Slovenski biografski leksikon

Bevk Blaž, prevajavec, r. 30. jan. 1865 v Cerknem, je študiral gimnazijo in bogoslovje v Gorici (posv. 2. febr. 1889) in bil kaplan in kurat v raznih. krajih goriške nadškofije. Upokojen radi živčne bolezni, je živel dolgo časa v Gorici, zdaj v tržaški škofiji. Priobčil je (v samozaložbi) od 1910 vrsto liter. brezpomembnih prevodov, največ iz antičnih klasikov, in svojih pesmi. Grf.

Grafenauer, Ivan: Bevk, Blaž (1865–1929). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi140407/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bevk Blaž, pesnik in prevajalec, duhovnik, r. 30. jan. 1865 v Čeplezu (Cerkno), vulgo pri Zapoškarju, u. 11. avg. 1929 (popravi podatek v SBL) na rojstnem domu. Oče Janez, kmet, mati Marjana Likar. Bil je najstarejši od 11 otrok. Prva dva razr. lj. š. obiskoval v Cerknem, 3. in 4. v Idriji, gimn. ponekajkrat menjaje kraje, v Gorici, Trstu, Celovcu in Bocnu. Bogoslovje v Gor., čeprav ga je kot eksternist začel že v Bocnu. Ord. 8. sept. 1890 (popravi podatek v SBL). Služboval kot kaplan v Komnu (1890–91) in Podmelcu (1891–93); kot upravitelj pri Sv. Luciji-Most na Soči (1893–94) in v Jagerščah (1894–96), kaplan v Prvačini (1896–97), vikar in učitelj v Zapotoku (1897–1900), kurat na Banjščicah (1900–1902). Leta 1902 začasno zaradi živčne bolezni in 1905 stalno upokojen bival na Policah. Po prvi svetovni vojni živel na ozemlju tržaško-koprske škofije. Vmes bival na različnih krajih kot suspendiran duhovnik. Umrl previden. Leta 1895 prosili za vstop v Nemški viteški red. Bil sprejet, a ni vstopil. B. je od 1908 do 1916 izdal celo vrsto obsežnejših in manj obsežnih knjižic (vse v samozaložbi) prevodov, predvsem iz antičnih klasikov, in svojih izvirnih pesmi. Štetje serij, zvezkov in snopičev je sila nepregledno, pravi odraz težkega duševnega stanja avtorja. Vse kaže, da je skušal numerirati vsako polo, ki jo je izdal, in da torej visoke številke ob knjigah pomenijo število dotakratnih pol. Vsi zvezki prinašajo prevode, prepesnitve, zraven pa izvirne pesmi. Le Domorodni glasi (1915–1916) so izvirna poezija. Literarna kritika se ob tolikšnem B.-ovem produciranju sploh ni ustavljala, ker je spoznala, da je vse njegovo delo zapečateno s prevajalčevo duševno boleznijo in da so torej prevodi »literarno brezpomembni« (Grafenauer). Po nekakšnem kronološkem redu pa so si sledili tako: Pesmi (1908), Poezije (1909), Zbirka poezij (1910), Ilijada (1911), Klasiki (1911), Odiseja (1911), Opevi (1911), Soneti (1911), Spevi, Zbrani spevi (1911), Šmarnice (1911), Zbirka poezij (1911), Eneida (1912), Izbrani spevi (1912), Pesnitve I (1914), Domorodni glasi (1915), Domorodni glasi, 2. pomn. izd. (1916). Ohranil nam je tudi zapis Gregorčičeve pesmi Mlinarju (prim. Simon Gregorčič, Zbrano delo, 2. knj., Lj. 1948, 168 in 384).

Prim.: ŠematGor; Ivan Cankar, Humor v hudih časih (o Domorodnih glasih), SN 1915, 3. X.; Zbrani spisi XIX, 1936, str. 51; SBL I, 36 (Grafenauer); FoliumGor 1929, IX, 72 (netočni podatki o posvečanju in smrti); Kronika fare Sv. Lucije na Mostu. Spisal in sestavili Alojzij Carli, 1878 (in kasnejši podatki C.-jevih naslednikov), str. 156; Plesničar; Mara Poldini-Debeljuh, JKol 1972, 91; podatki župn. urada v Cerknem (sept. 1973).

Brj.

Brecelj, Marijan: Bevk, Blaž (1865–1929). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi140407/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine