Novi Slovenski biografski leksikon

BUCIK, Avgust Andrej (August/Agostino Bucig/Bučik), slikar (r. 22. 8. 1887, Trst, Italija; u. 30. 6. 1951, Trst, Italija). Oče Matija Bucik, uradnik, mati Ana Bucik, r. Jug.

Rodil se je kot sedemnajsti otrok nekdanjega veleposestnika iz Avč, ki je bil primoran posestvo prodati in se pred 1886 odseliti v Trst; 1894 se je družina preselila v Gorico. 1899 je Bucik zaključil prvi letnik višje gimnazije v Gorici, 1907 pa slovensko vzporednico višje realke v Gorici in se nato vpisal na Tehnično visoko šolo na Dunaju, vendar si je kmalu premislil in se odločil za študij slikarstva na zasebni umetniški šoli. 1913 se je vpisal v splošno slikarsko šolo na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, a je opravil le dva semestra. 1915 je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko in bil zastavonoša 12. rezervnega strelskega polka; v začetku 1916 je bil zajet na ruski fronti in odpeljan v vojno ujetništvo. Tri leta je preživel v Moskvi pri ruskem plemiču, podporniku umetnikov, pri katerem je spoznal številne umetnike. Veliko je portretiral in tudi potoval po Rusiji. 1918 je preživel na Kitajskem, naslednje leto se je prek Singapurja, Indije in Egipta vrnil v Trst. V šolskem letu 1919/20 je bil zaposlen kot profesor prostoročnega risanja na višji realki v Idriji. Neugodne domače razmere in odklonilna kritika so ga kmalu spet pognale v tujino: 1925 je odpotoval v Prago, Zadar in na Rab, naslednje leto v Gradec, na Dunaj in Lošinj. Iz pisem prijatelju Saši Šantlu vemo, da je imel v omenjenih krajih veliko naročil. Med potjo se je večkrat ustavil v Ljubljani. 1927–32 je bil v afriških mestih Alžir in Casablanca, 1932–34 v Franciji, Belgiji in Španiji. Nato se je vrnil v Ljubljano in Maribor ter se do 1940 večkrat mudil na Dunaju, v Trstu, Vidmu, Vipavi, na Lošinju in v Veroni; povsod je veliko portretiral. Vojna leta je preživel kot begunec v kraju San Lazzaro pri Paviji, atelje pa je imel v Milanu. Po koncu druge svetovne vojne je pod zavezniško vojaško upravo poučeval risanje na slovenski srednji šoli v Gorici, nato se je preselil v Trst, od koder je večkrat zahajal v Istro in okolico Portoroža.

Za umetniško ustvarjanje se je začel zanimati že kot otrok. Prvo izobrazbo je dobil od profesorja risanja Antona Gvajca na goriški realki, pozneje je razvil slikarski talent na dunajski akademiji pod mentorstvom portretista in krajinarja Rudolfa Bacherja. Vseskozi se je ukvarjal s portretnim slikarstvom, ki mu je bil glavni vir zaslužka. Portretiral je večinoma predstavnike premožnejšega slovenskega in tujega meščanstva. Bil je izredno plodovit, njegov portretni opus je pred drugo svetovno vojno štel okoli devetsto del v različnih tehnikah. Ker je bil album s fotografskimi posnetki njegovih portretov uničen ob bombardiranju njegovega milanskega ateljeja, je Bucikovo likovno ustvarjanje težko celovito in objektivno ovrednotiti. Kritiki so njegove portrete ocenjevali različno: nekateri so poudarjali slikarjevo nadarjenost in dovršenost njegovih del, drugi pa so menili, da so preveč sladkobna. Kot portretist je vseskozi ostal zvest salonskemu realizmu. V sočasni periodiki je bilo objavljenih tudi nekaj njegovih avtoportretov in njegova karikatura, ki jo je narisal prijatelj Lojze Špacapan. Ob portretiranju se je ukvarjal s krajinskim slikarstvom v različnih tehnikah. V zgodnjih delih je viden vpliv impresionizma, v slikarjevih poznih letih pa so navdušen odziv zbudile kritike njegove monotipije z motivi istrske pokrajine. V času med obema vojnama se je veliko ukvarjal s knjižno ilustracijo in opremo; izkazal se je kot izvrsten risar, ki je obvladal modeliranje in senčenje likov, v ilustracije pa je vključeval bogato antikizirajočo in secesijsko ornamentiko. Risal je tudi priložnostne razglednice, exlibrise in karikature. V sezonah 1923/24 in 1924/25 je kot scenograf sodeloval pri uprizoritvi Veronike Deseniške Otona Župančiča, Notredamskega zvonarja Franza Schmidta in pri plesnem večeru Lidije Wisiakove v Drami in Operi SNG Ljubljana. Priložnostno je ustvaril nekaj sakralnih del, npr. oltarno sliko sv. Martina v cerkvi Sv. Martina v Avčah pri Kanalu ob Soči (1920). Bucik je sebe razumel kot konservativnega umetnika: zavračal je moderne likovne struje, cenil stare mojstre in zbiral starejša dela. Del njegove osebne zbirke so bili tudi umetnoobrtni predmeti vzhodnih idr. tujih kultur.

Čeprav ni rad razstavljal in je veliko časa preživel v tujini, se je doma udeležil več skupinskih razstav: prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani 1909, prve razstave slovenskih likovnih umetnikov v stanovanju in odvetniški pisarni Antona Dermote v Gorici 1912, štirinajste razstave v Jakopičevem paviljonu 1917, kulturne razstave Julijske krajine 1930 v paviljonu Cvjete Zuzorić v Beogradu in tematske razstave Otrok v sliki in plastiki 1938 v Jakopičevem paviljonu. Samostojno je razstavljal le 1923 s kiparjem Lojzetom Dolinarjem v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani in 1951 v Galeriji Scorpione v Trstu.

Dela

  • Goriški grad (olje na platnu, 1912, Goriški muzej, Kromberk).
  • Kitajska pokrajina (akvarel, 1918, Pilonova galerija, Ajdovščina).
  • Portreta odvetnika Petra Medveščka in njegove žene Ljudmile Križman Medvešček (olje na platnu, 1920, Goriški muzej, Kromberk).
  • Portret igralke Marije Nablocke (pastel na papirju, 1923, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Portret ljubljanskega župana Vladimirja Ravniharja (olje na platnu, 1935, Muzej in galerije mesta Ljubljane).
  • Portret pesnika Alojza Gradnika (olje na platnu, 1935, Narodna galerija, Ljubljana).
  • Mladostni avtoportret (Mladika, 19−20, 1921).
  • Pozni avtoportret (Razgledi, 7−8, 1951).
  • Priložnostni razglednici za goriško in idrijsko sokolsko društvo (Edinost, 13. 7. 1920).
  • Exlibris za Irmo Pirjevec in Jožico Budinek (Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana).
  • Karikaturi Janka Samca (Mladika, 10, 1922) in Franceta Bevka (Naš glas, 1, 1927).

Knjižne ilustracije

  • Oscar Wilde: Pravljice, Gorica, 1919.
  • Koledar Goriške matice (1920 in 1921 platnice; 1922–1924 tudi zaglavja in vinjete).
  • Joža Lovrenčič: Gorske pravljice, Gorica, 1921.
  • Alojzij Remec: Naši ljudje, Gorica, 1921.
  • Zlata srca : hrvatske povesti, Gorica, 1922.
  • Sirahove bukve, Gorica, 1922.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Dokumentacija − arhiv MG+MSUM.
  • Arhiv družine Božič (dokumentacija, pričevanja in rodovniški podatki o Avgustu Buciku, ki sta jih zbrala Miran in Alenka Božič).
  • NUK, Kartografska in slikovna zbirka.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Enciklopedija likovnih umjetnosti, 1, Zagreb, 1959.
  • Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
  • Allgemeines Künstlerlexikon : die Bildenden Künstler aller Zeiten und Völker, 14, München - Leipzig, 1996.
  • Prva umetniška razstava v paviljonu R. Jakopiča : slovenski umetniki, Ljubljana, 1909.
  • XIV. umetniška razstava, Ljubljana, 1917.
  • France Stele: Razstava Bucik − Dolinar, Slovenec, 15. 5. 1923.
  • Albert Širok: Znanost in umetnost : pri Avg. And. Buciku, Edinost, 25. 11. 1926.
  • Kulturna izložba Julijske Krajine, Beograd, 1930.
  • Naš priljubljeni portretist Avgust Bucik, Slovenski narod, 9. 2. 1931.
  • Saša Šantel: Kulturni pregled : razgovor s slikarjem Bucikom, Jutro, 17. 7. 1934.
  • Zorko Jelinčič: Galerija tržaških slovenskih slikarjev : Avgust Bucik, Ljudski tednik, 2. 9. 1948.
  • Vladimir Bartol: Avgust Bucik v »Scorpionu«, Razgledi, 7−8, 1951, 377−378.
  • Karel Dobida: Slikar Avgust A. Bucik, Ljubljanski dnevnik, 28. 7. 1951.
  • Umetniki in spremljevalci, Ljubljana, 1981.
  • Marjan Brecelj: Galerija knjižne opreme primorskih knjig : Avgust Andrej Bucik (1887−1951), Primorska srečanja, 153−154, 1994, 95.
  • Marko Vuk: Likovna oprema in ilustracija knjig Goriške Matice, Goriški letnik, 22, 1995, 273−296.
  • Branko Marušič: K zgodovini slovenske likovne umetnosti na Goriškem pred prvo svetovno vojno, Vita artis perennis : ob osemdesetletnici akademika Emilijana Cevca, Ljubljana, 2000, 525−535.
  • Irene Mislej: Slovenski umetniki na Goriškem 1914−1945, Ajdovščina, 2005.
  • Zbirka del Pilonovih prijateljev, Ajdovščina, 2008.
  • Inga Miklavčič Brezigar: Meščanstvo na Goriškem : med vrednotami in konflikti : na prelomu iz 19. v 20. stoletje, Nova Gorica, 2013.
  • Verena Koršič Zorn: Goriški umetnostni utrip ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, Veno Pilon : začetki, Ajdovščina, 2016, 44−47.
Di Batista, Alenka: Bucik, Avgust Andrej (1887–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151726/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. marec 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bucik Avgust Andrej, slikar, r. 22. avg. 1887 v Trstu, živi v Slovenji, večinoma v Lj. Študiral je realko v Gorici, malo časa stavbarstvo na tehn. vis. šoli na Dunaju, vstopil tam v privatno šolo in nato v umetn. akadem., ki je ni končal, bival potem v Trstu, Gorici, 1915–18 na Ruskem, odkoder se je preko Kitajskega vrnil 1919 v Trst, 1919–20 je bil prof. risanja na idrijski realki, 1921–22 večinoma na Dunaju. Udeležil se je 1909 razstave v Jakopičevem paviljonu, priredil 1923 v Lj. s kiparjem Dolinarjem lastno razstavo. Izvršuje večinoma portrete (pastel, olje, risba), zlasti ženske. — Slike: Mladika II, 305; III, 272. *

Uredništvo: Bucik, Avgust Andrej (1887–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151726/#slovenski-biografski-leksikon (20. marec 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bucik Avgust Andrej, slikar, r. 22. ali 23. avg. 1887 v Trstu in tu u. 30. jun. 1951. Oče Matija, mati Ana Jug. Rod izvira iz Avč pri Kanalu. 1899 se je vpisal na višjo gimn. (ne na realko kakor SBL, Luč in še kje!) v Gor. v slov. vzporednico B, ker se je po očetovi smrti z družino preselil v Gor. Na Dunaju se je (1913) spočetka vpisal na gradbeni oddelek tehnične visoke š., a je potem presedlal – po opravljeni privatni umetniški š. – na Grafični inštitut, ki pa ga ni končal. Kmalu po izbruhu prve svet. vojne (1915) je bil vpoklican kot rezervni častnik in je moral na rusko fronto, kjer je takoj našel pot v rusko ujetništvo. Iz Rostova je prišel v Moskvo, tu preživel tri leta pri ruskem plemenitašu, vnetem podporniku umetnikov, in veliko portretiral. Pot ga je vodila preko Arhangelska, Tambova, skozi Sibirijo do Irkutska in Harbina v Mandžuriji do Tientsina. Nekaj časa je živel tudi v Šanghaju. 1919 se je preko Singapura z ladjo vrnil domov preko Indije in Rima. Kakor v ujetništvu je tudi sedaj veliko portretiral. V š. 1. 1919–20 je poučeval risanje na idrijski realki. Potem nadaljeval svojo ahasversko pot po velikih mestih Evrope in Afrike (1921–22). 1923 je bil v Lj., na Lošinju, v Pragi; 1926 na Dunaju, v Gradcu, Linzu, Dubrovniku; 1926 odpotoval v Alžir (Alžir, Casablanca, itd.) in ostal do 1932; od 1932 v Franciji (Marseille, Pariz), nato v Belgiji, v Španiji (Barcelona), na Balearskih otokih (Mallorca); 1934 spet doma, v Lj., Mrbu; do 1940 slikal in portretiral tudi na Dunaju, v Trstu, Lj., Vidmu, Vipavi, na Lošinju (od tu je moral nekaj tednov v zapor, ker je medtem izbruhnila 2. svet. vojna). Zatekel se je v Milan in živel kot begunec (»sfollato«) v San Lazzaro pri Pavii. Neprestano je tudi tu portretiral, ustvaril pa tudi vrsto pokrajin. Atelje, ki ga je imel v Milanu, mu je uničilo bombardiranje; ob tej priložnosti je tudi zgorel album s fotografijami več sto njegovih portretov in drugih slik, ki jih je napravil po vseh koncih sveta. Pod ZVU je učil risanje na slov. srednji š. v Gor., nato se za stalno naselil v Trstu, odkoder je rad zahajal v Istro; poleti 1950 bival v okolici Portoroža. Poleg klasičnih jezikov in njihove literature, ki jo je vzljubil in ga je spremljala v življenju (tako sam v intervjuju z A. Širokom, E 25. nov. 1926; saj je v izvirniku rad prebiral Sofokleja in Homerja), ga je risanje in slikanje pritegovalo od zgodnje mladosti. Vendar je za B.-a značilen posebni življenjski ritem z močnimi prvinami ahasverstva, čeprav ni bila pri njem po sredi bohema. V njem se je izoblikoval poseben tip umetnika, ki mu je postalo portretiranje glavna izpoved ali vsaj med najglavnimi zvrstmi, da se je lahko preživljal, pa tudi da je prihajal v stik z najraznovrstnejšimi predstavniki človeških ras in razredov. Ustvarjal je tako dela, ki so bila vezana na čisto določen, po navadi zelo utesnjen čas. Nekaj pa ima tudi pejsažev, pokrajin (Istrska pokrajina, v Razgl 1951), vedut (monotipije). In kakor je postal portret zanj značilen kot zvrst, tako je po tehniki značilno, da je slikal pretežno pastele, risbe, manj olja ali druge zahtevnejše tehnike. Prvi sloves portretista si je ustvaril med ujetništvom v Rusiji, kasneje, po vrnitvi v domovino, v Kamniku (portret župana dr. Karba), predvsem po meščanskih družinah. V Alžiru je živel na posestvu šejka in portretiral predvsem francoske priseljence. O izredni plodovitosti na tem področju priča število okoli 400 portretov, ki jih je izdelal do 1916. V naslednjih desetletjih je to število naraslo na okoli 900 portretov pred 2. svet. vojno (o čemer je pričal, žal uničeni, album fotografskih posnetkov ter portretov). Pri toliki množini dela in največkrat tudi hitrici je jasno, da trpijo nekatera njegova dela na umetniški šibkosti. Tako so mu umetnostni kritiki tu in tam očitali preveliko sladkobnost in že nagibanje v kič, posebej pri ženskih portretih. Sicer pa je treba vedeti, da je bil B. hladno razpoložen do vsakršnih modnih struj in je oboževal renesančne mojstre. Ukvarjal se je tudi s scenerijo in je izdelal sceno za krstno predstavo Zupančičeve Veronike Deseniške, za Schmidtovo opero Notredamski zvonar ter plesni večer L. Wisiakove (vse v letih 1923 in 1924). Med najbolj znanimi portretiranci so: F. Bevk (karikatura, NG 1927, 5), A. Gradnik, I. Lah, F. Podrekar, S. Šantel, I. Trinko, A. Gabršček, A. Pirjevec, dr. Dermota, dr. Brnčič, dr. Mandič, O. Šest, M. Nablocka, V. Cerar Danilova, mati dr. Vl. Kralja, I. Mohorič, A. Budal, S. Gregorčič, V. Bartol, F. Prešeren, več je tudi avtoportretov, najbolj značilen iz 1950. B.-ova posebnost so tudi miniaturni portreti na slonovini. Posvečal se je tudi grafiki (lesorez Pomlad), tudi ekslibrisom (e. l. Avgusti Pirjevec, e. 1. Piero Barbo), veliko je po prvi vojni delal tudi na polju knjižne opreme in ilustracije, tako: JAlm 1923, Lovrenčičeve Gorske pravljice, Sirahove bukve, Naš rod (več letnikov), Zgodbe kraljeviča Marka, Wildove pravljice, KolGM 1922, 1923 (tudi zaglavja za mesece in ilustracije, ki se ponatiskujejo tudi v kasnejših letih), Zabavna knjižnica 1922, po zadnji vojni Avdejenkovo povest Ljubim (LdTk 1948). Zaradi večkratne in tudi dolgotrajne odsotnosti je bil v slov. likovnem in kult. življenju bolj odsoten kot pa prisoten. Na vsak način pa se je udeležil vsaj I. umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu (1909) s Portretom matere in s Pokrajino (v katalogu naveden kot Bucig), kolektivne razstave pri Dermoti v Gor. 1912, XIV. razstave v Jakopičevem paviljonu 1917 (Simon Gregorčič na mrtvaškem odru, dve pokrajini [Bilje, Brda]), prir. skupaj z Dolinarjem samostojno razstavo v Lj. 1923. L. 1930 razstavil v Bgdu 10 del, z it. slikarji v Trstu in Gor., leta 1947, za svojo šestdesetletnico, v galeriji Scorpione in 1951 pt.; razstava, ki je postala tudi posmrtna. Kot človek je bil B. kozmopolit, a to v dobrem pomenu besede, da je namreč izredno dobro poznal svet (govoril je sedem jezikov), literarna gibanja in umetnostne tokove, da je bil širok in ne ozko slovensko provincialen. V tem delu značaja je koreninila tudi njegova zadržanost glede uveljavljanja svoje umetnosti med publiko. Hote je malo razstavljal in še za razstave, ki jih je pripravil, so ga morali znanci in prijatelji siliti. Svoje umetnosti ni prodajal tako, da bi jo vsiljeval; glede portretiranja so ljudje k njemu hodili, ker jim je s slikami ponajvečkrat godil, sam pa je to okolnost izkoristil, da je lahko živel. Bil je nasprotnik vseh modernih struj, celo sarkastičen do njih, ker je menil, da moderni slikarji ne slikajo »po starem«, ker tega enostavno ne znajo. Zato tudi kritikom, ki so v isti sapi hvalili moderno umetnost in njegova dela, enostavno ni verjel. V zapuščini je ostal rkp o pomenu in značaju heraldike; knjigo je B. hotel izdati v nemščini. Upodobitve: Lastni portret, M 1921 (umetniška pril. 19/20) pred str. 305; karikatura, risal L. Spazzapan, M 1922, 272; Lojze Dolinar, 1923; LDk 1951, 24, 4; JKol 1952, 86 (Avtoportret); Razgl 1951, 289 pril. Avtoportret France Gorše, B.-ova mrtvaška maska, 1951.

Prim.: I. umetniška razstava v paviljonu R. Jakopič, Lj. 1909 (katalog); XIV. umetniška razstava v paviljonu R. Jakopič, Lj. 1917 (katalog);V. Vodopivec, Krizantema v gumbnici, M 1921,314; Stano Kosovel, B.-Dolinar pri Jakopiču, UL 1923, 14, 110–1; A. širok, E 1926, 25. nov.; [A. A. Bucik], SBL I, 62; A. Širok, Pri naših upodabljajočih umetnikih, ZbLuč II, 1928, 53–4+pril. III–IV; Gabršček II, 390; Umetniški zbornik 1 [1943], 166 z 2 ilustr.+234; Zorko Jelinčič, A. B., LdTk 1948, 132, 7+11 z ilustr.; LdP 1951, 154, 9;V. Bartol, Ob B.-ovi mrtvaški maski, Razgl 1951,7/8, 294–301 z Avtoportretom in portretom S. Gregorčiča; isti, A. B. v «Scorpionu», Razgl 1951, 7/8,377–8; Dr. Hy [= Robert Hlavaty], Mojstru slikarju B.-u v slovo, PDk 1951, 154, 2 s sl.; reprodukcija B.-ove posmrtne maske, delo F. Goršeta, PDk 1951, 160, 4; Josip Kosovel, A. B. JKol 1952,86–7 z 2 reproduk.; K[arel] Dobida, Slikar A. A.B., LDk 1951, 24 (28. VII.) 4 z 2 reprod.; isti, ELUI, 59; Stelè, Umetnost 98, 123, 127 z 2 reprod.; SDL I, 51; Šijanec 77, 512; Pilon, Na robu, Lj. 1965, 17, 19, 208; SGL I, 84; Repertoar 1075 (popravi ime!), 2061, 2070; J. Logar, Ekslibris pri Slovencih, 1972, z ilustr.

Brj.

Brecelj, Marijan: Bucik, Avgust Andrej (1887–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi151726/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. marec 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine