Brejc, Janko (1869–1934)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 44, 21. 10. 1928

Novi Slovenski biografski leksikon

BREJC, Janko (vzdevek Batko), politik, pravnik (r. 18. 11. 1869, Brezje pri Tržiču; u. 6. 4. 1934, Zagreb, pokopan v Ljubljani). Oče Janko Brejc, kmet, mati Marija Brejc, r. Ribnikar. Tast Ivan Vencajz, pravnik, politik.

Gimnazijo je obiskoval v Celovcu in Ljubljani. Pravno fakulteto na Dunaju je začel obiskovati v zimskem semestru študijskega leta 1890/91. Po razkolu v akademskem društvu Slovenija je skupina mladih katoliških razumnikov, med katerimi je bil tudi Brejc, oblikovala svoje društvo – Danica. Naziv doktorja prava mu je bil podeljen 1895. Preselil se je v Ljubljano, kjer je takoj pričel javno delovati. Zaposlil se je kot odvetniški pripravnik v pisarni Ivana Šusteršiča, ki se je strmo vzpenjal v vrstah Katoliške narodne stranke (od 1905 SLS).

1901 je bil v volilnem okraju Kranj-Škofja Loka izvoljen v kranjski deželni zbor, vendar je 1903 prekinil mandat (verjetno zaradi rivalstva s Šusteršičem) in se preselil kot odvetnik v Celovec; postal je predsednik Katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, ki ga je organiziral po zgledu kranjske Katoliške narodne stranke. Zavzemal se je za uvedbo slovenskega jezika v uradih, šolah in v javnem življenju, obenem pa ni pokazal veliko smisla za gospodarske in socialne izzive, ki jih je prinašalo 20. stoletje. Ne glede na to je ob velikem odporu nemških nacionalistov na Koroškem pomembno poživil politično organizacijo koroških Slovencev, ki je bila v krizi od 1901, ko je izgubila edini mandat v avstrijskem državnem zboru. Oktobra 1909 je na združitvenem shodu strankarskih organizacij iz Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriško-Gradiščanske in Istre razglasil ustanovitev Vseslovenske ljudske stranke in prevzel mesto podnačelnika (načelnik je bil Ivan Šusteršič). Oktobra 1912 je sodeloval na ljubljanskem ustanovitvenem sestanku Hrvaško-slovenske stranke prava, ki je nastala z združitvijo Vseslovenske ljudske stranke in Vsepravaške organizacije; imenovan je bil v izvršni odbor stranke. Kot mnogi tedanji slovenski politiki je verjel, da bodo Slovenci lahko uresničili svoje narodne zahteve v okviru vseslovanske solidarnosti. V naslednjih letih se je v Vseslovenski ljudski stranki postopoma oblikoval trialistični program reforme habsburške monarhije, ki ga je vneto zagovarjal tudi Brejc – predvideval je oblikovanje južnoslovanske državne enote v okviru monarhije.

Ker so ga nemški nacionalisti zaradi naklonjenosti Srbom v balkanskih vojnah spretno očrnili kot srbofila, je bil med prvo svetovno vojno kazensko preganjan. Četudi je menil, da bi v primeru razpada Avstro-Ogrske prišlo do razkosanja slovenskega etničnega ozemlja, je ob razhodu Šusteršiča z Janezom Evangelistom Krekom in Antonom Korošcem (slednji je 1917 prevzel vodenje Vseslovenske ljudske stranke) podprl slednja dva in se tako ob prevratu 1918 znašel na zmagoviti strani. Povabljen je bil v slovensko Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani kot poverjenik za notranje zadeve, bil je član delegacije, ki se je decembra 1918 udeležila svečane razglasitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. 1919–20 je bil predsednik Deželne vlade za Slovenijo – s presledkom od novembra 1919 do februarja 1920. Njegov mandat je izrazito zaznamoval koroški plebiscit. 1921 je bil eden glavnih tvorcev avtonomističnega programa SLS (do aprila 1920 Vseslovenska ljudska stranka), ki je v naslednjih letih pomenil jedro strankinega političnega udejstvovanja. 1923 je bil sopodpisnik Markovega protokola, s katerim se je SLS zavezala, da bo podprla vlado srbskih radikalcev v zameno za koncesije na področju slovenske avtonomne uprave. Ob vstopu SLS v vlado 1924 je prišlo do spora med Antonom Korošcem in Brejcem – slednji se je s tem umaknil iz političnega življenja. Umrl je na zdravljenju v Zagrebu.

Publicistično je deloval pri revijah Mir in Socialna misel ter časopisu Slovenec. Bil je odbornik Mohorjeve družbe, soustanovitelj Slovenskega šolskega društva na Koroškem, častni član več slovenskih občin na Koroškem, 1919 odlikovan z redom svetega Save I. stopnje, bil je član avstrijskega državnega sodišča.

Dela

  • Aus d. Vilajet Kärnten, Celovec, 1913 (sourednik).
  • Avstrijski in jugoslovanski državni problem : tri razprave Janka Brejca iz prelomnega obdobja narodne zgodovine, Ljubljana, 2012 (uredil Andrej Rahten).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL.
  • ES.
  • Bogdan Kazak: Batko : v spomin dr. Janku Brejcu, Mladika, 15, 1934, št. 6, 252–255.
  • Dr. Janko Brejc, Slovenec, 7. 4. 1934.
  • Andrej Rahten: Pozabljeni slovenski premier : politična biografija dr. Janka Brejca ( 1869–1934), Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2002.
  • Andrej Rahten: Janko Brejc, Nova slovenska biografija, Ljubljana, 2009, 39–50.
Ratej, Mateja: Brejc, Janko (1869–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148769/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Brejc Janko, politik, r. 18. nov. 1869 na Brezjah, obč. Kovor pri Tržiču, sedaj odvetnik v Lj. Gimnazijo je študiral v Celovcu in Lj., pravo na Dunaju (prom. 1895) in je takoj po dovršenih študijah kot odv. koncipijent v Lj. stopil v javno življenje. 1901 je bil izvoljen (okr. Kranj-Šk. Loka) v dež. zbor in je v njem sodeloval pri obstrukciji kat. nar. stranke za volivno preosnovo, a je 1903 odložil mandat in se preselil kot odvetnik v Celovec, kjer je postal predsednik kat. polit. in gospod. dr. za Slovence na Kor. in se posvetil polit. in prosv. organizaciji Slovencev. Vodil je borbo za slov. jezik v uradu, šoli, javnem življenju, volivne boje pri obč. in državnozbor. volitvah. Ob prevratu je bil pozvan v slov. nar. vlado kot poverjenik za notr. zadeve, postal 20. jan. 1919 predsednik dež. vlade za Slovenijo ter ostal v tej funkciji do 14. dec. 1920 s presledkom od 6. nov. 1919 do 24. febr. 1920. Ko se je na seji nar. vlade 21. nov. 1918 obravnaval predlog dalmat. vlade o takojšnjem združenju s Srbijo, je zastopal avtonomistično stališče. Bil je v delegaciji nar. veča, ki je 1918 s srbsko vlado sklepala o ujedinjenju, in pri proglasitvi države SHS 1. dec. 1918. V času njegovega predsedništva (1920) se je izvršil krvavi spopad s komunisti na Zaloški cesti v Lj. in koroški plebiscit. Zaradi težkih nesoglasij z osrednjo vlado glede priprave in izvedbe plebiscita je poleti 1920 demisijoniral, a vendar ostal dež. predsednik, ko je osrednja vlada uradno izjavila, da nosi odgovornost sama. Publicist. je sodeloval pri Miru, Slovencu, Soc. misli in bil sourednik knjige »Aus d. Vilajet Kärnten« (Celovec 1913). B. je (od 1906) odbornik Moh. dr., soustanovnik Slov. šol. društva na Kor., častni član mnogih slov. občin na Kor., odlikovan (1919) z redom sv. Save 1. stopnje, nekdaj je bil član avstr. drž. sodišča. — Slika v Poročilu o slov. hrv. kat. shodu v Lj. *

Uredništvo: Brejc, Janko (1869–1934). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148769/#slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine