Brežnik, Pavel (1892–1972)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 12, 31. 3. 1926

Novi Slovenski biografski leksikon

BREŽNIK, Pavel (rojstno ime Pavel Viktor Brežnik; psevdonimi Paul Ripson, P. Ripson, J. Othin, P. Riverain, P. René, St. Gaber; šifre -žn., B-k, P. B., P. V. B., P. Br., St. G.), prevajalec, publicist, pisatelj (r. 1. 2. 1892, Ljubljana; u. 26. 5. 1972, Beograd, Srbija). Oče Franc Brežnik, klasični filolog, prevajalec, šolnik, mati Augusta Brežnik, r. Rieder.

V Ljubljani je obiskoval nižjo gimnazijo. Višjo gimnazijo je 1910 zaključil v Novem mestu, kjer je bil njegov oče ravnatelj. Na filozofski fakulteti na Dunaju je študiral francoščino in nemščino, kjer je bil 1914 promoviran. 1914–18 je bil kot srednješolski profesor zaposlen na Dunaju in 1919–29 na realki v Ljubljani. 1930 se je preselil v Beograd, kjer je do 1931 poučeval na tamkajšnji osrednji gimnaziji. 1931 je bil na študijskem izpopolnjevanju v Franciji in Nemčiji. Istega leta se je ponovno zaposlil na realki v Ljubljani, bil 1933 premeščen na III. državno realno gimnazijo prav tako v Ljubljani in 1936 na eno od gimnazij v Beogradu, kjer je poučeval do druge svetovne vojne. Obenem je bil 1936–38 domači učitelj kralja Petra II. Med vojno je bil 1941–44 zaposlen na beograjskem prosvetnem ministrstvu. 1944–45 je kot vršilec dolžnosti vodil oddelek za kulturne stike s tujino in bil v upravi državnega filmskega podjetja. 1945 se je ponovno zaposlil kot gimnazijski profesor in od 1950 do upokojitve 1960 delal kot lektor na beograjski strojni fakulteti. Med obema vojnama je zelo veliko potoval (daljša potovanja po Franciji, Nemčiji, Češkoslovaški, Švici, Italiji, Veliki Britaniji in ZDA) ter navezal številne delovne stike. Večkrat je bival v Parizu (tam je študiral na Sorboni, bil lektor za slovenski jezik na École national des languages orientales vivantes in dopisnik slovenskih časopisov na VIII. olimpijskih igrah). Več let je sodeloval z Ligo narodov v Ženevi in dialektološkim inštitutom v Marburgu.

Že kot dijak se je poskušal kot pisec pesmi, povesti in ugank, ki jih je objavljal v Slovanu in Domačem prijatelju. Med obema vojnama se je od literarnih zvrsti posvečal predvsem pisanju znanstvene fantastike (Marsove skrivnosti, Temna zvezda), napisal pa je tudi domačijsko povest Klic Gorjancev in pustolovsko povest z elementi znanstvene fantastike Statosferski pilot. Njegova pustolovsko-melodramatska znanstvena fantastika je pisana po zgledu zgodnje trivialne znanstvene fantastike, ki človeka sooča s sovražnimi zunajzemeljskimi bitji in svetovno katastrofo.

Uveljavil se je tudi kot ploden publicist in pisec učbenikov. Po 1918 je za številne slovenske časopise, predvsem za Slovenski narod, pisal reportaže, književna poročila, potopise in komentarje, npr. o francoskih prosvetnih in političnih razmerah, še posebej o razmerju do Jugoslovanov. Bil je tudi sodelavec več francoskih in srbskih periodičnih publikacij, mdr. La Revue de Balkans, Le Mond Salve, Les Nouvelles yougoslave, Strani pregled, Radio Beograd, Belgrader Echo. Od 1922 je kot dopisnik pariškega lista L' Information Univesitaire pisal o slovenskem šolstvu ter političnih in prosvetnih vprašanjih. Posebno mesto v njegovi publicistiki ima knjiga V senci nebotičnikov, obsežen opis poti po Ameriki, ki se je je udeležil kot član študijske skupine evropskih pisateljev in publicistov.

Kot odličen pedagog je med dijaki užival veliko spoštovanje. Predvsem za šolsko rabo je sestavil vrsto jezikovnih priročnikov, mdr. Slovnico nemškega jezika, Francosko slovnico, Nemško slovnico za srednje šole, Nemško čitanko za V. in VI. razred gimnazij, francosko-slovensko-nemški in francosko-srbohrvaški konverzacijski priročnik. Raziskoval je jezik nemških priseljencev v Vojvodini in o tem objavil študijo.

Veliko je prevajal iz francoščine, srbščine, španščine in angleščine v slovenščino ter iz slovenščine v srbščino. V slovenščino je mdr. prevedel romane bratov Goncourt Renée Mauperin, Jamesa Oliverja Curwooda Kazan, volčji pes in Uptona Sinclairja Alkohol, zbirko kratke proze Islandska velika noč in avtobiografijo Mihajla Pupina Od pastirja do izumitelja, v srbščino pa mdr. svoji deli Pionirji prekomorskih letov in V senci nebotičnikov.

Dela

  • Francoska slovnica, Ljubljana, 1919.
  • Manuel de conversation : français-slovène-allemand = Konverzacijska ročna knjiga : francosko-slovensko-nemška = Konversations-Handbuch : französisch-slovenisch-deutsch, Ljubljana, 1924.
  • Junaki prekomorskih poletov, Ljubljana, 1928 (o letalstvu).
  • V senci nebotičnikov, Ljubljana, 1930 (potopis po Ameriki).
  • Marsove skrivnosti, Ljubljana, 1931 (pod psevdonimom P. Ripson).
  • Klic Gorjancev, Ljubljana, 1933.
  • Die Mundart der hochdeutschen Ansiedelung Franztal in Jugoslawien : zur Heimatfrage der Siebenbürger Sachsen, Beograd, 1935.
  • Temna zvezda, Ljubljana, 1935.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Izvestja državne realke v Ljubljani.
  • Stalež šolstva in učiteljstva v Sloveniji, Ljubljana, 1923.
  • Stalež šolstva in učiteljstva ter prosvetnih in kulturnih ustanov v Dravski banovini, Ljubljana, 1934.
  • SBL.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Leksikon pisaca Jugoslavije, I, Beograd, 1972.
  • Karel Bačer: Gradivo za dolenjski biografski leksikon, 4, Dolenjski razgledi, 23. 4. 1981.
  • Janko Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, Ljubljana, 1985.
  • Anton Debeljak: Prof. dr. Pavel Brežnik, Jutro, 11. 2. 1942 (podpis: A. D.).
  • Rado Pečnik: Pavel Brežnik, Delo, 30. 5. 1972 (podpis: R. P.).
Hakl Saje, M., Grum, M.: Brežnik, Pavel (1892–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149832/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Brežnik Pavel, prevajavec in publicist, r. 1. febr. 1892 v Lj. Gimn. je dovršil v Novem mestu, študiral francoščno in nemščino na Dunaju in na Sorbonni v Parizu (promov. 1914), služboval od 1914 na Dunaju, od jan. 1919 je prof. na realki v Lj. Kot dijak se je poskušal s pesmicami, povesticami, ugankami i. p. v DP in Slovanu, po prevratu pisal v slov. liste, predvsem v SN, o franc. prosvet. in polit. razmerah, zlasti o razmerju do Jugoslovanov (od 1922 je dopisnik pariškemu listu L' Information Universitaire o našem šolstvu, polit. in prosvet. prilikah), bil sotrudnik Sporta, Mentorja, spisal slovensko »Francosko slovnico« (Lj. 1919) in franc.-slov.-nemško Konverzacijsko ročno knjigo (Lj. 1924) ter prevajal iz franc., angl., španskega slovstva (med drugim roman bratov Goncourt »Renée Mauperin«, J. O. Curwoodov roman »Kazan, volčji pes«, A. E. W. Mason »Klic na pomoč«; nekaj manjših prevodov je zbral 1924 v knjigi »Islandska velika noč«). *

Uredništvo: Brežnik, Pavel (1892–1972). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi149832/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine