Bele, Venceslav (1887–1938)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Venceslav_bele.jpg (24. 3. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Gradnem (Goriška Brda) in v Oseku (Vipavska dolina), gimnazijo in bogoslovje je končal v Gorici. Posvečen je bil julija 1911. Kot kaplan je služboval v Črničah (1911−12) in v Podmelcu (1913−14), kot vikar na Ponikvah (1914−22) ter od aprila 1922 do smrti kot župnik in dekan v Kanalu.

Ponudbo za urejanje goriškega »družinskega lista s podobami« Mladika je zavrnil, češ da zaradi življenja v hribih nima dovolj stikov s kulturo. Po prihodu v Kanal je prevzel uredništvo izdaj Goriške Mohorjeve družbe v Gorici. S Stankom Staničem, Filipom Terčeljem in Jankom Kraljem je zasnoval podroben založniški program in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim književnim izdajam. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927). Vključil se je v organizacijo primorskih duhovnikov Zbor svečenikov sv. Pavla, ki se je upirala fašističnemu raznarodovanju, in v njenem zborniku objavil več prispevkov, mdr. Duhovnik in sveto pismo (Zbornik svečenikov sv. Pavla II, 1921). Članke verske vsebine je pisal tudi za drugo periodiko. 1934 je izdal šmarnice Marijine rože. Za mesečnik Svetogorska kraljica je prispeval pesmi (nekatere so tudi uglasbene) in krajše članke. Po knjigi Sveta gora pri Gorici Antona Červa (Gorica, 1883) je priredil spis Iz svetogorske zgodovine, ki je izhajal 1938−39. Zanimala ga je tudi cerkvena umetnost: v delu Dva tolminska umetniška spomenika (Jadranski almanah, 1924) je opisal cerkvico sv. Justa v Koseču pri Drežnici in cerkev sv. Danijela pri Volčah.

Kot publicist se je odzival na aktualna družbena vprašanja. Napisal je več obširnih razprav v katoliški reviji Čas: v članku Cankar in biblija je obravnaval pisateljev slog predvsem s primeri iz Hlapca Jerneja (1909), v naslednjih člankih, predvsem v nepodpisani Pravdi o beletristiki in v članku Nekaj literarnega, je zavrnil stališče Nemca Karla Mutha, naj se religioznost ne vnaša v književnost. Veliko se je ukvarjal s Simonom Gregorčičem: Olepševalne rime pri Simonu Gregorčiču (Mladika, 1921). Članek Simon Gregorčič in Mirza Schaffy je izšel postumno v Domu in svetu 1944. V Mladiki in Koledarju Goriške Mohorjeve družbe je objavljal zgodovinske drobtinice in kratke življenjepise (Anton Mahnič, Janez Svetokriški, Alojzij Fogar, Josip Pagliaruzzi, Valentin Stanič), pa tudi zgodovinski članek o Danteju (Mladika II 1921).

Ukvarjal se je tudi z nabožnim slovstvom, ki bi ga večinoma lahko uvrstili v večerniško literaturo. Ti spisi razodevajo manjše ambicije, toda veliko razumevanja za želje bralcev. Že kot dijak je pisal leposlovne listke in ocene za razne goriške časnike. V Domu in svetu (1909–17) je objavil sedem leposlovnih črtic z realističnimi, deloma tudi avtobiografskimi motivi. V Mladiki je 1920 izšla mladinska legendarna pesnitev Detinsko blagovestje, v Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe je 1925 objavil povest Dvakrat poročena, 1926 Smrekov vršiček, Kovačev Jakob pa je izšel po njegovi smrti, 1939. V Našem čolniču je 1925–26 objavljal kratke odrske prizore v verzih, prirejene po Simonu Gregorčiču in Francu Ksaverju Mešku. 1927 je uredil Meškovo knjigo Mladini.

Dela

  • Svetovečerni biseri : črtica, Dom in svet, 21, 1909, 1–5.
  • Lola : iz življenja vaškega norca, Dom in svet, 21, 1909, 402–407 (podpisan kot Štefan Levkos).
  • Z lagun : skica, Dom in svet, 21, 1909, 502–505 (podpisan kot Štefan Levkos).
  • Ob grobu zadnjih Bourbonov, Dom in svet, 21, 1909, 507–513 (podpisan kot Štefan Levkos).
  • Pravda o beletristiki, Čas, 4, 1910.
  • Nekaj literarnega, Čas, 4, 1910.
  • Smrt in življenje, Dom in svet, 22, 1910, 503–506.
  • Pismo o bibliji, Čas, 5, 1911.
  • Jezus v poeziji, Čas, 5, 1911.
  • Filozof, Dom in svet, 23, 1911, 12–22 (podpisan kot Štefan Levkos).
  • Ko je leto umiralo, Dom in svet, 23, 1911, 92–96 (podpisan kot Štefan Levkos).
  • Oče, Dom in svet, 29, 1917, 48–52.
  • Detinsko blagovestje : legenda, Mladika, I, 1920.
  • Duhovnik in sveto pismo, Zbornik svečenikov sv. Pavla II, 1921.
  • Zvonovi in topovi : verzifikacija : odlomek malenkostne tragikomedije v dveh slikah, Gorica, 1946.
  • Smrekov vršiček, Gorica, 1953.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Pokrajinski arhiv Maribor, Korespondenca Venčeslava Beleta s Franom Ksaverjem Meškom.
  • SBL.
  • PSBL.
  • Leksikon pisaca Jugoslavije, Novi Sad, 1972.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • France Bevk, Bele Venceslav, Dom in svet, 1939, 142–145.
  • Venceslav Bele: Smrekov vršiček, Gorica, 1953, 91–96 (spremna beseda).
  • Lino Legiša: Zgodovina slovenskega slovstva, 6, Ljubljana, 1969.
  • Franc Zadravec: Zgodovina slovenskega slovstva, 5, Maribor, 1970.
  • Branko Marušič: Iz uredniškega delovanja Venceslava Beleta, Koledar Goriške Mohorjeve družbe, 1996, 53–56.
  • Maks Komac: Spomini na msgr. Venceslava Beleta : zaslužen sin sončnih Brd, Novi glas, 6, 2001, št. 34, 12 (prispevek se nadaljuje v naslednjih številkah).
  • Digitalna knjižnica Slovenije, seznam zadetkov za Venceslav Bele (julij 2015).
Zoltan, Jan: Bele, Venceslav (1887–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137384/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Bele Večeslav, pisatelj, r. 25. jul. 1887 v Višnjeviku v goriških Brdih, je dovršil gimnazijo (nemško) in bogoslovje (1911) v Gorici, bil kaplan v Črničah in Podmelcu, med vojno vikar na Ponikvah (Tolminsko), od 1922 dekan v Kanalu. Kot dijak je pisal leposlovne listke in ocene za razne goriške časnike; DS je prinesel 1909–1917 nekaj leposlovnih črtic, Mladika 1920 mladinsko legendarno pesnitev »Detinsko blagovestje«, Čas več literarno kritičnih sestavkov (n. pr. »Cankar in biblija« 1909). Pozneje se je posvetil tudi zgodovini umetn. spomenikov v tolminski dekaniji (Jadranski almanah 1924: o cerkvah sv. Danijela pri Volčah in sv. Justu pri Drežnici). Po prevratu odličen organizator književnega, prosvetnega, verskega in gospodarskega življenja na Goriškem: soustanovitelj (1923), odbornik in načelnik liter. odseka pri Goriški matici, od 1924 urednik izdaj Goriške Moh. Družbe. Psevdonima: Višnjevski (v listkih), Štefan Levkos (DS). *

Uredništvo: Bele, Venceslav (1887–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137384/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bele Venceslav, pisatelj, r. 25. jul. 1887 v Višnjeviku učitelju Antonu in Frančiški Jakončič, u. v Gor. 19. dec. 1938. Osn. š. v Gradnem in Oseku, kamor se je oče preselil, gimn. in bogoslovje v Gor. Posvečen je bil 26. jul. 1911. Služboval je kot kaplan v Črničah (1911–1912) in v Podmelcu (1913–1914), kot vikar na Ponikvah (1914–1922) in od aprila 1922 do smrti kot župnik in dekan v Kanalu. Že v bogoslovju je veliko pisal. V Č je prispeval štiri obširne razprave. Prva je temeljita študija o slogu Ivana Cankarja z naslovom Cankar in biblija (1909). Literarna vprašanja, ki so takrat zanimala javnost, obravnava v spisih Nekaj literarnega (1910), Pismo o bibliji (1911) in Jezus v poeziji (1911). V istih letih je v DS objavil sedem črtic z motivi iz resničnega življenja, deloma tudi iz osebnega doživetja. Prva je bila Lola, iz življenja vaškega norca (1909), zadnja Ko je umiralo leto (1911). V DS 1909 je izšel zgodovinski spis Ob grobu zadnjih Bourbonov. V dobi 1911–1922 je objavljal malo. V DS je priobčil črtico z vojnim ozadjem Oče (1917). Po vojni je stopil med sodelavce novoustanovljene GorM. Za njen prvi koledar (1920) je napisali pod psevdonimom Ponikovski »odlomek malenkostne tragikomedije v dveh slikah »Zvonovi in topovi« v verzih. Istočasno je v prvem letniku M (1920) objavil legendo v verzih Detinsko blagovestje. Ponudili so mu uredništvo M, a ni sprejel, ker da živi v gorah, daleč od kulturnega središča. Po prihodu v Kanal je rad prevzel uredništvo izdaj GMD, posebno koledarja. Bil je načelnik ožjega književnega odseka GMD. Skupno s sodelavci Stankom Staničem, Filipom Terčeljem in Jankom Kraljem je zasnoval podroben književni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim književnim izdajam. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927). Zavedal se je, da mora ljudski koledar prinašati tudi leposlovje za širok krog bralcev. Zato se je vrnil k večerniški literaturi, ki razodeva manj pisateljske ambicije, a več razumevanja za želje bralcev. V KolGMD so izšle tri njegove povesti: Dvakrat poročena (1925), Smrekov vršiček (1926) in, po smrti, Kovačev Jakob (1939). V NašČ je priobčil več kratkih odrskih prizorčkov v verzih po Gregorčiču in Mešku (1925–1926). Uredil je Meškovo knjigo Mladini (Gor. 1927). Posvetil se je slovstveni analizi in zgodovini. Poglobil se je v Gregorčičevo ustvarjalno delo z razpravico Olepševalne rime pri Simonu Gregorčiču (M 1921). Odkril je sorodnost med Gregorčičem in nemškim pesnikom Bodenstedtom, katerega je Gregorčič zelo rad prebiral. Razprava o tem je izšla po B.-ovi smrti v DS (Simon Gregorčič in Mirza Schaffy, 1944). V M in KolGMD je objavljal zgodovinske drobtinice in kratke življenjepise zaslužnih mož (Mahnič, Janez Svetokriški, Fogar, Pagliaruzzi, Val. Stanič), v Družini pa Slike iz nebeškega sveta (1930). Gojil je tudi nabožno slovstvo. V ZbsvP je 1921 izšel njegov daljši referat Duhovnik in sveto pismo in v naslednjih letih še nekaj člankov. Pisal je razne verske članke. Leta 1934 je izdal šmarnice Marijine rože. Za mesečnik Svetogorska Kraljica (1938–1939) je po Črvovi knjigi (Sveta gora pri Gorici, Gorica 1883) priredil spis Iz svetogorske zgodovine, ki je izhajal obe leti. Za ta list je prispeval tudi pesmi in krajše članke. B.-ta je zanimala tudi cerkvena umetnost. V razpravi Dva tolminska umetniška spomenika (JAlm 1924) je opisal cerkvico sv. Justa v Koseču pri Drežnici iz prve pol. 16. stol. in cerkev sv. Danijela pri Volčah iz visokega srednjega veka. Leta 1953 je GMD ponatisnila nekaj B.-tovih povesti v Knjigi Smrekov vršiček. Tudi Zvonovi in topovi so bili ponatisnjeni 1946 v zbirki Nova Talija zv. 41 pri Lukežiču. B. je rabil psevdonime: Štefan Levkos, Ponikovski, V. Antonov in Višnjeviški.

Prim.: M. 1922, 15; ZbsvP 1922, 2, IV; 1924, 40, 41; Istra 1939, L, 6.1; France Bevk, V. B., DS 1939, 142–5; KolGMD 1940, 84–87; 1970, 83; a. k., Venceslav Bele, v knjigi Smrekov vršiček, 91–96; isti, M 1972, 6–7; KatG 1960, 1; 1966, 4; Klinec KatG 1960, 1; 1966, 4; Klinec GMD passim, zlasti 1956 s sl.

Ur.

Uredništvo: Bele, Venceslav (1887–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi137384/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine