Bonomo, Peter (1458–1546)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Pietro_Bonomo.jpg (19. 5. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

BONOMO, Peter (Pietro Bonhomo/Bounohuomo/Bonomus), palatin (v smislu poznega srednjega veka), humanist, škof, diplomat, državnik (r. 1458, Trst, Italija; u. 4. 7. 1546, Trst, Italija). Oče Gianni Antonio Bonomo, mati Salomea.

Rodil se je v stari tržaški patricijski družini, ki je morda imela beneške korenine. Njeni pripadniki so v 15. stoletju pripadali obema osrednjima političnima strujama v Trstu – prohabsburški in probeneški. Bonomov oče je bil 1468 kot poveljnik mestne straže obešen v času upora proti cesarju Frideriku III., ki ga je vodil njegov sorodnik Anton Bonomo. Peter Bonomo je bil skupaj s svojo vejo družine izgnan iz mesta, kar je morda ugodno vplivalo na njegovo znanje slovenskega jezika. Po propadu upora se je vrnil v Trst. Podal se je na humanistične študije v Bologno, kjer je 1470 ali 1471 dosegel doktorski naslov. Po vrnitvi v Trst je kljub težavnim življenjskim razmeram še naprej vneto prebiral antične spise, zaradi česar so ga cesarjevi odposlanci, ki so ga srečali na poti v Benetke, ob vrnitvi vzeli s seboj na dvor. Med 1475 in 1477 je postal paž Friderika III. Kot dvorjan se je 1485 poročil z Margarethe von Rosenberg, ki je po treh letih zakona umrla. Z njo je imel sina Ludvika, za katerega je potem, ko je Bonomo postal duhovnik, skrbel mrzli stric Janez Krstnik Bonomo.

Bonomo je verjetno že pred 1490 postal duhovnik. Kmalu je pridobil vrsto beneficijev – župnije Dolina pri Trstu, Lubdigen (Lieding) pri Straßburgu na Koroškem, Vipava, Ribnica, Illersberg na Bavarskem, Laško, patronat nad župnijo sv. Helene v Loki (pri Zidanem Mostu), sv. Maksimilijan v Celju, oglejski in tržaški kanonikat in proštijo v koroškem Straßburgu. Cerkvene službe je izvrševal prek vikarjev, sam pa je ostal na dvoru. Kmalu se je uveljavil tudi kot humanistični latinist; pri pesniškem ustvarjanju so mu bili vzor pesniki avgustejske, flavijske in antoninske dobe, od Vergilija, Ovidija in Tibula prek Marciala do Juvenala. Bil je v stikih z Johannesom Reuchlinom in Konradom Celtisom; skupaj z bratom Francem, ki je bil prav tako humanistično usmerjen in neolatinistični pesnik, je 1497 postal član združenja učenjakov Sodalitas litteraria Danubiana. Na veliko Bonomovo humanistično zavzetost kaže tudi njegov nastop v Celtisovi slavnostni igri Ludus Dinae, ki je bila ob pustu 1501 izvedena v Wellsu pred Maksimilijanom I. in njegovo soprogo Bianco Mario Sforza.

Bonomo se je naglo vzpenjal v dvorni hierarhiji; 1491 je postal tajnik ostarelega Friderika III.; 2. aprila 1492 je bil sočasno z bratom Francem in stricem Lovrencem povzdignjen v palatina. Cesar je njemu in njegovi družini zagotovil pomembno administrativno in gospodarsko vlogo v Trstu (pisarna, soline). V zadnjih letih vlade Friderika III., ki je po smrti Matije Korvina (1490) obnovil svojo avtoriteto v vzhodnoalpskem prostoru, je Bonomo že opravljal pomembne diplomatske misije za Habsburžane (poklonitvena misija k papežu Aleksandru VI., Rim, 1492). V vlogi poslanca je bil še pomembnejši v času vlade Maksimilijana I. (1493–1519), na čigar dvoru je bilo posebej pomembno Bonomovo znanje jezikov, zlasti klasičnih in italijanskega. Tako je bil 1497–99 kar petkrat v Milanu, na dvoru Lodovica Sforze, in večkrat tudi v drugih italijanskih političnih središčih. Čeprav je sprva zabeležil nekaj uspehov in okrepil položaj nasprotnikov francoskega kralja Karla VIII., ki je hotel doseči prevlado na Apeninskem polotoku, njegova misija zaradi navzkrižij mnogih interesov ni mogla preprečiti zloma velikopoteznih Maksimilijanovih načrtov za ureditev tamkajšnjih razmer. Bonomo pa je v tistem času postal vztrajen zagovornik teženj od Habsburžanov vse bolj odvisnega Lodovica Sforze; v misiji na zahodu cesarstva in na Nizozemskem 1498–99 ga je vneto podpiral. Z njim je bil pri Novari aprila 1500 tudi zajet, vendar je bil takoj izpuščen. Nekaj časa se je potem mudil v Trstu, nato pa se je vrnil na dvor, kjer je postal tajnik Biance Marie Sforza.

Po smrti tržaškega škofa Ahaca de Sobriacha je bil Bonomo jeseni 1501 imenovan za njegovega naslednika. Papeško potrditev je dočakal šele aprila 1502. A niti nova služba, s katero mnogi Tržačani niso soglašali, ga ni oddaljila od habsburškega dvora. Še naprej je opravljal pomembne diplomatske misije za Habsburžane (Rim 1503; Benetke 1505; zasedanja državnih zborov – pomembno vlogo je imel v Kölnu 1505 in v Augsburgu 1518). Udeležil se je državnega zbora v Konstanci 1507, toda načrtovani velikopotezni pohod v Italijo, ki so ga tam načrtovali Maksimilijan in njegovi privrženci, je bil zaradi visokih stroškov neuresničljiv. Bonomo je potem sodeloval pri vrnitvi politike Habsburžanov v realne okvire. Bil je priča Maksimilijanovega kronanja za cesarja v Tridentu 4. februarja 1508. Prav tako je bila za cesarja pomembna njegova udeležba na V. lateranskem koncilu (1512–17; Bonomo je bil v Rimu 1513–14), ki je bilo usmerjeno proti težnjam francoskega kralja Ludvika XII., da poveča vpliv v Cerkvi in Italiji. Bonomo se je v tistem času kot politični mislec posvečal tudi vse bolj perečemu problemu turškega ekspanzionizma v Evropi in pomenu Trsta za cesarja. Imel je veliko vlogo na prvem dunajskem kongresu 1515, na katerem so se zbrali Maksimilijan I. in oba jagelonska vladarja, Vladislav II. (Češka, Ogrska) in Sigismund I. (Poljska, Litva). Habsburžani so si prek sporazuma z ogrskim in češkim monarhom pozneje zagotovili pravico do kron Ogrske in Češke, kar je bilo pomembno zaradi obrambe cesarstva pred osmanskimi osvajalci.

Bonomo je kot tržaški škof od vsega začetka podpiral sodelovanje takrat precej revnega rodnega mesta in zaledja. Njegove težnje so razumljive tudi zaradi osmanskih in beneških ekspanizionističnih teženj. Ko so Benečani pod vodstvom Bartolomea d'Alviana 1508 napadli posesti Maksimilijana I., je Bonomo najprej vztrajal v Trstu, nato pa se je zadnji hip umaknil. Že naslednje leto, ko je že bila vzpostavljena protibeneška Cambraiška liga (cesarstvo, Francija, Aragonija, papeška država, Ogrska), je bilo mesto spet v habsburških rokah, vojskovanje pa je zajelo poprej prostor Republike svetega Marka. Bonomo, ki je najprej postal komisar za pokrajine, od koder so bili pregnani Benečani, po vrnitvi iz Rima poleti 1514 pa tudi za Kranjsko in Štajersko, se je večkrat mudil pri četah. 1511 je vojska, v kateri so bili tudi vojaki iz dežel kralja Vladislava II., pod njegovim poveljstvom osvojila Muhov grad nad Dolino pri Trstu in ga razdejala. Mnogo bolj kot škofovski službi se je Bonomo tedaj posvečal političnim in upravnim opravilom, saj je postal položaj negotov zaradi razpada Cambraiške lige. Nova Sveta liga, ki je bila uperjena predvsem proti ponovno v italijanski prostor posegajoči Franciji, Habsburžanom ni mogla zagotoviti popolne zmage nad Benečani. Vojna je izgubila dinamiko in cesarstvo je ob premirju v začetku 1516 pridobilo samo zgornje Posočje in cesto z Goriške prek Predela na Koroško.

Čeprav se je Bonomo le občasno in predvsem zaradi politične nuje mudil v Trstu, se je vse do konca vlade Maksimilijana I. uspešno zavzemal za potrditev pravic in za povečanje blaginje v vojni prizadetega rodnega mesta. Tako so bili 1517 ponovno potrjeni njegovi privilegiji iz 1382. Cesar je ob koncu 1518, ko je čutil bližino smrti, poslal po Bonoma, ki se je po augsburškem državnem zboru krajši čas mudil v Trstu, vendar ga škof v Wellsu januarja 1519 ni več našel živega. Nadvojvoda Ferdinand, ki je nastopal v imenu svojega, tedaj še v Španiji mudečega se brata Karla V., je Bonoma skupaj z novim salzburškim nadškofom, kardinalom Matejem Langom, in tridentinskim škofom Bernhardom Clesom ter devetimi plemiči 23. julija 1519 imenoval za člana dolnjeavstrijskega regimenta, ki je upravljal habsburške dedne posesti na vzhodu cesarstva. Po izvolitvi Karla V. za cesarja 28. julija 1519 je Bonomo naslednjega dne postal tudi član poklonitvene komisije za Avstrijo. Habsburžani so mu v zanje negotovih časih popolnoma zaupali. Bonomo je še naprej mnogo potoval in bival v Augsburgu, Aachnu (kjer je 1520 prisostvoval kronanju Karla V. za rimskega kralja), Kölnu, Mainzu in Wormsu. Tedaj je že bil zaposlen tudi s problemi, ki so se pojavili z nastopom Martina Lutra in s politiko Friderika III. Saškega, ki je bil njegov podpornik in prej nekaj časa tudi kandidat za cesarja. Bonomova škofija je bila na ozemlju, ki bi morala ob prvotnih načrtih za delitev posesti med Karlom V. in njegovim bratom, nadvojvodo in pozneje cesarjem Ferdinandom, pripasti prvemu, vendar je pozneje prišlo pod oblast drugega. Bonomo je zato čedalje tesneje deloval v soglasju s slednjim. Ferdinand ga je 7. julija 1521 imenoval za velikega kanclerja, ki je načeloval dvornemu svetu dolnjeavstrijskih dežel; kot tak je bil v oporo nadvojvodovi soprogi Ani, ki je v njih začasno, ob soprogovi odsotnosti zaradi dogovorov z bratom Karlom V., opravljala funkcijo regentke. Istega leta je bil tudi Ferdinandov komisar na zasedanju spodnjeavstrijskih stanov v Dunajskem Novem mestu, na katerem je prišlo do velikih nasprotij med deželani in nadvojvodo; tamkajšnji grad, v katerega kapeli sv. Jurija je pokopan cesar Maksimilijan, je bil zato k protestantizmu nagibajočim se stanovom odvzet. 18. avgusta 1522 mu je bilo zaupano celo izvrševanje vseh vladnih poslov, še prej pa je zvestobo vladajoči hiši dokazal s članstvom v sodišču za uporne pripadnike spodnjeavstrijskih stanov (tako je tudi v praksi uresničeval vlogo palatina).

Bonomo, ki se je v tem času večinoma zadrževal na Dunaju in v Gradcu, je neposredno po začetku reformacije zastopal čvrsto katoliško stališče. Po smrti škofa Jurija Slatkonje je 1522–23 upravljal še ne dodobra konsolidirano dunajsko škofijo, ki so ji v 15. stoletju dolgo načelovali administratorji. Dieceza se je zlasti zaradi osebnih sporov in širjenja luteranstva znašla v težavah. Toda Bonomo ni dočakal imenovanja za naslednika svojega prijatelja Slatkonje, s čigar zapuščino ni gospodaril skrbno,. Še preden je položaj dunajskega škofa zasedel Johann von Revellis, je Bonomo 29. oktobra 1523 dosegel, da ga je nadvojvoda Ferdinand, ki je začel Maksimilijanove dvorjane nadomeščati s svojimi, razrešil upravnih funkcij. Verjetno je Bonomo v skladu z antično tradicijo po prekoračitvi svojega šestdesetega leta menil, da se lahko ob prvi ugodni priložnosti umakne z državnih funkcij.

Bonomo je po vrnitvi v Trst, ki je postal središče njegovega delovanja, očitno začel posnemati slog, kakršnega je na svojem dvoru uveljavil že dunajski škof Slatkonja. Obdal se je z učenjaki, pevci in učenci. Med njimi je bil tudi Primož Trubar, ki je postal njegov pevec in osebni služabnik. Trubar je Bonoma verjetno spoznal, ko se je ta 1523–24 vračal v Trst, lahko pa bi k škofu prišel tudi prek katerega njegovih sorodnikov, ki so bili zaposleni ali imeli opravke na Kranjskem. Bonomo je svojim učencem in dvorjanom razlagal Erazmove Parafraze in Vergila (kar v povezavi s Trubarjevim omenjanjem Prisciana verjetno pomeni komentarje slednjega k jezikovni rabi v Eneidi) v italijanščini, nemščini in slovenščini. Trubarju je 1527 namenil župnijo v Loki, s čimer bi mu omogočil študij na dunajski univerzi; 1529, ko se je zaradi groženj turškega obleganja Dunaja vrnil v Trst, je Trubarja posvetil v duhovnika in ga poslal v svojo župnijo Laško. 1540–42 je bil Trubar v Trstu slovenski pridigar in Bonomov hišni kaplan; škof, ki je v tem času že bil pod vplivom Calvinovega dela Institutio christianae religionis, mu je namenil svoj beneficij sv. Maksimiljana v Celju. V tem času je bil Bonomo že naklonjen zagovornikom odločne reforme Cerkve in se je bistveno razlikoval od svojega prijatelja Mateja Langa, ki je ostal odločen nasprotnik reformacije. V Trstu je tako 1540 po Bonomovem vabilu pridigal Giulio Della Rovere; pozneje je škof pustil pridigati tudi Serafinu iz Bologne in drugim proprotestantskim duhovnikom.

V zadnjih letih življenja si je Bonomo dopisoval s Petrom Pavlom Vergerijem ml., katerega je skupaj s puljskim škofom Janezom Krstnikom Vergerijem (brat Vergerija ml.) in pićenskim škofom, Tržačanom Giovannijem Barbom, tudi posvetil za koprskega škofa. Prav tako se je še naprej zavzemal za pravice in blaginjo Trsta. Še naprej je zagovarjal trdnost njegovih povezav s habsburškimi dednimi deželami in se hkrati trudil utrditi samostojnost mesta med njimi. Njegova prizadevanja so pomenila zmago prohabsburške politične struje in usmerila tok tržaške zgodovine za več stoletij. Zato je Bonomo ena njenih osrednjih osebnosti.

Bonomova verska politika je bila na večer njegovega življenja drugačna kakor ok. 1520; sprejemal je humanistično kritiko ljudskih pobožnosti, ki so se močno razširile v poznem srednjem veku, in kazal odprtost do reformacijskih idej, ki pa jih je razumel kot prizadevanje za prenovitev celotne Cerkve. Pri tem je gotovo imelo določeno vlogo zavedanje o potrebi enotnosti kristjanov po osmanski prevladi nad večino Ogrske. V pismu ljubljanskemu škofu Petru pl. Seebachu z 8. julija 1561 je Primož Trubar poudaril, da je Bonomo pred smrtjo sprejel celi zakrament, kakor sta storila tudi ljubljanska škofa Krištof Ravbar in Franc Kacijanar, takšnemu ravnanju pa je nasprotoval škof Urban Textor. To naj bi govorilo za Bonomovo sprejemanje reformacijskih pojmovanj. Vendar Trubar poroča, da Ravbar, Bonomo in Kacijanar prej tega niso prakticirali, kar je v popolnem skladju s katoliškim stališčem.

Bonomo je bil ob Eneju Silviju Piccolominiju najpomembnejši humanist, ki je neposredno vplival na slovensko zgodovino. V širšem srednjeevropsko-jadranskem prostoru je skupaj z bratom Francem nadaljeval tradicijo slednjega, pa tudi v prvi polovici 15. stoletja v okolici cesarja in kralja Sigismunda ter njegovih naslednikov delujočega Petra Pavla Vergerija st. V ozračju, ki ga je najverjetneje poznal že iz prijateljskih srečanj z Jurijem Slatkonjo in njegovim krogom na Dunaju (kar zadeva gojenje glasbe, je to gotovo), so se humanistične ideje na njegovem škofovskem dvoru prepletale z življenjsko prakso; to je neposredno vplivalo na pozitiven odnos do živih jezikov, posredno pa tudi na vznik slovenske književnosti.

Viri in literatura

  • SBL.
  • PSBL.
  • Josip Mantuani: Zapuščinski zapisnik po škofu Slatkonji, Carniola, n. v. 1, 1910, 4–12.
  • France Kidrič: Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, Razprave Znanstvenega društva za humanistične vede, 1, 1923, 179–272.
  • Attilio Tamaro: Storia di Trieste, I, II, Rim, 1924.
  • Igor Grdina: Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva, Maribor, 1999.
  • Hermann Wiesflecker: Österreich im Zeitalter Maximilians I., Dunaj - München, 1999.
  • Stefano di Brazzano: Pietro Bonomo (1458–1546), diplomatico, umanista e vescovo di Trieste : la vita e l'opera letteraria, Trst, 2005.
  • Igor Grdina: Der Humanismus und Primus Truber = Humanizem in Primož Trubar, Tu felix Európa : der Humanismus bei den Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäischen Raum = Humanizem pri Slovencih in njegovo izžarevanje v srednjeevropski prostor, Dunaj - Ljubljana, 2011, 77–84.
Grdina, Igor: Bonomo, Peter (1458–1546). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146271/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Bonomo Peter, škof tržaški, humanist in prijatelj reformacije, r. v Trstu 1458, u. istotam 4. jul. 1546. Bonomi so bili plemiči tržaški, ki se pa srečujejo pogosto tudi na Kranjskem; Lenart n. pr. je bival od poslednjih let 15. stol. dalje dolgo časa kot župnik na Igu pri Lj. Peter se je učil v Bologni, se 1485 oženil, imel sina Ludovika, postal po ženini smrti (u. 1488) duhovnik, stopil v službo na cesarskem dvoru ter kumuliral s pomočjo cesarskih pokroviteljev kmalu 11 beneficijev, katerih večina je bila na slov. teritoriju: župnijo v Dolini pri Trstu, kanonikat oglejski, kanonikat tržaški (1493), župnije Lubdingen, Vipavo, Ribnico (1497), proštijo v Strassburgu na Koroškem, župnijo Illersberg v augsburški škofiji (1501), škofijo tržaško (potrjen 4. apr. 1502), s to tudi župnijo sv. Martina na Laškem in ž njo zopet patronat nad župnijo sv. Helene v Loki, ter končno najbrž še beneficij sv. Maksimilijana v Celju. V dvorni službi je ostal tudi potem, ko je postal škof, bil med 5. lateranskim koncilom v Rimu in 1518 kot cesarski poslanec na drž. zboru v Augsburgu ter s ces. Maksom v Innsbrucku in Welsu, potoval po Maksovi smrti (u. 12. jan. 1519) menda zopet v Rim, postal pod Karlom 23. jul. 1519 član »regimenta« za nižjeavstrijske dežele v Augsburgu, 27. jul. 1519 član poklonitvene komisije za Avstrijo ter bival 1519–21 večinoma v Augsburgu in Kölnu, izjemoma tudi v Gradcu in na Dunaju, pod Ferdinandom, ki je dobil nižjeavstr. dežele 29. apr. 1521, odšel na Dunaj, prišel 7. jul. 1521 na čelo dvornega sveta nižjeavstr. dežel z naslovom velikega kanclerja, bil 1521 Ferdinandov komisar za nižjeavstr. dež. zbor v Dun. novem mestu, 1522 član sodišča proti upornim nižjeavstr. stanovom, dobil 18. avg. 1522 vso vladno oblast v roke ter bil obenem 16. avg. 1522 predlagan za dunajsko nadškofijo, ki jo je od 7. febr. do 29. okt. 1523 kot namestnik upravljal. Ko je videl, da bo njegova kandidatura za dunajsko stolico propadla (Revellis je bil imenovan 29. nov. 1523), se je dal 29. okt. 1523 razrešiti tudi od službe velikega kanclerja, zapustil Dunaj 1523 kmalu po 21. nov. ter dospel tik pred 22. dec. v Trst, kjer si je uredil sijajen dvor ter skrbel zlasti tudi za to, da dobi stolnica dober pevski zbor. Na razmere južnoslov. teritorija je v času svoje službe opetovano vplival: med beneč. vojno n. pr. je bil v vladarjevi misiji deloma v Trstu, deloma v Gradiški, Meranu in Lj., potem član komisije za Furlanijo, Istro in Kras; 16. marca 1523 je opozarjal vladarja iz Novega mesta na nevarnost, ki grozi od turške strani Hrvaški, Kranjski, štajerski in Koroški, ter mu pisal o grofih Frankopanih kot braniteljih Hrvaške pred pretečimi turškimi napadi; 11. maja 1523 je priporočal srbskega trgovca Crnoviča, ki bi radi svojega znanja mogel marsikaj izvedeti od nekega pred kratkim ujetega Turka (Dunaj, Drž. arh., Grosse Korresp. fasc. 25 a). — Izmed onodobnih aktualnih struj sta se ga dotaknili obe najjačji. Navdušenje za humanizem pa v njem ni ubilo smisla za živi jezik, ampak ga poostrilo tako zelo, da je razlagal na svojem dvoru klerikom Vergila in teološke stvari ne le v ital. in nem. jeziku, ampak celo v slov., ki je veljal za takega, da se ne da pisati. Na preobrazitev njegove verske fizijonomije je začel vplivati menda prej Erazem Rotterdamski nego direktni voditelji reformacije. Razen za »Paraphrases« (1517 do 1524), ki jih je začel razlagati svojim klerikom v omenjenih treh jezikih menda kmalu po vrnitvi v Trst, je vedel najbrž tudi za druge Erazmove spise ter sprejel n. pr. Erazmovo obsodbo klicanja na svetnike, češčenja relikvij ter božjih potov in pa Erazmovo poudarjanje potrebe, da stopi na mesto teološke špekulacije praktični element in da se prevajaj biblija v žive jezike. Odločilen vpliv je dobila na B.-a Calvinova »Institutio« (1536, 1539). Vsaj že 1540–41 je pospeševal na razne načine širjenje reformacijskih gesel in bil protestantizmu v Trstu glavna moralna opora: sredi 1540 je dal zatočišče Trubarju in mu dovolil slov. pridigati, v adventu 1540 je povabil v Trst Giulija Terenziana, ki je pridigal tu v evangeljski smeri, v postu 1541 je zopet dal pridigati pristašu novih gesel, obenem je razlagal klerikom Calvinovo Institucijo itd. V pismih se zavzema za pridigo s »čisto evangeljsko resnico« ter obsoja narod svoje vladikovine, češ, da tiči v »starodavni zmoti svojih ceremonij ter v svojih običajnih zmotnih predstavah«. Vendar pa 80 letni vladika ni bil borec, ki bi bil imel izvajanje logičnih posledic prepričanja za dolžnost. Po vsej priliki je živel do konca v zmoti, da gre še vedno zgolj za reformo v okviru ene enotne cerkve, zato menda ni imel v načrtu niti izpremembe liturgije niti predrugačbe razmerja med škofom in Rimom. V praksi je napravil najodločnejši korak, ko se je dal na smrtni postelji obhajati tudi z vinom. — Napisal je nekaj epistol in epigramov. V slov. kulturni razvoj je posegel zlasti z vplivom na Trubarja, ki ga je rešil za duhovski stan, mu omogočil nadaljevanje in zaključitev študij, ga ordiniral, mu pripomogel do razmeroma lepih prebend ter mu dal smernice za versko orijentacijo in najbrž tudi prvo pobudo za razmišljanje o potrebi slov. pisanja. — V zvezi s Trubarjem ga je spravil v evidenco najprej ta sam (Novi test. 1557) in za njim Andreae (Leichenpredigt Trubar 1585). — Prim. sicer: Pohlin s. v.; Stancovich P., Biografia degli uomini distinti dell' Istria I, 290–2; Starzer A.), Beiträge zur Gesch. der niederöst. Statthalterei 138–40 (s sliko); Elze, Trub. Briefe 126; Kidrič, Ogrodje za biogr. Primoža Trubarja, Razprave I, 182, 189… 222; Premrou Mir., Serie documentata dei vescovi Triestini dei secoli XV–XVIII, Archeografo Trlestino, vol. XI della III serie (1924). Slika po Starzerjevi knjigi reproducirana v ZMS 1908, VII in v Grudnovi Zgod. slov. nar. 610. Kd.

Kidrič, Francè: Bonomo, Peter (1458–1546). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146271/#slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bonomo (tudi Bonhomo, Bonomus) Peter, humanist, državnik, škof, r. v Trstu 1458, tu u. 4. jul. 1546. Oče Ivan Anton (Gian Antonio), mati Salomea. Oče je bil poveljnik mestne straže, obešen v nemirih 1468. Takrat so bili Petrova mati, Peter, njegov brat Franc in sestra Bartolomeja izgnani iz Trsta. Ko so čez enajst mesecev cesarjeve čete spet zasedle mesto, so jih poklicali nazaj. Petra so poslali 1470 ali 1471 na univerzo v Bologno, kjer je študiral humanistične leposlovne vede in postal doktor. Ko se je vrnil domov, je po naključju prišel v stik s cesarskim dvorom. Nekega dne je bil na barki, ki je bila namenjena v Benetke. Na isti barki je bila delegacija cesarja Friderika III. na poti v Benetke. Cesar je bil delegaciji naročil tudi, naj poišče kakega izobraženega mladega človeka za njegovo tajništvo. B. je na barki bral Plinija. Delegacija je postala nanj pozorna in se po razgovoru z njim odločila, da ga vzame po povratku iz Benetk s seboj na dvor. Cesarju je ugajal in B. je postal njegov paž. To je B. sam pozneje pravil svojemu tajniku Girolamu Muziu; ohranilo se je v nekem Muzijevem pismu. L. 1485 se je B. poročil z avstrijsko plemkinjo Margareto von Rosenberg, ki je 1488 umrla. Imel je sina Ludovika, katerega je izročil v vzgojo bratrancu Ivanu Krstniku B. Bil je že stalno nameščen na cesarskem dvoru. L. 1491 je bil tajnik in komenzal cesarja Friderika III. V cesarski službi je bil tudi njegov brat Franc, znan humanist. Dne 2. apr. 1492 je cesar Friderik III. imenoval Petra, brata Franca in strica Lovrenca za palatinske grofe. Morda je B. tedaj začel misliti, da postane duhovnik. Kje in kdaj pa je bil posvečen, ni ugotovljeno; ni izključeno, da neposredno, preden je bil določen za tržaškega škofa. Vsekakor je 1493 postal kanonik v Trstu in Ogleju; dobil je župnijo v Lubdingenu (kje je ta župnija, ne pove noben vir; morda je v Nemčiji ali v avstrijskih deželah) in nato še v Vipavi. Postal je prošt v Strassburgu na Koroškem (6. nov. 1493) in župnik v Illersbergu v augsburški škofiji. 1497 so mu dali še župniji v Dolini pri Trstu in v Ribnici. Pozneje je dobil tudi župnijo Laško na Spodnjem Štajerskem, patronat nad župnijo Loka pri Zidanem mostu in končno beneficij sv. Maksimilijana v Celju. Večina teh cerkvenih prebend je bila na slovenskem ozemlju. Vseh je bilo trinajst, kar pa v tistih časih ni bilo nič hudo izrednega. Na vseh dušnopastirskih mestih je vzdrževal vikarje. Živel je v Augsburgu, na Dunaju, v Gradcu, Kölnu in drugod, kamor so ga pač klicali uradni posili. B. je 2. jan. 1497 v Innsbrucku sestavil in podpisal (Petrus Bonomus, secretarius) latinsko sožalno pismo v imenu cesarja Maksimilijana ob smrti Beatrice d'Este, žene Ludovika Sforza. 1497 ga je cesar Maksimilijan poslal v Milan k vojvodu Ludoviku Sforza posredovat za mir. B. je naročilo uspešno izvršil in mir je bil sklenjen 12. dec. 1497. Leta 1501 ga je cesar imenoval za tajnika cesarice Bianke Marije. Dne 10. okt. 1501 je bil določen za tržaškega škofa. S cesarskim reskriptom 13. okt. 1501 je bil ta sklep sporočen tržaškemu kapitlju in občini. Dne 27. dec. 1501 se je B. slovesno predstavil v Trstu. Papež ga je potrdil 5. aprila 1502. Državne posle je B. opravljal tudi potem. Osebno se je udeležil beneške vojne (1507–1519). Takrat je bil v Gor. in v Trstu. Trst je zapustil, ko so ga 1. maja 1508 zasedli Benečani, ki so ga držali do 5. jun. 1509. Leta 1511 je bil imenovan za člana komisije za Furlanijo, Istro in Kras. Med petim lateranskim koncilom je bil v Rimu. 1517 je na Dunaju reševal tržaške zadeve; dosegel je obnovitev mestnih privilegijev. 10. dec. 1518 ga je cesar Maksimilijan, ki je bil bolan, poklical v Wels, da bi se posvetoval z njim o bodoči ureditvi države, o imenovanju regentov in o testamentu. Kandler pravi (Codice diplomatico istriano VI, – opomba k omenjenemu cesarjevemu pismu), da B. cesarja ni našel več živega; umrl je bil 22. jan. 1519. Eden izmed treh regentov za avstrijske dežele je bil B. (pismo cesarja Karla V. iz Barcelone 27. jul. 1519); druga dva regenta sta bila Matej Lang, nadškof v Salzburgu, in Bernardin Cles, škof v Tridentu (Trento). Ko je Karel V. prepustil avstrijske dežele bratu Ferdinandu, je ta s pismom iz Gradca 7. jul. 1521 imenoval B.-a za velikega kanclerja in za predsednika dvornega sveta. To so bile najvišje stopnje v avstrijskih deželah. Po smrti dunajskega škofa Jurija Slatkonja (26. apr. 1522) je B. deset mesecev upravljal dunajsko škofijo. Ferdinand ga je predlagal za naslednika (pismo kardinalu Medici 16. avg. 1522), a ni bil imenovan. B. se je zavedal turške nevarnosti za Hrvaško, Kranjsko, Štajersko in Koroško ter je opozarjal nanjo Ferdinanda (16. mar. 1523). Poročal mu je o braniteljih Hrvaške grofih Frankopanih (11. maja 1523). Isto leto se je zaradi visoke starosti odpovedal dvorni službi; nakazana mu je bila mesečna pokojnina sto cekinov. Poslovilni dekret je datiran v Dunajskem Novem mestu 29. okt. 1523. B. je odšel v Trst, kjer je prevzel škofijske posle ter jih opravljal do smrti. L. 1545 je posvetil v škofa Petra Pavla Vergerija. B. je imel nekaj pesniške sposobnosti. Po tedanji šegi je koval zlasti latinske distihe. Vzorniki so mu bili Vergil, Ovid, Tibul, Properc, Marcial in Juvenal. Pisal je prigodnice, pohvalne pesmi, a tudi svete pesmi; nekaj je ljubezenskih, šaljivih pesmi in ostrih političnih invektiv. Nekaj primerov: 1490 se je po smrti ogrskega kralja Matija Korvina z nekaj hudimi epigrami vmešal v boj za nasledstvo. Iz leta 1492 je pesem proti Turkom, ki so vdrli na Kranjsko, Koroško in Štajersko. 1494 je spesnil prigodnico ob cesarjevi poroki z Bianko Marijo Sforza. Isto leto je v osmih distihih z naslovom Querela urbis Romae ad divum Maximilianum Caesarem napadel francoskega kralja Karla VIII., ki je bil zasedel Rim. Ostro se je obregnil ob pesnika Panfila Sasso, ki je nekaj kritiziral milanskega vojvodo Lodovica il Moro. 1497 sta brata Peter in Franc B. napisala pozdrav v verzih humanistu in latinskemu pesniku Konradu Celtesu ob prihodu na Dunaj. Celtesa je 1487 cesar Friderik III. v Nürnbergu kronal za pesnika. Celtes je na Dunaju 1497 ustanovil akademijo Literaria Sodalitas Danubiana. Člana sta postala oba brata B. Peter B. je branil Celtesa proti nasprotnikom z epigramom v šestih verzih. B. je bil v pisemski zvezi s Hansom Reuchlinom, ki ga smatrajo za prvega humanista za Erazmom Rotterdamskim. B. mu je pisal dve pismi: iz Linza 2. mar. 1493 in iz Augsburga 21. apr. 1496. Ko so pozneje Reuchlina obdolžili krivoverstva, je 1514 objavil pisma, katera so mu bili pisali znameniti možje (Clarorum virorum epistolae), med njimi tudi omenjeni dve B.-ovi. Nekaj pesmi je B. prispeval v zborniku, posvečenem cesarskemu tajniku Fuchsmagenu, filologu in zgodovinarju. Leta 1518 je B. izdal v Augsburgu v čast Blažu Holtzelu zbirko pesmi raznih avtorjev. Kakih petdeset B.-ovih pesmi je zbranih v delu »De carminibus latinis saecuili XV et XVI ineditis«, ki ga je 1880 izdal v Innsbrucku Anton Zingerie. Značilno zanj in za tedanje razmere je, da je 1501 nastopil kot glavni igralec v Celtesovi komediji Ludus Dianae, katero so igrali v cesarskem gradu v Welsu. B. je zaradi državnih poslov in svojih raztresenih prebend moral veliko pisati. V enem mesecu (od 24. okt. do 24. nov. 1511) je iz Gor. pisal svojemu bratrancu Ivanu Krstniku B. tri dolga pisma o družinskih in političnih zadevah. Nekaj pisem je izšlo pozneje v tisku (gl. Mainati, Dialoghi piacevoli; Kandler, Codice diplomatico istriano, VI 1501–1849). B. je bil odličen humanist, govornik; poznal je teologijo. Znal je italijansko, latinsko, grško, hebrejsko, nemško in po Trubarjevem pričevanju (Ta prvi dejl tiga noviga testamenta 1557, Rupel, Slovenski protestantski pisci, 1934, 20) tudi slovensko. Za Slovence je B. važen zlasti, ker je vzgojil Trubarja in mu vedno pomagal. Kako je Trubar prišel v stik z B.-om, še ni prav dognano. Dejstvo je, da je bil v Trstu pri B.-u proti koncu 1523 ali v začetku 1524, ko mu je bilo petnajst ali šestnajst let. Bil je član pevskega zbora v tržaški stolnici in B.-ov osebni služabnik. Hkrati je pri B.-u študiral. Sam pravi v nemškem predgovoru Novega testamenta iz leta 1557, da ga je B. vzgojil in učil, ko je bil v njegovem pevskem zboru. B. je svojim učencem razlagal takrat Vergila in Erazmove parafraze, dvajset let pozneje pa tudi Carrinove Institutiones v laškem, nemškem in slovenskem jeziku (Rupel, 1. c. 20). B. je bil Trubarju naklonjen; 1527 mu je dal župnijo v Loki, čeprav še ni bil duhovnik. Z dohodki te župnije je Trubar verjetno po B.-ovem nasvetu jeseni 1527 šel na Dunaj, da izpopolni svojo izobrazbo. Sredi 1529 se je vrnil v Trst. Naslednje leto ga je B. posvetil v duhovnika in Trubar je takoj odšel v dušno pastirstvo v Laško (B.-ovo župnijo), kjer je ostal približno do 1535. V letih 1535 do 1540 je bil pridigar v lj. stolnici. Iz Lj. pa je moral pobegniti. Šel je spet v Trst, kjer je bil od 1540 do 1542 slov. pridigar in B.-ov hišni kaplan. B. je dal Trubarju beneficij sv. Maksimilijana v Celju. Kmalu pa ga je cesar Ferdinand na priporočilo B.-a in lj. škofa Kacijanarja imenoval za kanonika in stolnega pridigarja v Lj. B. je umrl, preden je Trubar izdal svojo prvo knjigo. Zato je težko reči, da je B. dal Trubarju kako pobudo za izdajanje knjig v slovenščini. B. sam je kljub velikim gmotnim možnostim in dolgemu življenju objavljal le pesmi. Ni izključeno, da je zadevno pobudo dal Trubarju Peter Pavel Vergerij, ki je bil v pogledu knjižnega izdajanja mnogo indciativnejši (Rupel, 1. c. 20). Tržaški publicist in politik Attilio Tamaro, bivši italijanski poslanik v Bernu, je leta 1939 dal pobudo za knjigo, ki bi vsebovala popoln popis življenja in dela Petra B.-a, a pobuda ni bila uresničena.

Prim.: Kidrič, SBL I 53; Kidrič, Ogrodje za biografijo Primoža Trubarja, RDZHV I 1923, 179–272; Miroslav Premrou, Serie documentata dei vascovi triesitini dei secoli XV–XVIII, II. dal 1501 al 1620, Aroheografo triestino, serie III vol. XI (1924), str. 233–235; Pietro Bonomo, Un patriota triestino del 1400 e la storia dei Bonomo dall'anno 1000 ai giorni nostri, Roma 1935, str. 116 (44–53); Pietro Bonomo, Florilegio gentilizio. Antologia bonomiana. Padova 1956, str. 222 (30–46); Josip Mantuani, Jurij pl. Slatkonja, DS 1907, 402; Giuseppe Mainati, Dialoghi piacevoli in dialetto vernacolo triestino colla versione italiana, coll'aggiunta di nove lettere interessanti per la loro originalità e per la storia della patria, scritte da monsignor Pietro Bonomo, vescovo di Trieste, dall'anno 1511 fino all'anno 1522, e di una nuova pianta di Trieste com'esisteva anticamente, colle tracce della moderna, Trieste 1828, 192; Pietro Kandler, Codice diplomatico istriano, V, 1451–1500; VI, 1501–1849; Lovro Žvab, Črtica o Primožu Trubarju, LZ 1884, 41–45; prim. tudi zgodovinske rokopise de Jennerja iz prve pol. 19. stol., ki so zdaj v tržaški mestni knjižnici; Lorenzo Tacchella, Il Card. Agostino Valier e la Riforma Tridentina nella Dioc. di Trieste, Udine 1974, 17, 31, 158; Kjuder 122, 145, 567, 597.

K-n

Kacin, Anton: Bonomo, Peter (1458–1546). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi146271/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine