Capuder, Karl (1879–1960)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 30, 25. 7. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

CAPUDER, Karl (Karel Capuder, Karol Capuder), prosvetni, društveni in kulturni delavec (r. 13. 12. 1879, Spodnje Prapreče; u. 3. 5. 1960, Izola, pokopan v Ljubljani). Oče Franc Capuder, mati Margareta Capuder, r. Urankar. Hči Donata Capuder, pravnica, sin Danilo Capuder, domobranski poročnik.

Osnovno šolo je obiskoval v Brdu pri Lukovici 1886–90 in Ljubljani 1890‒92, nato I. državno gimnazijo v Ljubljani. Po maturi 1900 je na filozofski fakulteti univerze na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino ter študij končal z doktoratom (tema: Raziskovanje genealoške zgodovine starejših goriških grofov, promocija 1906). Jeseni 1906 je opravil še profesorski izpit iz zgodovine in zemljepisa kot glavnima ter slovenščine kot stranskim predmetom za pouk v slovenskem in nemškem učnem jeziku.

V času študija je že od 1901 prejemal Knafljevo štipendijo – tudi v času enoletne vojaščine 1902–03 v Gradcu. Kot študent se je jeseni 1900 vključil v katoliško študentsko društvo Danica na Dunaju in 1904 postal tudi njen predsednik (ponovno 1905), ko je z odborom pripravil desetletnico društva z izdajo jubilejne publikacije in v njej objavil zgodovinski pregled.

Prvo službo je nastopil novembra 1906 kot poskusni profesorski kandidat na gimnaziji v Gorici, nato je napredoval v nadomestnega učitelja in suplenta. Poučeval je v prvih treh razredih in v sedmem zgodovino ter bil varuh zbirke novcev (1908/09) do konca šolskega leta 1909/10.

1911 se je v Gorici poročil z Gabrijelo Abram, s katero sta imela pet otrok. Od septembra 1910 je kot stalni učitelj na gimnaziji v Kranju poučeval geografijo in zgodovino. Kot rezervni poročnik je od šolskega leta 1910/11 do prve svetovne vojne vodil tudi na novo vpeljane dijaške strelske vaje in 1912 prvo ekskurzijo kranjske gimnazije v Benetke. V Kranju je do vojne sodeloval v katoliškem gibanju s predavanji v prosvetnih društvih ter z delom v vodstvu hranilnice in posojilnice v Kranju.

Med vojno je bil od avgusta 1914 v redni vojaški službi kot rezervni častnik in stotnijski poveljnik pri 27. domobranskem pešpolku, na fronti v Galiciji ranjen in ujet, a je iz ujetništva pobegnil in se pred koncem vojne vrnil domov. Po sklepu narodne vlade SHS je bil iz Kranja novembra 1918 premeščen na gimnazijo v Mariboru, kjer je poučeval od 2. 12. 1918 do 31. 8. 1922 in narodnostno deloval. Ravnatelj J. Tominšek je cenil njegovo delo in vzgojno delovanje »z umirjeno resnostjo«. Zatem je bil imenovan na redno učiteljsko mesto na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer je z dvema presledkoma poučeval do 1933. Ko je bila SLS vladna stranka, je od aprila 1927 do marca 1929 vodil pokrajinsko šolsko upravo v Ljubljani kot v. d. prosvetnega inšpektorja, po političnih spremembah pa ponovno poučeval na klasični gimnaziji do prve (junija 1932) in druge zgodnje upokojitve (marca 1933).

Kot šef šolske uprave je zagovarjal »naklonjenost do učiteljstva v mejah zakonitih možnosti« in si prizadeval za namestitev v prejšnjih letih politično premeščenega katoliško usmerjenega učiteljstva na razpisana službena mesta.

Deloval je zoper centralistična prizadevanja za krčenje šol, razredov in učiteljskih mest v Sloveniji, za razširitev uršulinske gimnazije v Ljubljani in za splošni napredek šolstva. 1927–29 je bil podpredsednik Oblastnega šolskega odbora v Ljubljani in 1928–31 edini slovenski član Glavnega prosvetnega sveta v Beogradu, kjer je bil uspešen pri dovoljenjih za slovenske učbenike, slovenski učni jezik in pouk verouka. Konec 1936 je bil ponovno sprejet v prosvetno službo kot ravnatelj ljubljanske gimnazije na Vegovi (1. državne gimnazije v prostorih realke), ki jo je vodil od 1937 do začetka maja 1945. Na začetku šolskega leta je opozarjal na stalno taktno ravnanje z učenci, na pomen učiteljevega zgleda, opozoril in pohval, na tovarištvo med učiteljstvom in strpnost med učenci, učiteljem pa se je za njihovo delo znal tudi zahvaliti. 7. maja 1938 je na Plečnikovem stadionu z odborom izpeljal javni telovadni nastop ljubljanskih srednjih šol.

Med drugo svetovno vojno si je prizadeval za vsaj skrčen obseg pouka v šolskih prostorih drugje po Ljubljani, ko so stavbo realke od februarja 1942 uporabljale italijanska vojska in nato nemške oblasti za domobransko vojsko. Capuder je bil spomladi 1942 zaradi suma delovanja zoper tedanjo oblast 56 dni v preiskovalnem zaporu v belgijski kasarni. Marca 1943 je sodeloval kot podpredsednik v izpitnem odboru, pred katerim je v italijanskem taborišču Monigo pri Trevisu maturo opravilo sedeminpetdeset interniranih slovenskih osmošolcev, med njimi devetindvajset z gimnazije, katere ravnatelj je bil.

Kot ravnatelj je med vojno posredoval šolska navodila okupacijskih oblasti in učiteljstvo opozarjal na predpise o zatiranju komunistične propagande (še 12. 10. 1944). Nova oblast ga je tako že maja 1945 zaprla kot idejnega nasprotnika. Pred vojaškim sodiščem je bil avgusta 1945 v procesu zoper Zadružno zvezo in Zadružno gospodarsko banko najprej obsojen kot podpredsednik Zadružne zveze, in sicer na tri leta zapora zaradi gospodarskega poslovanja zveze med okupacijo (ne pa tudi na zaplembo premoženja kot drugi obsojenci v tem procesu, saj premoženja ni imel). Pred okrajnim sodiščem v Ljubljani so ga februarja 1946 v političnem procesu proti šolnikom, ki so bili idejni nasprotniki nove oblasti (M. Wraber, J. Vider, dr. J. Lovrenčič), obsodili še na dvanajst let zapora. Na to je vplivalo tudi vojaško delovanje dveh sinov, umrlih 1943 v vrstah MVAC oz. domobranstva. V zaporih v Ljubljani, Novem mestu in Mariboru je preživel osem let, do 1953. Po ženini smrti 1957 je živel pri hčerki Cveti v Izoli, kjer je raziskoval zgodovino župnije. Na njegovo delovanje je 1996 opozorila objava spominov v več nadaljevanjih v dnevniku Slovenec.

Posvečal se je tudi raziskavam zgodovine in zemljepisa ter raznovrstnemu javnemu delovanju, posebej v kulturnih, športnih, pa tudi gospodarskih društvih. Na prvem službenem mestu v Gorici je nadaljeval s preučevanjem goriške zgodovine in pisal o luteranstvu na Goriškem, o tolminskem puntu 1713 ter o nastanku grofije Goriške (objava dela disertacije), na pobudo in s sodelovanjem nadškofa Frančiška B. Sedeja pa je vire o nastanku goriške nadškofije objavljal v prilogi nadškofijskega lista. Že v Gorici se je vključil v slovensko katoliško gibanje pri Slovenski krščansko-socialni zvezi (SKSZ), bil 1909–10 blagajnik Katoliškega tiskovnega društva v Gorici in deloval kot predavatelj v katoliških prosvetnih društvih, s čimer je nadaljeval tudi pozneje. Na slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v Ljubljani 1913 je sodeloval s predavanjem o znanstvenem delu. Objavljal je v revijah Čas, Časopis za zgodovino in narodopisje, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Slovenec in drugod, pisal je za Slovenski biografski leksikon, krajše članke v orlovsko glasilo Mladost, kasneje v Kres, glasilo fantovskih odsekov in urejal Orlovski koledarček.

Ko je služboval v Kranju, je bil do 1914 član vodstva tamkajšnje hranilnice in posojilnice, predavatelj v kulturnih društvih, pripravil je zgodovino slovenskega 17. pešpolka, ki je kot »prva slovenska polkovna zgodovina« izšla pri Mohorjevi družbi že v začetku vojne. V Mariboru je bil po vojni tajnik, nato predsednik mariborskega Orla (shod Orla v Mariboru 1920) in podpredsednik SKSZ za Štajersko (1921–22). Kot knjižničar Zgodovinskega društva v Mariboru (1921–22) je upravljal knjižnico, kot član sosveta sodeloval pri delu mestne uprave 1920–22 in bil predsednik upravnega odbora mariborske hranilnice. V Mariboru je 1919 pripravil srednješolski učbenik kot prvo slovensko knjigo z zemljepisnim pregledom nove države. Profesorsko društvo, katerega član je bil 1906–45, ga je nagovorilo, naj dokonča srednješolski učbenik zgodovine za novi vek, ki ga je pripravljal 1922 pokojni Franc Komatar. Capuder je pisal o novih slovenskih mejah (1922) in v Ljubljani priredil še Orožnov stenski zemljevid slovenskih pokrajin, ki je pod naslovom Stenski zemljevid Slovenije izšel 1925 kot prvi zemljevid slovenskega ozemlja v novi državi.

Tudi v Ljubljani je bil Capuder vključen v delo vrste katoliških društev in organizacij, mdr. v odbor Orla in kasneje fantovskih odsekov kot odbornik za prosveto, društva Krščanska šola in odbor Prosvetne zveze, ki je 1923 nasledila SKSZ. Aktiven je bil v Leonovem društvu (od 1909) in pri Slovenskem katoliškem akademskem starešinstvu (SKAS), ki je 1933 povezovalo 436 nekdanjih članov katoliških študentskih društev. Kot predstavnik Prosvetne zveze je sodeloval pri odboru za šolski radio ter se na radiu Ljubljana oglašal s predavanji iz zgodovine in geografije. Pogosto je bil predavatelj v številnih katoliških prosvetnih in orlovskih društvih, na vrsti shodov po vsej Sloveniji ter slavnostni govornik (kot 1928 na akademiji Prosvetne zveze ob 30-letnici škofovanja A. B. Jegliča). Sodeloval je pri pripravi V. katoliškega shoda 1923 (na katerem je v odseku za narodno prosveto predaval o prosvetnem delu) in evharističnega kongresa (1935) ter predaval o razcepljenosti katoličanov na mednarodnem katoliškem kongresu Kristusa Kralja (1939).

Od 1926 je deloval v odboru Zadružne zveze in jo 1934 vodil kot drugi podpredsednik, v vodstvu pa je sodeloval do 1945. Bil je vključen v razvejano katoliško društveno delovanje, saj je 1929, ko je postal še predsednik narodnoobrambne Slovenske straže, oblastno ukinjene že 1930, sodeloval kar v trinajstih društvenih odborih. Pri obsežnem in raznovrstnem javnem delovanju, tudi pri gospodarskih društvih, je bil idealistično vnet za vseslovenski narodni in posebej kulturni razvoj, pri čemer pa ni imel materialnih koristi.

1938 je bil na predlog ministra za prosveto odlikovan z redom sv. Save 4. stopnje.

Dela

  • Zgodovina Danice od nje ustanovitve do 1905. Po desetih letih : spominska knjiga »Danice«, Ljubljana, 1905, 57–117.
  • Documenta historiam archidioeceseos Goritiensis illustrantia edita ab Ordinariatu archiepiscopali Goritiensi, I, Gorica, 1907 (s sodelovanjem nadškofa F. B. Sedeja).
  • O luteranstvu na Goriškem, 59. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums, Görz, 1909, 3–29; 60. Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums, Görz, 1910, 3–38.
  • Strelne vaje, Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums, Krainburg, 1911, 17–20.
  • Dijaško potovanje v Trst in Benetke, Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz-Joseph-Gymnasiums, Krainburg, 1912, 17–24.
  • Goriški kmetski upor leta 1713, Novi čas (Gorica), 1913, 11–18 (ponatis: Izvestje Raziskovalne postaje ZRC SAZU v Novi Gorici, 2012, št. 9, 2–8).
  • O našem znanstvenem delu : Predavanje na slovensko-hrvaškem katoliškem shodu v odseku za znanstvo, Čas, 7, 1913, št. 1–6, 389–392.
  • Nastoj grofije Goriške, Carniola ‒ IMK, 5, 1914, 35–39.
  • Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Celovec, 1915.
  • Naša država, zemljepisni pregled s statističnimi tabelami, Maribor 1919.
  • Problem strategične meje, Čas, 16, 1922, št. 4, 260–270.
  • Naše dosedanje prosvetno delo ter cilji in metode za bodočnost, Peti katoliški shod v Ljubljani 1923, Ljubljana, 1924, 94–101.
  • Stenski zemljevid Slovenije, Merilo 1 : 130.000, Ljubljana, 1925 (soavtor F. Orožen).
  • Zgodovina novega veka : za višje razrede srednjih šol, Ljubljana, 1924 (soavtor Franc Komatar).
  • Slovenska biografija, SBL, Ljubljana, 1933–1949: deset gesel o geografih in zgodovinarjih (maj 2019).
  • Škofu koadjutorju dr. Gregorju Rožmanu, Vestnik prosvetnih zvez 1929, 54‒55.
  • Ali je nemščina na naših šolah potrebna? XVIII, Slovenec, 13. 5. 1930, 4.
  • Razcepljenost v slovenski katoliški skupnosti (Predavanje na zborovanju katoliških inteligentov ob kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani), Revija Katoliške akcije, 1940, 23‒29.
  • Kronika župnije Sv. Mavra v Izoli do leta 1959, Izola, tipkopis (hrani župnijski urad).
  • Spomini, 1‒108, Slovenec, 7. 2.–18. 6. 1996, štev. 31–139.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Arhiv Republike Slovenije, AS, 231 Ministrstvo za prosveto, personalni spisi, šk. 5, K. Capuder.
  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, ZAL, 185 Realka v Ljubljani; 184 Klasična gimnazija v Ljubljani.
  • Gimnazijska izvestja, Gorica, Kranj, Ljubljana ‒ klasična gimnazija, 1. drž. realna gimnazija (realka) 1892–1940.
  • Deputacija, Učiteljski tovariš, 28. 6. 1928.
  • 35-letnica mature, Slovenec, 28. 9. 1935.
  • Ravnatelj dr. Karol Capuder umrl, Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 16. 6. 1960.
  • Marijan Smolik: Dr. Karl Capuder, Družina, 4. 2. 2008.
Šuštar, Branko: Capuder, Karl (1879–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155848/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Capuder Karl, zgodovinar in politik, r. 13. dec. 1879 v Praprečah pri Lukovici (Kamnik). Gimn. je dovršil 1900 v Lj., filozofijo (zgod. in zemljep.) na Dunaju (prom. 1906), prof. bil v Gorici, Kranju, Mariboru, sedaj je v Lj. Sodeloval je v Zori (1905), gor. Novem času (1913), Carnioli (1914), Času (1922), ČZN (1922), s Sedejem izdajal 1907–10 Documenta Archid. Goritiensis (prilogo k Folium ecclesiasticum) ter objavil med dr.: O luteranstvu na Goriškem (gor gimn. izvestja 1909, 1910); Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17 (MD 1915); Naša država (Ciril.-knjiž. 1, Mar. 1919). Bil je predsednik kat. ak. dr. Danice, 1909–10 blagajnik Kat. tisk. društva v Gor., do 1914 član nadz. hraniln. in posojiln. v Kranju, 1919–20 v Mariboru podpredsednik Slov. krščan.-soc. zveze, predsednik Orla in upravn. odbora mestne hranilnice. Po Fr. Orožnu je izd. Stenski zemljevid Slovenije (1:130.000. Lj. 1925.) *

Uredništvo: Capuder, Karl (1879–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155848/#slovenski-biografski-leksikon (22. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Capuder Karl, zgodovinar in javni delavec, r. 13. dec. 1879 v Spodnjih Praprečah pri Lukovici (občina Domžale), u. 3. maja 1960 v Izoli. Gimn. je študiral v Lj. 1891–1900, zgodovino in zemljepis na Dunaju, kjer je prom. 1906. Služboval je kot prof. v Gor., Kranju, Mrbu. in Lj. Po končanih študijah je vse do jeseni 1910 učil na gor. gimn. C. je čas službovanja v Gor. izkoristil za študij gor. zgod. Zavoljo tega velja za enega soustvarjalcev slov. gor. zgodovinopisja. Gor. obdobje je bilo najpomembnejše za C. zgodovinske raziskave vobče. Tedaj je objavil svoja najbolj izvirna dela kot O luteranstvu na Goriškem v 59. in 60. zvezku Jahresbericht des k. k. Staats gymnasiums in Görz (1909, 3–29; 1910, 3–38). Obširno je popisal tudi veliki tolminski kmečki upor 1713 v Goriški kmetski upor 1713 (Novi čas 1913, štev. 11–8), v razpravi Nastoj grofije Goriške (Carniola 1914, 35–9) je posegel v srednjeveško zgod. C. je po naročilu gor. nadškofa F. B. Sedeja zbiral in objavljal vire za zgod. gor. nadškofije Documenta historiam Archidioeceseos Goritiensis illustrantia edita ab Ordinariatu Archiepiscopali Goritiensi (zv. 1, Gor. 1907), ki so izhajala kot priloga nadškofijskega lista »Folium Ecclesiasticum«. Kasneje se z zgodovino Goriške ni več ukvarjal. V Č, ČZN, GMS, S in drugod je objavljal članke in razprave različne vsebine ter ocene knjižnih izdaj. Izmed teh del omenimo knjigo Zgodovina c. in kr. pešpolka št. 17, Clc 1917 (176 str.), ki je po avtorjevem mnenju »prva slovenska polkovna zgodovina«. C. se je uveljavljal tudi v kat. pol. gibanju. Kot jurist na Dunaju je bil odbornik in nato preds. kat. akad. društva Danica, v Gor. se je nato pridružil »novostrujarskemu gibanju«, bil eden najboljših delavcev pri SKSZ in deloval zlasti kot predavatelj pri kat. izobraževalnih društvih po Goriškem. Med 1909–10 je bil blagajnik KTDGor. Svojo aktivnost je pokazal tudi pozneje, ko je bil do 1922 v Mrbu, nato v Lj., kjer je poučeval na klasični gimn. V okviru Zborovanja, ki mu je bil preds., odseka za narodno prosveto ob 5. katoliškem shodu v Lj. (1923) je imel referat Dosedanje prosvetno delo ter cilji za bodočnost (izšlo v knjigi 5. katoliški shod v Ljubljani 1923, Lj. 1924). Od 1927 do 1929 je bil prosvetni šef, 1932 predčasno upokojen, 1937 reaktiviran in imenovan za ravnatelja realke. Med okupacijo so ga Italijani zaprli, ga po enem mesecu izpustili. Po padcu Italije je postal ravnatelj realke do maja 1945, ko je bil obsojen na 8 let strogega zapora, ki ga je prestajal v Lj., Novem mestu in Mrbu (do 1953). Do smrti je nato živel pri hčeri v Izoli.

Prim.: SBL, I, 72; PrimL 1908, 9.7.; Erjavec, 140, 284, 331; Gabršček, II, 318; Na bregovih Bistrice, 1938, 126; Bibliografija rasprava i članaka, IV, knjiga 8 (Zgb 1965), 86 in knj. 11 (Zgb 1968), 39; podatki uredništva SBL (pismo 7. 10.1976); Kranjski zbornik 1970, 349–351; Izvestja kranjske gimn. za 1911–14; slika v IS 1926.

Capuder, Karl (1879–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155848/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine