Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval na Hodošu, 1793 se je vpisal na evangeličanski licej v Šopronu, kjer je bil dejaven v dijaškem madžarskem slovstvenem društvu (Magyar Társaság), v katerem je opravljal delo knjižničarja, blagajnika in tajnika; že kot dijak je pisal in objavljal romantično vzneseno domoljubno liriko v madžarskem jeziku. 1803–07 je študiral na univerzi v Jeni, kjer je bil član univerzitetnega mineraloškega društva. Po študiju se je zaposlil kot učitelj in nato ravnatelj v protestantski latinsko-madžarski srednji šoli v Szentlőrincu v županiji Tolna. Od konca 1810 do smrti je bil duhovnik v Kövágóörsu blizu Blatnega jezera. 1820 je prevedel in izdal verzificirane svetopisemske zgodbe in molitve evangeličanskega superintendenta Jánosa Kisa z naslovom Diktomszke, versuske i molitvene kni'zice za to málo sôlszko deco. V tem molitveniku je uvedel črke za prekmurske diftonge: ‹â› za ai, ‹ê› za ei in ‹ô› za ou. To pisavo so od njega prevzeli tudi drugi prekmurski pisci 19. stoletja razen Jožefa Košiča in Jožefa Borovnjaka; jezikoslovci mu pripisujejo uvedbo izvirne sestavine prekmurskega črkopisa.

Na pobudo in z denarno pomočjo superintendenta Janosa Kisa je 1823 v Šopronu izdal pesmarico Krscsanszke nôve peszmene knige szprávlene evangyelicsánszkim gmainam, ki je močno vplivala na razvoj knjižne prekmurščine v 19. stoletju. Gre za predelan Nouvi graduval Mihala Bakoša. V predgovoru, datiranem s 4. januarjem 1821, pravi, da so pesmi »szprávlene v-csísztom Szlovenszkom jeziki«. Knjiga je razdeljena na pet delov: 1. Peszmi na te prednyejse Szvétke; 2. Od vere návuka; 3. Právo Krszcsanstvo; 4. Hválodávanye i prosnye vu vszáke féle sztávi i szpodôbi; 5. Na gvüsno vrêmen szlisajôcse Peszmi. V kratkem, jedrnatem predgovoru je Barla nasprotoval vsebini in jeziku v Bakoševem Nouvem Gráduválu, četudi je ohranil Bakoševo razdelitev po cerkvenem letu, izpustil pa poglavja o sveti Trojici in himnah. Spretna je verzifikacija, ritem je ubran po naglasih. V pesmih se razlikuje od Bakoša. Čeprav je tu in tam ohranil kako njegovo, jo je skrajšal ali prevzel in predelal le njen začetek, nadaljeval pa po svoje. Večino pesmi je prevedel iz madžarščine ali priredil na novo. Bistveno je spremenil staro ortografijo z odpravo dvoglasnikov. Čeprav se je zavestno izogibal kajkavskim oblikam, je ohranil pisavo král, redko kak deležnik in utrjene termine kot odküpitel, preszvetitel itd. Prizadeval si je ustvariti ali prirediti vrsto novih izrazov kot dugotrplivoszt, vgresénye, oszmejôcsim, nádavek, naprejplacsárov, dr'zánye itd. Od prejšnjih in poznejših pisateljev se najbolj razlikuje glede pisave preteklih deležnikov na l, lahko bi rekli, da jih je približal knjižni slovenščini, bolj verjetno pa je le sledil etimologiji, kot dokazujejo drugi primeri (szrdcze, zdühávanye, krscsanszki), ker piše: szpravio, dario, ponizio, naredio. Kakor je Barla v jezikovnem in vsebinskem pogledu bistveno opustil tedanje izročilo svojih predhodnikov, tako se je z zavestnim prizadevanjem za red in novosti postavil ob stran Števanu Küzmiču. Zaradi znanja tujih jezikov, prevajalske dejavnosti in rokopisne priprave slovnice v maternem jeziku se je zanj zanimal Jernej Kopitar. Novo, temeljito predelano izdajo pesmarice je z naslovom Krsztsanszke czerkevne peszmi izdal Janoš Kardoš 1848.

Barla je v madžarščino prevajal nemške pesmi Ewalda Christiana von Kleista in tudi sam pesnil v madžarščini. Napisal naj bi tudi prekmursko slovnico, ki ni ohranjena.

Dela

  • János Kis: Diktomszke, versuske i molitvene kni'zice za to málo sôlszko deco, V-Soproni, 1820.
  • Krscsanszke nôve peszmene knige szprávlene evangyelicsánszkim gmainam, V-Soproni, 1823.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • SBL.
  • ES.
  • János Fliszár: Prekmurja znameniti evang. moužje, Düševni list, 20. 6. 1925.
  • Štefan Barbarič: Oris književnega razvoja severovzhodne Slovenije do sredine 19. stoletja, Panonski zbornik, Murska Sobota, 1966, 72–103.
  • Vilko Novak: Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana, 1976.
  • Vili Kerčmar: Evangeličanska cerkev na Slovenskem, Murska Sobota, 1995.
  • Franček Štefanec: Utrjevalec prekmurskega literarnega izročila : Mihal Barla pomembno vplival na ohranjanje slovenske identitete, Vestnik, 57, 2005, št. 26, 15.
  • Franci Just: Panonski književni portreti : Prekmurje in Porabje A–I, Murska Sobota, 2006.
  • Előd Dudás: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa, Jezikoslovni zapiski, 18, 2012, št. 2, 149–165.
  • Spletni biografski leksikon znanih Pomurk in Pomurcev (januar 2016).
Krajnc Vrečko, Fanika: Barla, Mihal (1777–1824). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi134257/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Slovenski biografski leksikon

Barla Mihal, cerkven pisatelj, r. 1778 (op. ur.: 4. sep. 1777) v Murski Soboti, u. 4. febr. 1824. Študiral je v Šopronu, kjer je bil član Madžarskega društva in njegov glavni tajnik; od tod se je podal na vseučilišče v Jeno (1803–07). Vrnivši se domov je bil do 1. sept. 1810 voditelj-učitelj na protestantski latinsko-madžarski šoli v Šent-Lörincu, nato župnik v Kövágó-Örsu do smrti. 1820 je preložil »na naš slovenski jezik« Jan. Kisa »Diktomske, versuške i molitvene knižice za to malo šolsko deco«. Na izpodbudo in z denarno pomočjo superintendenta Jan. Kisa je 1823 v Šopronu izdal predelan Bakošev Novi gradual: »Krščanske nôve pesmene knige, správlene evangjeličánskim gmainam« V predgovoru, datiranem s 4. jan. 1821, pravi, da so pesmi »správlene v čistom slovenskom jeziki«. Knjiga obsega 556 pesmi in 6 kitic »nádavka pri začetki bože slüžbe« ter je razdeljena na pet delov: 1. »Pesmi na te prednjejše svetke«; 2. »Od vere návuka«; 3. »Pravo krščanstvo«; 4. »Hválodávanje i prošnje vu vsáke féle stávi i spodôbi«; 5. ob določenih časih. Spretna verzifikacija, ritem je ubran po naglasih. Novo, temeljito predelano izdajo je priredil Jan. Kardoš 1848. — Prim.: J. Melich, Magyar könivszemle X, 1903, 437 (ponatis 14); Glaser II, 195–6. Šr.

Šlebinger, Janko: Barla, Mihal (1777–1824). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi134257/#slovenski-biografski-leksikon (16. januar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine