Bezjak, Janko (1862–1935)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Novi Slovenski biografski leksikon

V osnovno šolo je vstopil v domačem kraju, po selitvi družine na Ptuj je tam najprej obiskoval četrti razred, ki je bil zaradi pouka v nemškem jeziku pripravnica za gimnazijo za slovenske otroke, 1873–77 pa je obiskoval realno gimnazijo Ptuj. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Mariboru, ki jo je zaključil 1881 z odličnim zrelostnim izpitom, nato pa na graški univerzi, kjer je poslušal klasično filologijo, germanistiko, slavistiko in primerjalno jezikoslovje. 1887 je dosegel doktorski naziv. Njegova doktorska disertacija je bila posvečena Passionalu, zbirki nemških srednjeveških legend iz 13. stoletja. Istega leta je začel poučevati, najprej kot poizkusni kandidat na mariborski gimnaziji (1887–88), nato na mariborskem državnem moškem učiteljišču, kjer je ostal do 1906. Tam je bil suplent (1888–90), nato začasni učitelj (1890–92) in od 1892 stalni glavni učitelj. Istega leta je postal član izpitne komisije za ljudske in meščanske šole, vodil je nadaljevalne tečaje za učitelje meščanskih šol, ki naj bi služili njihovemu nadaljnjemu izpopolnjevanju. Poučeval je nemščino, slovenščino, zgodovino in pedagogiko. Njegova narodna zavednost je zbudila pozornost Nemcev, ki so dosegli njegovo premestitev v Ljubljano (1906). Od 1893 je bil nadzornik šolskih okrajev Št. Lenart (Lenart v Slovenskih Goricah) in Slovenska Bistrica, 1899 pa je postal še nadzornik mariborskega okraja, zato je bil oproščen pouka. Kot nadzornik je bil cenjen, kar se je med drugim odrazilo v njegovem imenovanju za častnega člana okrajnih učiteljskih društev. 1906 je postal profesor latinščine, grščine, slovenščine in nemščine na II. državni gimnaziji v Ljubljani, 1908 začasni vodja šole, 1910 pa njen ravnatelj. Leto pozneje je bil premeščen na gimnazijo v Gorico. Njegov prihod je sovpadel z velikimi spremembami, ki jih je goriška gimnazija doživljala v zadnjih letih pred izbruhom vojne: na dotlej izključno nemški gimnaziji sta bili 1910 ustanovljeni slovenska in italijanska paralelka, s čimer je bil vzpostavljen velik trojezični zavod pod skupnim vodstvom. 1913 je prišlo še do formalne ločitve oddelkov, Bezjak pa je postal ravnatelj novega zavoda, ki je pomenil prvo in edino slovensko državno gimnazijo na Slovenskem, ki je sicer delovala le dobro leto. 1914 je bil ponovno premeščen, postal je deželni šolski nadzornik v Ljubljani, po 1918 pa referent na Prosvetnem oddelku Pokrajinske uprave v Ljubljani. Prevzel je referat za šolske knjige in osebne zadeve učiteljstva (vprašanja namestitve učiteljev ipd.), nadzoroval je srednje šole ter predsedoval zrelostnim izpitom na srednjih šolah in učiteljiščih. Po reorganizaciji šolstva 1919 je postal še višji šolski nadzornik, 1924 pa se je upokojil in se preselil v Maribor. Še naprej je deloval kot pisec, sodeloval je pri Glasbeni matici in pel tudi v stolni cerkvi. Po kapi 1928 si ni več opomogel.

Kot šolnik je bil zelo dejaven že na mariborskem učiteljišču, kjer je pridobil znanja iz metodike in didaktike. Svojo pot znanstvenega in pedagoškega pisca je začel kot germanist. Po doktoratu se z nemško literaturo ni več ukvarjal, temveč je odlično poznavanje nemškega jezika usmeril v poučevanje nemščine Slovencev. Skupaj z mentorjem in ravnateljem na mariborskem učiteljišču, znanim pedagogom Henrikom Schreinerjem, sta izdala več vadnic za pouk nemščine v slovenskih in hrvaških/srbskih osnovnih šolah Habsburške monarhije. Njune ideje so pomembno vplivale na nemški pouk v šolah (poudarek na stvarnem pouku, neposredno podajanje jezika), obenem pa Bezjaka usmerile na novo področje, k slavistiki. H germanistiki se je vrnil šele proti koncu svojega delovanja, ko je 1924–29 sam pripravil Nemško vadnico za srednje, meščanske in osnovne šole v treh delih. Kot slavist se je, podobno kot pri germanistiki, ukvarjal predvsem z jezikom, manj z literarno zgodovino (razprava o poeziji Simona Jenka v Ljubljanskem zvonu, nekrolog Franu Levcu v Domu in svetu idr.). Že v času poučevanja na mariborskem učiteljišču je v Popotniku objavil svoje poglede na tedaj zelo znano teorijo Otta Kerna o stavčnih členih in vrsto drugih didaktičnih in metodičnih razprav. Objavljal je tudi v drugih publikacijah, rezultati teh študij in uspeh nemških vadnic pa so ga usmerili k pripravi vadnic za slovenski jezik, ki jih je ponovno sestavil v sodelovanju s Schreinerjem. Pripravila sta pet zvezkov Slovenske jezikovne vadnice za tesno združeni pouk v slovnici, pravopisju in spisju, ki veljajo za prvo temeljito metodiko pouka slovenskega jezika. Prav Schreiner ga je pritegnil še k sodelovanju v Slovenski šolski matici. Kot član in odbornik društva je veliko predaval na različnih zborovanjih in srečanjih, večino predavanj pa nato objavil v posameznih člankih in osnovne misli še ponovil ter poglobil v knjigi Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli. Po koncu prve svetovne vojne, ko se je potreba po novih učbenikih za pedagoški pouk na učiteljiščih še povečala, je napisal Občno zgodovino vzgoje in pouka s posebnim ozirom na ljudsko šolstvo za moška in ženska učiteljišča, kjer je opisal delovanje vzgojno-izobraževalnih ustanov, navedel vidnejše pedagoge od predkrščanske dobe do sodobnosti in predstavil njihove poglede na pedagoška vprašanja. Vrednotil jih je z vidika krščanske etike, ne da bi pri tem ugotavljal njihov družbeni izvor in vlogo.

1923 je izdal Vzgojeslovje s temeljnimi nauki o dušeslovju za učiteljišča in sorodne šole, ki jo je napisal v sodelovanju z Dragotinom Přibilom in se odlikuje predvsem po metodi in obravnavi snovi. Navaja zglede iz vsakdanjega življenja, poezije ter zgodovine in iz njih povzema vzgojne resnice. Pedagogiko prikazuje po tradicionalni shemi, kjer vzgojne smotre kaže (krščanska) etika, sredstva in pot do njih pa psihologija. Iz tako ugotovljenih psihičnih danosti in iz veljavnih moralnih norm so izpeljana navodila za učiteljevo ravnanje. Obsežen opus je zaključil z izdajo tretjega dela jezikovne vadnice za pouk nemščine.

Dela

  • Slovniška teorija Kernova, Popotnik, 15, 1894–20, 1899 (izhajalo neredno).
  • Prva nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole = Erstes deutsches Übungsbuch für slovenische allgemeine Volksschulen, Dunaj, 1897 (soavtor Henrik Schreiner, več izdaj, 1912 izšlo tudi za šole s hrvaškim/srbskim učnim jezikom).
  • Druga nemška vadnica za slovenske občne ljudske šole = Zweites deutsches Übungsbuch für slowenische allgemeine Volkschulen, Dunaj, 1899 (soavtor Henrik Schreiner, več izdaj).
  • Tretja nemška vadnica za slovenske obče ljudske šole = Drites deutsches Übungsbuch für slovenische Volksschulen, Dunaj, 1903 (soavtor Henrik Schreiner, več izdaj).
  • Slovenska jezikovna vadnica za tesno združeni pouk v slovnici, pravopisju in spisju : v petih zvezkih, 1903–1914 (soavtor Henrik Schreiner, več izdaj).
  • Posebno ukoslovje slovenskega učnega jezika v ljudski šoli, Ljubljana, 1906.
  • Občna zgodovina vzgoje in pouka: s posebnim ozirom na ljudsko šolstvo : za moška in ženska učiteljišča, Ljubljana, 1921.
  • Vzgojeslovje s temeljnimi nauki o dušeslovju za učiteljišča in sorodne šole, Ljubljana, 1923 (soavtor Dragotin Přibil)
  • Deutsches Übungsbuch für slovenische Mittel-, Bürger- und Volksschulen = Nemška vadnica za slovenske srednje, meščanske in osnovne šole, 1–3, Ljubljana, 1924–1929 (več izdaj prvega in drugega dela).

Viri in literatura

  • Nadškofijski arhiv Maribor, Rojstna matična knjiga Sv. Trojica - Podlehnik 1859–1870.
  • SBL.
  • PSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Dragotin Přibil: Dr. Janko Bezjak – sedemdesetletnik, Pedagoški zbornik, 1932, 51–63.
  • Matej Rode: Janko Bezjak in njegovi pogledi na frazeologijo, Jezik in slovstvo, 25, 1980, 176–178.
  • Slavica Pavlič: Sto znamenitih osebnosti v šolstvu na Slovenskem, Ljubljana, 2000.
  • Ob 100-letnici prve slovenske državne gimnazije, Gorica, 2013 (vsebuje faksimilirano izdajo: Prvo izvestje c. kr. slovenske državne gimnazije v Gorici v šolskem letu 1913/1914, Gorica, 1914).
Žižić, Natalija: Bezjak, Janko (1862–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi141411/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bezjak Janko, šolnik, r. 15. apr. 1862 pri Sv. Trojici v Halozah. Študiral je gimn. v Ptuju in Mariboru do 1891, univerzo v Gradcu, napravil izpit iz klasične filologije, nemščine in slovenščine (doktorat 1897), služboval na učiteljišču v Mariboru, z jan. 1906 je bil imenovan za prof. na II. drž. gimn. v Lj., kjer je postal okt. 1908 začasni vodja, dec. 1910 ravnatelj; dec. 1911 je dobil mesto gimn. ravnatelja v Gorici in naslov vlad. svetnika, okt. 1913 je prevzel ravnateljstvo slov. gimn. v Gorici; od 1914 deluje v Lj. kot nadzornik srednjih šol. Napisal je lit. študijo o Jenkovih poezijah (LZ 1899), za Gabrščkovo Knjižnico za mladino je priredil Slomškove pesmi in basni (1896); skupno z ravn. H. Schreinerjem je sestavil Erstes (in Zweites. oz. še Drittes) deutsches Übungsbuch für slov. all. Volksschulen (1897–99), Anleitung zum Gebrauche des ersten deutschen Übungsbuches für slov. allg. Volksschulen (1897) in Slovensko jezikovno vadnico za tesno združeni pouk v slovnici, pravopisju in spisju v 5 zvezkih; v Pop. (1894–06) je priobčeval razprave o didaktiki in metodiki osnovnega šolstva, o slovnici in slovniškem pouku, o estetičnih vprašanjih v osnovni in srednji šoli; najvažnejše so: Slovniška teorija Kernova (1894–99), Kako se naj obravnavana berila izkoriščajo v jezikovnem smislu na poseben način (1901), Slovniški pouk in čitanka v ljudski šoli (1901), O razlaganju besed, izrazov in rekel pri obravnavi beril v ljudski šoli (1902), Načela za etimološko-sinonimski slovar (1904), Pedagoško didaktične drobtinice (1905), O estetskem deklamovanju v ljudski šoli (1906), V obrano predikata »biti« (1906). V obrambo in pojasnilo Kernove teorije je posvetil v »Pedag. letopisu« še več razprav (II, 1903; III. 1903; IV. 1904). Spisal je učne knjige za Posebno ukoslovje slov. učnega jezika v ljudski šoli (1906–07), Občno zgodovino vzgoje in pouka, s posebnim ozirom na ljudsko šolstvo za moška in ženska učiteljišča (1921), skupno s prof. Drag. Přibilom Vzgojeslovje s temeljnimi nauki o dušeslovju za učiteljišča in sorodne šole (1923), ter Nemško vadnico za nižje razrede srednjih šol (1924). Razpravljal je O socialni etiki in pedagogiki (Čas 1909), O dolžnosti in gojenju čustva za dolžnosti (Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1910), O poeziji v ljudski šoli (Slov. učitelj 1910), O humanistieni izobrazbi (Pedag. zbornik 1921), objavil življenjepis Fr. Levca (DS 1917), »Bežek in formalne stopnje« (Popotnik 1920), in razpravo »Die ästh. Erz. in d. Mittelsch.« (Zeits. f. österr. Gymn.) *

Uredništvo: Bezjak, Janko (1862–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi141411/#slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bezjak Janko (Ivan), šolnik, r. 15. apr. 1862 pri Sv. Trojici v Halozah, u. 29. nov. 1935 v Mrb. Študiral je gimn. v Ptuju in Mrb. do 1891, U v Gradcu, napravil izpit iz klas. filologije, nemščine in slovenščine; doktoriral 1897. Služboval najprej na učiteljišču v Mrb., nato prof. na II. drž. gimn. v Lj., kjer je postal okt. 1908 začasni vodja, dec. 1910 pa ravnatelj; dec. 1911 je dobil mesto gimn. ravnatelja v Gor in naslov vladnega svetnika; okt. 1913 je prevzel ravnateljstvo slov. gimn. v Gor; 1914 postal v Lj. nadzornik srednjih š. Pisal in priobčeval je razprave o didaktiki in metodiki osnovnega šolstva, o slovnici in slovniškem pouku, o estetskih vprašanjih; pisal je tudi učbenike za osn. in srednjo š. ter za učiteljišča. Zanimal se je tudi za slov. literarno zgod. Nekaj del: Literarna študija o Jenkovih poezijah (LZ 1899), Slomškove pesmi in basni (Gabrščkova Knjižnica 1896); več razprav v P od 1894 do 1906 in v Pedagoškem letopisu (1903–1904); objavili je tudi življenjepis Fr. Levca (DS 1917). Spisal je še Nemško vadnico za nižje razrede srednjih šol (1924) in več razprav v nemščini.

Prim.: SBL I, 37; EJ I, 493; P 1935–36, 90; Gabršček II, 466; Prizadevni šolniki na Slovenskem, Slov. š. muzej, Lj. 1972, str. 20.

Špac.

Špacapan, Bernard: Bezjak, Janko (1862–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi141411/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine