Borovnjak, Jožef (1826–1909)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Jozsef_Borovnyak.jpg (21. 5. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

BOROVNJAK, Jožef (Josef Borovnjak), nabožni pisatelj, prevajalec (r. 9. 2. 1826, Ivanovci - Kančevci; u. 11. 9. 1909, Cankova). Oče Štefan Borovnjak, gostilničar, mati Katarina Borovnjak, r. Gomboši.

V Kiseku je kot gojenec Adelfyjeve sirotišnice zaključil tri gimnazijske razrede in bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil 1851 posvečen v duhovnika. 1851–52 je bil administrator v Štefanovcih blizu Monoštra; do 1854 kaplan v Turnišču in nato v Dolnji Lendavi, potem do 1857 v Črenšovcih, 1858 v Murski Soboti in pri Sv. Juriju v Prekmurju. Poleti 1858 je prišel na Cankovo, kjer je ostal do smrti, najprej kot administrator − župnijski upravitelj in kasneje župnik. 1893 je postal častni dekan.

Pri oblikovanju narodne zavesti sta nanj vplivala prekmurski književnik Jožef Košič in Franjo Žbüll. Ker je Borovnjak med Prekmurci širil spise Antona Martina Slomška in knjige Mohorjeve družbe, so ga madžarske oblasti imele za ogrskega panslavista. Pri njem so se na Cankovi zbirali intelektualci (npr. Božidar Raič, Franc Simonič, Anton Janežič, Anton Trstenjak), ki jih je seznanjal s kulturnimi in narodnostnimi razmerami med Muro in Rabo. V drugi polovici 19. stol. je s priredbami molitvenikov in katekizmov ustvaril pomembno vez med prekmursko slovstveno dejavnostjo v preteklosti ter s približevanjem slovenskemu knjižnemu jeziku in črkopisu to dejavnost usmerjal v prihodnost.

Popravljal je stare molitvenike, predvsem v Prekmurju najbolj razširjeno Knjigo molitveno, ki je prvič izšla 1783 in je do Borovnjakove izdaje doživela najmanj deset natisov. 1864 jo je izdal kot ponatis izdaje iz 1853 ter jo dopolnil s cerkvenimi pesmimi in križevim potom; nekaj pesmi je zložil sam, nekaj jih je prevzel iz slovenskih, večinoma prekmurskih pesmaric. V novem delu molitvenika je madžarski pravopis izveden dosledno. Trudil se je prekmurščino približati knjižni slovenščini; tako je npr. »ou« prejšnjih izdaj (Boug, preporouči, mouči, rokou ipd.) nadomestil z »o«. V tej obliki je molitvenik do 1904 doživel več le deloma spremenjenih izdaj. Manjšega obsega sta njegova molitvenika Dühovna hrana (1868, 1871, 1892) in Sveti angel čuvar (ok. 1875). V rokopisu sta ostala molitvenik Knizsica molitvicz in pesmarica Popevke cirkvene i posszvetne. Priredil je novi natis Mikloša Küzmiča Svetih evangeliomov in njegovega velikega katekizma (1864) ter izdal Mali katekizem za občinske lüdske šole (ok. 1880). Pripisuje se mu nova, radgonska izdaja molitvenika Jezus moje poželenje (ok. 1870). Učitelju Jožefu Pusztaju je izdatno pomagal pri sestavljanju obsežne zbirke Krščansko katoličanskih cerkvenih pesmi (1893).

V mlajših letih se je udejstvoval tudi politično; bil je pristaš stranke Ferenca Deáka in je ob državnozborskih volitvah 1869 iz madžarščine prevedel brošuro Mihálya Borossa Mali politični vodnik (Politikai kis káté).

Borovnjak je za Miklošem Küzmičem najplodovitejši in najvplivnejši katoliški pisatelj Prekmurja. Njegove knjige, ki so vse izšle anonimno, je zalagal knjigar Alojz Janez Weitzinger v Radgoni, tiskane so bile v Gradcu, večinoma z dovoljenjem sekovskega škofijskega ordinariata.

Dela

  • Kniga molitvena sztaro-szlovenska, V Radgoni, 1864, 1868, 1877, 1891 (priredil).
  • Dühovna hrána ali knizsica puna lepih návukov molitev i peszem za kath. kerscsenike, V Radgoni, 1867 ali 1868, 1870 ali 1871, 1892 ali 1893.
  • Szvéti angel csuvár ali vodnik v-nebésza, V Radgoni, ok. 1875 (2. natis brez letnice).
  • Szveti evangeliomi, V Radgoni, 1864 (priredil).
  • Mali katekizem za obcsinszke lüdszke sole, V Radgoni, ok. 1880.

Viri in literatura

  • SBL.
  • Božidar Raič: Črtice o Prekmurcih in o njihovem govoru, Narodni koledar in Letopis Matice Slovenske za leto 1868, Ljubljana, 1867, 53–76 (55).
  • Božidar Raič: Prekmurski knjižniki pa knjige, Letopis Matice Slovenske za leto 1870, Ljubljana, 1869, 57–84 (77).
  • Karel Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva, zv. 3, Ljubljana, 1897.
  • Anton Trstenjak: Ogrski Slovenci, Ljubljanski zvon, 21, 1901, 173–316.
  • Anton Trstenjak: Slovenci na Ogrskem, Ljubljanski zvon, 24, 1904, 44–47.
  • Anton Trstenjak: Jožef Borovnjak : iz življenja ogrskega Slovenca, Ljubljanski zvon, 30, 1910, 3, 156–161.
  • Franc Ivanocy: Borovnjak Jozsef : 1826–1909, Kalendar najszvetesega szrca Jezusovoga, 1911, 104–108 (podpis: Dr. I.).
  • Franc Kovačič: Slovenska Štajerska in Prekmurje : zgodovinski opis, Ljubljana, 1926.
  • Stoletnica rojstva Jožefa Borovnjaka, Slovenec, 7. 2. 1926.
  • Dijaško polje, Novine, 1929, št. 36, 4.
  • Drüžba sv. Mohora, Novine, 1930, št. 1, 21.
  • Matija Slavič: Narodnost in osvoboditev Prekmurcev, Slovenska krajina : zbornik ob petnajstletnici osvobojenja, Beltinci, 1935.
  • Vilko Novak: Izbor prekmurske književnosti, Celje, 1936, 19–20.
  • Ivan Škafar: Družba sv. Mohorja in Slovenska krajina, Celje, 1937, 7–15.
  • Jože Ftičar: Slovenci na levi in desni strani Mure in njihovi kulturni stiki (do 1919), Panonski zbornik, Murska Sobota, 1966, 117–130.
  • Ivan Škafar: Dve ohranjeni pismi Božidarja Raiča Jožefu Borovnjaku, Kronika, 18, 1970, 39–43.
  • Ivan Škafar: Jožef Borovnjak in Anton Trstenjak, Slavistična revija, 20, 1972, 237–244.
  • Jožef Smej: Cantus Primicialis, pesem ob Borovnjakovi novi maši 1851, Stopinje, 1974, 90–95.
  • Franc Ivanocy: Borovnjak Jožef, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976, 162–164.
  • Miroslav Kokolj, Bela Horvat: Prekmursko šolstvo, Murska Sobota, 1977, 82, 86, 88, 204, 243, 253–255, 427.
  • Ivan Škafar: Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana, 1978.
  • Vilko Novak: Delo Jožefa Borovnjaka, Stopinje, 1979, 75–80.
  • Vredni spomina : Jožef Borovnjak, Družina, 13. 6. 1982.
  • Jožef Smej: Zapisi v tišinski kroniki ob Borovnjakovi in Ivanocyjevi smrti, Stopinje, 1988, 79–81.
  • 90. obletnica smrti Jožefa Borovnjaka (narodni buditelj Prekmurja), Cankova, 1999.
  • Marko Jesenšek: Nastanek in razvoj prekmurskega jezika, Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor, Maribor, 2005, 26–38.
  • Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost, Murska Sobota - Petanjci, 2005.
  • Franci Just: Jožef Borovnjak, Panonski književni portreti 1 : Prekmurje in Porabje A−I, Murska Sobota, 2006, 91–96.
  • Franc Ivanocy: Smrt Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, Podatki k zgodovini tišinske župnije : kronika, Tišina, 2007, 125–126.
  • Življenje in delo Jožefa Borovnjaka, Maribor, 2008.
Krajnc Vrečko, Fanika: Borovnjak, Jožef (1826–1909). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146617/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Borovnjak Jožef, prekmurski nabožen pisatelj, r. 9. febr. 1826 pri Sv. Benediktu v Prekmurju, u. 11. sept. 1909 v Cankovi pri Radgoni. V Kiseku je kot gojenec Adelfyjeve sirotiščnice dovršil 6 gimn. razr., 7. in 8. razred ter bogoslovje v Sombotelju, posvečen 13. jun. 1851. Pet mesecev je bil administrator v Štefanovcih blizu Monoštra; kaplanoval je do 1854 v Turnišču, dva meseca v Dol. Lendavi, do 1857 v Črensovcih, 1858 v Murski Soboti in pri Sv. Juriju. 20. jun. 1858 je postal župnik v Cankovi pri Radgoni, kjer je deloval od 1893 kot častni dekan do smrti. Nar. zavest mu je vcepila mati, netila pa sta jo prekmurski književnik Jož. Košič in Franjo Žbüll. Po izvestju Bož. Raića, ki je 1860 prepotoval Prekmurje (LMS 1868, 55), je B. marljivo prebiral naše časnike in se seznanjal z našim slovstvom; širil je med Prekmurci Slomškove spise in Mohorjeve knjige. Njegovo književno delovanje je izključno cerkveno-nabožno. Popravljal je stare molitvenike, tako predvsem v Prekmurju najbolj priljubljeno »Knjigo molitveno«, ki je »na hasek slovenskoga naroda« izšla prvič 1783 ter doživela do B. izdaje najmanj deset natisov. 1864 jo je izdal B. kot ponatis izdaje 1853 s starim dovoljenjem sekovskega ordinarijata 15. apr. 1846 ter jo pomnožil (str. 293–419) s cerkvenimi pesmimi in križevim potom; nekaj pesmi je zložil sam, nekaj jih je prevzel iz slov. pesmaric, večina je prekmurskih. V novem delu molitvenika je madžarski pravopis izveden dosledno; v jezikovnem oziru se vidi težnja, približati prekmurščino književni slovenščini; tako je n. pr. nadomestil »ou « prejšnjih izdaj (Boug, preporouči, mouči, rokou …) z »o«. V tej obliki je molitvenik doživel do 1904 več, bistveno malo spremenjenih izdaj. Manjšega obsega sta njegova molitvenika »Dühovna hrana« (1868, 1871,1892) in » Sveti angel čuvar« (ok. 1875). B. je priredil novi natis Mikl. Küzmiča »Svetih evangeliomov« in njegovega velikega katekizma (1864) ter je izdal »Mali katekizem za občinske lüdske šole« (ok. 1880). Njemu se pripisuje nova, radgonska izdaja molitvenika »Jezus moje poželenje« (ok. 1870); učitelju Jož. Pusztaju je izdatno pomagal pri sestavljanju obsežne zbirke »Krščansko katoličanskih cerkvenih pesmi« (1893). V mlajših letih se je udejstvoval tudi politično; bil je pristaš Deákove stranke ter je ob državnozborskih volitvah 1869 iz madžarščine preložil Borossovo brošuro »Mali politični vodnik«. B. je za Miklošem Küzmičem najplodovitejši in najvplivnejši katoliški pisatelj Prekmurja; ozki stiki so ga spajali s stanovskimi tovariši vzhodnega Štajerja. Njegove knjige, ki so izšle vse anonimno, je zalagal knjigar Weitzinger v Radgoni ter so se tiskale v Gradcu, večinoma z dovoljenjem sekovskega škof. ordinarijata. — Prim.: Glaser III, 313–15; A. Trstenjak: LZ 1910, 156–61. Šr.

Šlebinger, Janko: Borovnjak, Jožef (1826–1909). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146617/#slovenski-biografski-leksikon (25. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine