Novi Slovenski biografski leksikon

BURGER, Jožef (Jožef Burgar), jezikoslovec, prevajalec, teolog, nabožni pisatelj (r. 31. 3. 1800, Kraš(i)nja pri Kamniku; u. 24. 6. 1870, Šmartno pri Litiji).

Po zaključku gimnazije in liceja v Ljubljani (1813–21) se je vpisal na bogoslovje (1824 posvečen v mašnika), bil do 1828 kot administrator zaposlen na Bledu, nato je kot spiritual (duhovni vodnik mladih duhovnikov) deloval v Ljubljani do 1836. Zatem je prevzel dolžnosti župnika, dekana in šolskega nadzornika v Šmartnem pri Litiji, ki jih je opravljal do smrti. Bil je znan kot Jožef Jur Burger.

Že v gimnazijskih letih se je srečal z vodilnimi slovenskimi narodnoprebudnimi intelektualci, ki so izkazovali zanimanje za slovstveno in literarno dejavnost. Med njegovimi sošolci so bili France Prešeren, Anton Martin Slomšek, Jurij Grabrijan in Anton Kosmač. 1822–23 se je udeleževal Metelkovih jezikovnih ur in bil odtlej vnet zagovornik metelčice tako v koroškem črkarskem boju kot tudi v kranjski abecedni vojni, ki ga je spodbudila celo k pisateljevanju v slovenskem jeziku (dotlej je pisal večinoma v nemščini). 1831 je skupaj s Franom Jelovškom in Urbanom Jerino prilagodil slovenskemu jeziku avstrijski Katekizem, ki je bil natisnjen v metelčici (Keršanski nauk za slovenske šole poleg katekizma po c. k. deržavah – sodel J. Burger). Istega leta je javno zagovarjal rabo metelčice in s tem nasprotoval Jakobu Zupanu. Naslednje leto je Antona Martina Slomška opozoril na literarno revijo Slavinja, v kateri je objavil nekaj mladostnih verzifikacij (Spomlad, Tirzid in Lizid). 1832 je prevedel tri vzgojne mladinske povesti Christopha Schmida (Nedolžnost preganjana in poveličana, Pomoč v sili ali leseni križ in Sreča dobriga uka, Evstahi), s katerimi je deloma vplival na nastanek prve slovenske povesti Sreče v nesreči Janeza Ciglerja. Tretja med njimi, Evstahi, je s svetniško vsebino izrazito poučne narave. 1833 je ponovno nastopil v abecedni vojni (v t. i. črkarski pravdi, kar je zabeleženo v reviji Carinthia, 1831, št. 25, 39, časopisu Illyrisches Blatt, 1833, št. 10, 22, in Jezičniku, IX, 31–45), in sicer kot zagovornik metelčice, tokrat z nasprotovanjem Matiji Čopu. Isto leto je v bohoričici izdal nov Lekcijonar (Listi in evangeliji v nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta), ki je s trodelno zgradbo obhajanja pomembno pripomogel h koledarju svetnikov, v dodatku pa je vseboval tudi Molitve (Terplenje Gospoda Jezusa Kristusa, Molitve pri očitni službi Božji, s poglavitnimi resnicami keršanskega nauka I–CLXXI), ki so isto leto izšle še samostojno.

Že naslednje leto je skupaj z Urbanom Jerino priredil izdajo Svetega Pisma (Prvi del. Sveti evangelii) Andreja Gollmayerja − obe sta bili natisnjeni še v bohoričici (1834). Iz nemščine je prevedel tudi pisma Svete Terezije, ki jih je priredil Simon Buchfellner (Svete Terezije premišljevanja in perserčni pogovori z' Bogam, z' njenim popisam svoje mladosti in z nekterimi njenimi uki, 1834) in so bila namenjena verskemu poduku.

Pozneje je pisal zgolj v metelčici. Po smrti Antona Pekca (11. 1. 1803–29. 10. 1833) je izpopolnil njegovo izdajo Ostalin, to je Razlaganje dopoldanje očitne službe božje ali kerščanski nauki od svetih maše in pridig, ki je izšla v Ljubljani (J. Blaznik, 1834), ter leto pozneje tudi Pekčevo Kristusovo terpljenje v osmih postnih pridigah (1835). Po javni zavrnitvi metelčice je po svojem zagovoru slednje Burger tudi politično obmolknil, spregovoril je le še na prvem občnem zboru Slovenske Matice 11. maja 1865. Objavil je vsaj tri članke proti zagovornikom bohoričice (v Carinthii, Illyrisches Blatt, Jezičniku), ki jim je očital nemoralnost v poeziji. Sodeloval je tudi pri nastajanju Bleiweisovega Berila II za nižjo gimnazijo (Slovensko berilo za I.–IV. gimnazijske razrede, 1852), v katerem je najti nekaj njegovih sestavkov in prevodov. S svojim jezikovnim znanjem je pomagal pri končni različici Velikega nemško-slovenskega slovarja Antona Aloisa Wolfa in Mateja Cigaleta 1860 (pregledoval je rokopisne osnutke).

Dela

Prevodi

  • Christoph von Schmid: Nedolžnost preganjana in poveličana : povést iz pisęm Kristofa Šmida, Ljubljana: Janez Blazni, 1832.
  • Christoph von Schmid: Pomoč vę silę, alę lęsenę križ in sreča dobręga uka : dvé povéstę iz pisęm Kristofa Šmida, Ljubljana, 1832.
  • Christoph von Schmid: Evstahi : povést iz pisęm Kristofa Šmida, Ljubljana, 1832.
  • Simon Buchfellner: Svete Terezije premišljevanja in perserčni pogovori z' Bogam, z' njenim popisam svoje mladosti in z nekterimi njenimi uki, 1834.

Priredbe del

  • Keršanski nauk za slovenske šole poleg katekizma po c. k. deržavah – sodel J. Burger, Ljubljana, 1831.
  • Lekcijonar (Listi in evangeliji v nedelje in praznike celega leta in vse dni svetega posta, dod. Terplenje Gospoda Jezusa Kristusa, Molitve pri očitni službi Božji, s poglavitnimi resnicami keršanskega nauka I–CLXXI), Ljubljana, 1833.
  • Sveto Pismo : Prvi del : Sveti evangelii, Ljubljana, 1834.
  • Anton Pekec: Ostaline (Razlaganje dopoldanje očitne službe božje ali kerščanski nauki od svetih maše in pridig), Ljubljana, 1834.
  • Anton Pekec: Kristusovo terpljenje v osmih postnih pridigah, Ljubljana, 1835.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • ES.
  • Josip Marn: Jezičnik, 1886.
  • Karel Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, II, Trst, 1896, 169, 240–242.
  • Matija Čop: Pisma in spisi, Ljubljana, 1983.
  • Pisma Matija Čopa, Ljubljana, 1986.
  • Knjiga slovénska v XIX veku, Carinthia, 1831, št. 25, 82–86.
  • Metelko v slovenskem slovstvu, Carinthia, 1831, št. 25, 274–279.
Zajc, Neža: Burger, Jožef (1800–1870). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi153908/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Burgar Jožef, metelkovec, r. v Krašnji pri Kamniku 21. marca 1800 (op. ur.: 31. marca 1800), u. 24. jan. 1870 (op. ur.: 24. jun. 1870) v Šmartnem pri Litiji. Študiral je v Lj. gimnazijo in licej 1813–21, teologijo 1821 do 1824 (ord. 19. sept 1824), bil administrator na Bledu do 1828, spiritual v Lj. do 1836, župnik, dekan, šolski nadzornik itd. v Šmartnem pri Litiji do smrti (Šemat. lj. škofije). Med B.-jevimi součenci jih je bilo več, ki so se že vsaj v višjih razredih zanimali za slov. pesništvo (Prešeren, Slomšek, Grabrijan, Kosmač). V šol. l. 1822/23 je obiskoval Metelkove slov. kurze, obenem je spadal v krog bogoslovcev, ki so se 1823–24 zanimali za Andrioli-Ciglerjevo »Slavinjo« (Holzapfel leto pred njim, Grabrijan in Stupica sošolca). Ko je bil Slomšek, menda v počitnicah 1824, v Lj., je opozarjal na »Slavinjo« tudi njega (Marn IX, 16). V tem osredju so nastali in najbrž za »Slavinjo« so bili določeni spretni verzi pesmic »Spomlad« ter »Tirzid in Lizid«. Iz poznejše dobe je znan samo še en B.-jev poizkus v verzih (o Evstahiju), pač pa se je takoj oglasil proti Zupanovi kritiki metelčice ter napisal v obrambo novega pravopisa 3 članke (Carinthia 1831, št. 25 in 39, Illyr. Blatt 1832, št. 10). Njegov zagovor metelčice je šibek (izpopolnitev slov. alfabeta davna težnja; metelčico je priznal Kopitar in vsaj 5 pisateljev, ki v njej pišejo; iskati je treba za enotne glasove enotnih znakov ter pisma, ki omogoča pisanje zdržema in lahko medsebojno razlikovanje črk). Izmed vseh metelčičarjev je bil B. najgorečnejši ter začel v tej gorečnosti zopet slov. pisateljevati. Za šolo je izdal v zvezi z Jelovškom in Jerinom novo slov. prireditev avstr. katekizma (1831). Repertoar cerkvenonabožne literature je nadaljeval z novo izdajo lekcijonarja (1833) ter z izdajo Gollmayrjeve prireditve »Sv. Pisma nove zaveze« (1834), izpopolnil pa z izdajo Pekčeve ostaline ter prevodom Buchfellnerjevega »Sv. Terezije premišljevanja« (1839). Najvažnejše pa je, da je za Dajnkom, Švabom in Kosmačem prvi začel resno misliti na potrebo izpopolnitve repertoarja slov. pripovedne proze ter izdal 3 prevode iz Krištofa Schmida (1832: Nedolžnost preganjana, Pomoč v sili, Evstahi). Izvzemši lekcijonar in novi zakon so vse te knjige tiskane v metelčici, tako da je bil četrti pisatelj, ki je začel v tisku razširjati novi pravopis (pred njim Zalokar, Potočnik in Jelovšek) in zadnji, ki je izdal knjigo v metelčici (poleg 2. nat. Potočnikovih »Pesmi«). Ko je bila usoda metelčice definitivno zapečatena, je B. utihnil ter sodeloval pozneje le še pri Bleiweisovem Berilu II (1852) in Wolf-Cigaletovem slovarju (1860). Zadnjič se je oglasil na 1. občnem zboru Slov. Matice (11. maja 1865), kjer je govoril proti plačilu tajnika in za oblast zbora nad odborom (Lah, Začetki 54, 58). — Umetnost je presojal janzenist B. samo po tem, ali meri naravnost na zboljšanje nravnosti. V 3. njegovem članku proti zagovornikom bohoričice se je pojavilo v abecedni vojni prvič, dasi še zaodeto očitanje nemoralnosti v poeziji nasprotnikov metelčice. — Prim.: Čop-Šafařik I 45, 121; Marn XXIV, 21–4; Glaser II, 47, 54, 81, 132–3, 169, 241–2; Žigon, Preš. čit., Komentar, 14 do 28 (Pregled abecedne pravde). Kd.

Kidrič, Francè: Burger, Jožef (1800–1870). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi153908/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine