Novi Slovenski biografski leksikon

BRATINA, Valo (Valentin Bratina; umetniško ime Oto Dara), igralec, režiser, scenograf, dramaturg, gledališki organizator (r. 6. 2. 1887, Idrija; u. 6. 7. 1954, Ljubljana).

V Idriji je obiskoval ljudsko, 1904–06 pa dramatično šolo v Ljubljani. V šolskem letu 1905/06 se je vpisal v Strokovno šolo za obdelavo lesa v Ljubljani. Obiskoval je pouk iz dekorativnega in tehniško-konstruktivnega risanja, modeliranja ter dela v ateljeju. 1906 se je izpisal iz šole, vendar je pod vodstvom Ljudevita Grilca dobil osnove, ki so mu pomagale pri kasnejšem ustvarjanju na področju gledališča.

Med 1904/05 in 1905/06 je začel nastopati v Deželnem gledališču (današnja stavba Opere) v Ljubljani. Na avdiciji za stalni angažma karakternega igralca je bil zaradi idrijskega naglasa neuspešen.

Skromno šolsko izobrazbo si je 1906–08 izpopolnjeval na odrih v Berlinu, Bremnu, Kölnu, Münchnu, Trieru, Essnu, Geri, Osnabrücku, Düsseldorfu in Detmoldu, kjer se je učil dramske teorije pri dramaturgu in režiserju Hansu Hansenu. Tu je dobil trdne osnove za režijsko delo. Učna in popotna leta so ga razlikovala od drugih slovenskih igralcev. Potoval je kot režiser in igralec, menjaval delovna mesta in skoraj ni pomembnejšega slovenskega mesta s stalnim ali amaterskim gledališčem, v katerem ne bi daljši ali krajši čas igral ali režiral.

Po vrnitvi iz Nemčije je 1908–12 delal v Slovenskem gledališču v Trstu. Nato se je ponovno vrnil v Ljubljano, v Slovenskem deželnem gledališču je igral v sezoni 1912/13, 1914–18 bil vpoklican v vojsko, 1918 se je zaposlil pri Narodnem gledališču v Ljubljani, potem pa 1919 odšel v Maribor. Pod vodstvom upravnika mariborskega gledališča Hinka Nučiča si je 1919–21 ustvaril sloves enega najboljših igralcev in režiserjev. Začela so se leta njegovih največjih organizatorskih in režiserskih prizadevanj.

V Celju je bil v sezoni 1920/21 začasni vodja Mestnega gledališča Celje in dramatične šole. Nato je bil v Mariboru v sezoni 1921/22 najprej upravnik, po prihodu Radovana Brenčiča na mesto upravnika pa 1922–26 ravnatelj gledališča (tudi igralec, režiser in scenograf). Zaradi sporov o usmeritvi gledališča v moderno oz. tradicionalno smer in očitkov, da glavne vloge prevečkrat igrata le on in Berta Bukšekova, so mu 1926 odvzeli ravnateljstvo. Odšel je na Ptuj, kjer se je s tamkajšnjim Dramatičnim društvom dogovoril za vodstvo Mestnega gledališča za sezono 1926/27. Sezona je bila zaradi upada obiska predčasno zaključena. V Celje je prišel v sezoni 1927/28, ko se je začela gospodarska kriza, brezposelnost, v kulturi pa mlačnost in brezbrižnost. V takem vzdušju je životarilo tudi Mestno gledališče v Celju.

Z igralskimi ansambli je Bratina gostoval po številnih slovenskih krajih. Njegov ne povsem domišljen in neuresničen načrt je bil organizirati podeželska amaterska gledališča in majhen ansambel, s katerim bi z izvirnimi slovenskimi igrami gostoval po Sloveniji in Jugoslaviji. Zamisel o poletnem gledališču mu je uspela le 1929 v Rogaški Slatini.

Slednjič se je zadovoljil s pogodbenim igranjem kot honorarni član ansambla Narodnega gledališča v Ljubljani (1928–45), saj je moral preživljati družino. Tako je končal leta samostojnih prizadevanj in je do konca druge svetovne vojne igral le obrobne vloge.

V sezoni 1945/46 je pomagal oživljati Slovensko gledališče v Trstu, kjer je nastopal kot režiser, igralec, inscenator, tehnični vodja, propagandist, inštruktor in organizator podeželskih odrov.

1946 se je upokojil, vendar je bil 1948 reaktiviran in imenovan za upravnika celjskega gledališča. Moderniziral je oder, pospeševal dograditev gledališča in postavil temelje poklicnemu gledališču. Tako v Celju kot na Ptuju je njegovo delo močno pripomoglo k ustanovitvi tamkajšnjih poklicnih gledališč.

Po ponovni upokojitvi (1949) je nadaljeval z gledališkim delom v okviru amaterske dejavnosti društev. Vodil je različne odre na Vrhniki, v Kočevju, Hrastniku in na Duplici. Malo je bilo krajev v Sloveniji, ki jih ne bi obšel s svojimi skupinami. V načrtu je imel tudi ustanovitev otroškega gledališča; pri bežigrajski Svobodi je uprizoril in režiral nekaj mladinskih iger.

Odigral je najmanj tristo vlog v domačem in tujem repertoarju. V mariborskem gledališču je mdr. odigral naslednje vidnejše vloge: Užitkar (Alojzij Remec: Užitkarji, 1922/23), Hlestakov (Nikolaj Vasiljevič Gogolj: Revizor, 1922/23), Kantor (Ivan Cankar: Kralj na Betajnovi, 1923/24), Namišljeni bolnik (Moliere: Namišljeni bolnik, 1923/24), Balantač (Cvetko Golar: Vdova Rošlinka, 1924/25), Zlodej (Ivan Cankar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1924/25), Hlapec Jernej (Ivan Cankar: Hlapec Jernej, 1925/26), v Mestnem gledališču Ptuj pa je bil odličen kot Martinek Spak (Josip Jurčič: Deseti brat, 1926/27).

Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov in malomeščanskih očetov s humornimi prvinami v ljudskih igrah, vendar se je tega žanra izogibal; trudil se je s klasičnimi vlogami, ki pa mu niso bile pisane na kožo (Kralj Ojdip ali celo Hamlet). Kritiki so mu priznavali igralski talent, a mu obenem očitali šablonsko igro in manj prvinskega, individualnega, ustvarjajočega doživetja.

Drugače je bilo z njegovim ustvarjanjem na področju gledališke režije. Velik del mariborskega repertoarja je 1922–26 režiral Bratina sam. Njegove režije imajo poseben pečat s poudarkom na skrbni inscenaciji, ki so se ji prilagajala vsa igralska izrazna sredstva na odru. Z osnovami slikarskega znanja je pomembno dvignil raven mariborske scenografije, saj so njegove napredne inscenacije kazale reminiscence na tedanji ekspresionizem. V inscenaciji je poudarjal slikovitost, enotnost in skladnost scene z igro. Posebno posrečeni sta bili njegovi inscenaciji Frana Milčinskega (Mogočni prstan, 1924) in Avgusta Strindberga (Peterček, 1925).

Utrl je pot moderni slovenski dramatiki. V Maribor je prišel v najbolj ustvarjalnih letih življenja z idejo o modernem gledališču, ki bi izvajalo umetniško dovršena dela. Tak pristop pri publiki ni bil dobro sprejet, kar se je odražalo na zmanjšanem obisku predstav. Tudi sicer je gledališče v Mariboru po prvi svetovni vojni začelo s skromnimi igralskimi močmi, s starim repertoarjem in skorajda brez gledališkega občinstva.

V repertoarju 1921/22 je bil opazen poudarek na slovenski dramatiki, zlasti Cankarju, ter jugoslovanski, slovanski in ruski dramatiki. Ker se je prenova gledališča pod vodstvom Bratine zavlekla, je 1921 odprl novo sezono na neprimernem odru Narodnega doma, kar je prispevalo k še večji krizi mariborskega gledališča.

Med svojim ravnateljevanjem v mariborski Drami je Bratina vsako sezono dal na repertoar eno Cankarjevih del, ki jih je sam uprizoril. Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je odprlo sezono 1924/25, je kritike navdušilo s skrbno dodelano režijo, ki je zadela bistvo Cankarjeve farse in presenetila z resnično umetniško uprizoritvijo. Bratina si je prizadeval tudi za uprizoritve slovenskih izvirnih del. V Mestnem gledališču Ptuj je režiral Alojzija Remca (Magda, 1926), v mariborskem gledališču pa drame Alojzija Remca (Kirke, 1922; Užitkarji, 1923; Zakleti grad, 1925), Angela Cerkvenika (V vrtincu, 1925; Greh, 1926), Franceta Bevka (Kajn, 1924; Partija šaha, 1940) in Cvetka Golarja (Vdova Rošlinka, 1925).

Za petindvajsetletnico delovanja (1938) je v Slovenskem narodnem gledališču Drami Ljubljana uprizoril in insceniral Lopovščine Maksa Šnuderla v režiji Bratka Krefta. Ob uprizoritvi Bevkove drame Partija šaha v Mariboru (1939) in Ljubljani (1940) je bilo to eno redkih priznanj Bratini v tistem času.

Bratina je pripadal generaciji slovenskih igralcev, ki so doživljali težka leta slovenskega gledališča po prvi svetovni vojni. Večkrat je izrazil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Vztrajal je v svojem poklicu in se nenehno izobraževal. Slog njegove igre je bil realističen, temeljil je na začetnem obdobju slovenskega igralstva. Bratina je bil na manjših odrih pogosto igralec, režiser, scenograf, električar, rekviziter, plakater, blagajnik v eni osebi. Osip Šest ga je poimenoval tip »grandioznega potujočega komedijanta, ki je že izumrl«.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • SBL.
  • ES.
  • PSBL.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Fran Albreht: Epilog letošnji dramski sezoni, Ljubljanski zvon, 1919, 543.
  • Božidar Borko: Mariborska drama, Kritika, 1925/26, 93–95.
  • Vladimir Kralj: Valo Bratina (1887–1954), Naši razgledi, 3, 1954, št. 15, 14–15.
  • Fran Lipah: Ob Bratinovem jubileju, Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, Drama, 1954/55, 145–148.
  • Radovan Brenčič: Spomini na mariborsko gledališče (1922–1941), Dokumenti SGM, 3, 1967, št. 10, 317–402.
  • Bruno Hartman: Dramatik Ivan Cankar v Mariboru, Dokumenti SGM, 4, 1968, št. 11–12, 181–215.
  • Bruno Hartman: Leto 1921 – prelomnica v razvoju mariborskega gledališča, Dokumenti SGM, 5, 1969, št. 14, 126–162.
  • Samec Smiljan: Slovenski gledališki leksikon, 1, Ljubljana, 1972.
  • Danilo Gorinšek: Valo Bratina, Večer, 27. 2. 1975.
  • Dušan Moravec: Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941), Ljubljana, 1980.
  • Osip Šest, Valo Kompare: Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani, Drama, 1937/38, 138–140.
  • Makso Šnuderl: Valo Bratina v Mariboru, Gledališki list Narodnega gledališča v Ljubljani, Drama, 1937/38, 140–145.
  • Janko Traven: Valo Bratina, Gledališki list Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, Drama, 1954/55, 111–123.
Bandelj, Silva: Bratina, Valo (1887–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148120/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bratina Valo, igravec, r. 6. febr. 1887 v Idriji. Obiskoval je doma ljudsko, v Lj. umetniško-obrtno in 1904–06 dramatično šolo. Dalje se je šolal na odrih v Trieru, Essenu, Geri, Osnabrücku, Düsseldorfu in Detmoldu, kjer se je učil dramatske teorije pri dramaturgu-režiserju dr. Hansenu. 1908 je deloval na slov. gledališču v Trstu, 1912 do 1914 v Lj., bil do 1918 pri vojakih, 1918 do 1919 pri Nar. gledališču v Lj., potem v Mariboru, kjer je od 1921 dramski ravnatelj. Igra zlasti karakterne vloge. Kot režiser je samostojen in izviren zlasti v inscenaciji, v kateri poudarja slikovitost, enotnost in skladnost scene z igro, in je uprizoril prvi več Slov. izvirnih dram. — Slika: SIT II, št. 11. Rmc.

Remec, Alojzij: Bratina, Valo (1887–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148120/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bratina Valo, igralec, režiser, scenograf, gledališki organizator, r. 6. febr. 1887 v Idriji, u. 6. jun. 1954 (op. ur.: 6. jul. 1954) v Lj. Osn. š., 5 razr. dovršil v Idriji, nato šel za trg. vajenca v Lj. k trgovini I. S. Benedikt. Leta 1904 se vpiše v Dramatično šolo in začne nastopati kot honorarni statist. V letu 1905–06 je na Strokovni šoli za obdelavo lesa kot hospitant (izredni učenec), hodi na predavanja iz dekorativnega risanja, tehniško-konstruktivnega risanja, modeliranja in dela v ateljeju. Toda šolo že v januarju 1906 zapusti, potem ko je pri slikarju Grilcu veliko pridobil. Jeseni 1906 zapusti slov. gledališče in gre v Nemčijo ter ostane tam dve poletni in dve zimski sezoni brez sredstev, toda z izredno močno voljo. Pot ga je vodila skozi gledališča v Trieru, Essnu, Kölnu, Geri, Düsseldorfu, Osnabrücku, Detmoldu, Münchnu, Berlinu. V Osnabrücku-Detmoldu bil celo angažiran in nastopal pod imenom Oto Dara. Ob vrnitvi se poda v Trst, kjer je tamkajšnje slovensko gledališče postalo polpoklicno. Tu dela od 1908–09 do 1911–12, ko se vrne k Slovenskemu Deželnemu gledališču v Lj. vendar le za eno leto. Leta 1913–14 dela na Koroškem. V tržaško obdobje spada tudi B.-ovo delo za primorske podeželske odre; režira igre v Idriji (Kristanovega Samosvoja), na Cesti pri Ajdovščini (Ganglovega Sina), v Gorici pripravlja dijaško uprizoritev Kralja na Betajnovi, pa ga vojna prehiti. Najprej so ga zaradi ovadbe vohunstva zaprli na lj. grad, potem pa vtaknili v vojaško suknjo. Kot vojak prišel do Albanije, pa tudi v tem času ni opustil svojega poklica: organiziral je razne diletantske prireditve, režiral, pomagal celo, da so v Gornji Radgoni snemali slov. narodne pesmi za arhiv na Dunaju. Po obnovitvi slov. gledališča v Lj. leta 1918/19 je spet v Lj., vendar se že naslednje leto 1919/20 in 1920/21 poda v Mrb., vmes pa vodi gledališče in dramatično šolo v Celju. Leta 1921–22 je upravnik, igralec in režiser v Mrbu, od 1922 do 1926 pa ravnatelj Drame, igralec, režiser in scenograf v tem mestu. Eno leto (1926–27) je bil ravnatelj, igralec, režiser in scenograf Mestnega gledališča v Ptuju, naslednje leto spet v Celju, potem pa daljšo dobo (1928–1945) igralec, režiser in scenograf v Narodnem gledališču v Lj. Zadnjo sezono 1945/46 pa je bil igralec, režiser in scenograf Slovenskega narodnega gledališča za Trst in Slovensko Primorje v Trstu. To leto je bil sicer upokojen, vendar v letu 1948/49 reaktiviran in imenovan za upravnika Ljudskega gledališča v Celju. B. je bil izredno plodovit igralec, saj je odigral nad 300 vlog brez ponovitev, v njegovem stalnem repertoarju so bili najbolj posrečeni karakterni ljudski tipi, bodisi iz domače kakor tuje dramatike. Posebno dobro je kreiral kmečke tipe v ljudskih igrah Jurčiča, Finžgarja, Remca, Alešovca. Igral pa je tudi Hamleta idr. Precejšnjo B.-ovo nestanovitnost kaže že nenehna menjava krajev in gledališč. V prvih desetletjih je bilo to do neke mere razumljivo, ko je iskal in stremel, da bi se čim več naučil in čim več spoznal. Kasneje pa je bilo za marsikaj tega krivo dejstvo, da je s svojimi režijami in inscenacijami preveč eksperimentiral, še posebej z ekspresionističnim gledališčem. Režiral in insceniral je nad 80 iger, gostoval pa tudi v toliko krajih. V neki dobi je zagovarjal poizkus, naj bi tudi na slov. odre postavljali srbska in hrvaška dela v izvirniku, in prav tako, naj bi Srbi in Hrvatje igrali slov. dela v izvirniku. Načrt se mu ni uresničil. V zrelejših letih je moral zaradi ekonomskih razmer svoje načrte in zasnove ter koncepte podrejati vse bolj urejenemu in »uradniškemu« gledališkemu načinu življenja in ustvarjanja, kar je terjalo od njega mnogo kompromisov. Načrtno je tudi rad postavljal na oder izvirna slovenska dela mlajših dramatikov (Bevk, Remec L., Cerkovnik idr.). Iz njegovih organizacijskih prijemov v različnih gledališčih, posebno mariborskem, ptujskem in celjskem so kasneje zrasla poklicna gledališča. B. je tudi prevajal gledališka besedila, predvsem za svojo porabo, nekaj pa jih je tudi objavil v Gabrščkovih izdajah, (prir. Belly F., Če sta dva..., po R. Benediktu, Sovražnik žensk; oboje 1914). Pisal je tudi o gledaliških problemih in svoje spomine. (SlovJ 1952, 13–19). Slika: SIT II, št. 11; IS 1926, 18, [3].

Prim.: SBL I, (Rmc=Alojzij Remec?); GL DLj 1937/38, 138; Repertoar; Janko Traven, V. B., GL DLj 1954/55, 110–23 s slikami; Pavel Rasberger, Ob desetletnici smrti V. B., GL SNG Mrb 1964/65, 149–52; SDL I; SGL I, 74–5; GLMgledlj. 1956/57, 95, 98; Tabor 1925, 111, 3; J 1938, 109, 3; J 1937, 32, 7; GL D 1937/38, 18, 146–8; Mariborski večernik Jutra 1939, 39, 5; isti, 1938, 109, 2; Naša straža 1925, 35, 2; Marburger Zeitung 1925, 111, 5; Tovariš 1954, 30, 640; NRazgl 1954, 15, 14–5; GL Celje 1954–55, 2, 47–9; Janko Traven, LD 1954, 158; Lelja Rehar, Dvakratni pionir, Dan 1975, 10, 24–5.

Brj.

Brecelj, Marijan: Bratina, Valo (1887–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi148120/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine