Andrej iz Loke (?–?)

O njegovem življenju in delu srednjeveški arhivski viri še vedno molčijo. Njegov opus je določljiv le s pomočjo gradbenih napisov in signatur, to je kamnoseških oziroma mojstrskih znakov, s katerimi je signiral svoja dela na Goriškem in v Beneški Sloveniji, kjer je med drugim delal po naročilu vikarja iz Špetra ob Nadiži (San Pietro al Natisone, Italija), Klemna Naistotha, sina Bernarda iz Loke.

Doslej znani Andrejev opus obsega šest cerkva, od katerih so se štiri ohranile v celoti. Najstarejše mojstrovo delo predstavlja pokopališka cerkev sv. Križa v Sedlu pri Borjani iz časa okoli 1470–75, kjer je avtorstvo poudarjeno z mojstrskim znakom. Kot Andrejevo delo lahko označimo lupino ladje in zvezdasto-rombasto obokan prezbiterij. Njegov znak vidimo tudi na oboku prezbiterija cerkve sv. Brikcija na Volarjih, ki pomeni njegovo prvo datirano stavbo (1475). Ohranila sta se tako lupina ladje kot tudi zvezdasto-rombasto obokan prezbiterij, okrašen s figuralnimi sklepniki in rozetami ter grbovnimi ščitki, na enem grb plemiške družine Formentini.

1477 je zgradil oziroma posodobil tri cerkve in jih tudi ustrezno signiral, vendar je pri njihovi gradnji sodeloval tudi pomočnik Jakob. Cerkev sv. Janeza Krstnika v Landarju (Antro, Italija) avtorsko opredeljuje napis na slavoloku »maister • andr/ e • von • lack • ia/ 1 4 7 7 cob« in mojstrski znak na sklepniku zvezdastega oboka v prezbiteriju. Cerkev izstopa po svojih arhitektonskih značilnostih, saj je Andrej iz Loke ob navpični skalnati steni ob vhodu v podzemno jamo, imenovana Landarska jama, sezidal le prezbiterij, medtem ko za ladijski del služi kar jama sama, v kateri je nekatere dele le malenkostno predelal. Od gotske župnijske cerkve sv. Florijana v Briščah (Brischis, Italija) se je ohranila le napisna plošča z napisom »Maister • Andre •/ von • Lack • ma(wre)r in bri(schis) 1477«. Tretje delo iz leta 1477 predstavlja župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika v Porčinju (Porzus, Italija), kjer se je od prvotne cerkve poleg ladijskih sten ohranil še zvezdasto-rombasto obokan prezbiterij s figuralnimi sklepniki ter napis na zunanjščini »Maister • Andre • von • Lack • vnd • Jacob • sein • gesell • Symon • Mrak • dy • zeyt • klichnr • zz • 1477«. Na Ponikvah nad Bačo, kjer je mojster gradil v osemdesetih letih, se je na prezbiteriju župnijske cerkve sv. Nikolaja ohranila le napisna plošča z njegovim imenom in nepopolno letnico »maister andre von lack 148«.

Na podlagi slogovnega značaja njegove arhitekturne govorice, zlasti obočnih shem prezbiterijev in klesanih stavbnih členov v obliki polnoplastičnih figur in rozet, je mogoče ugotoviti, da se je Andrej iz Loke izšolal v delavnici mojstra, ki je obokal ladjo župnijske cerkve sv. Kancijana v Kranju (okoli 1460) in ladjo župnijske cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki (1471), kar bi navsezadnje potrjeval tudi njegov izvor, čeprav po drugi strani mojstra kranjskega ladijskega oboka zasledimo tudi na Goriškem (Podnanos pri Vipavi, Tolmin). Kot njegov učenec je Andrej iz Loke povzel vse osnovne značilnosti gorenjske poznogotske arhitekture z realizacijo kompliciranih obočnih shem in bogatega figuralnega okrasa, ki pa v oblikovanju kaže kar precejšnjo stopnjo shematizacije, kar mojstra uvršča bolj na kamnoseško obrtniški nivo. Kljub temu sta njegovo znanje in sposobnost naročnike očitno v celoti zadovoljevala, saj je vsa svoja dela ponosno signiral, poleg tega pa se je v precejšni meri prilagodil tudi lokalnim arhitekturnim posebnostim, kot sta npr. kompaktna masa sten z majhnimi šilastimi okni s preprostimi krogovičji in motiv slavoločnih kapitelov. Sorodne stavbne oblike je kasneje gojila tudi večina mlajših stavbarjev v Posočju in Beneški Sloveniji, čeprav so ponekod izzvenele v povsem rustikalnih različicah.

Andrej iz Loke (Andreas von Lack), stavbenik 2. pol. 15. stol. Zidal je 1477 cerkev pri sv. Ivanu v Landarju, v 80 tih letih 15 stol. cerkev v Ponikvah na Goriškem. Pripisujejo mu tudi cerkev v Briščah. Zaradi napačnega čitanja napisa in letnice v Ponikvah je dosedaj znan večinoma pod imenom A. iz Loža (de Las) l. 1408. (Lošjanin Andrija — Andre von Laas pri Kukuljeviću). — Prim.: Steska ZUZ 1923, 2.; Gruden, Cerkvene razmere, 116; Stelè ZUZ 1925. Stl.

Andrej iz Loke (Andreas von Lack), poznogotski stavbar 2. pol. 15. stol., ki je postavil nekaj cerkva na Goriškem, Kobariškem in predvsem v Beneški Sloveniji (Brišče, 1477, Sv. Ivan v Čelè, 1477, Racchiuso pri Ahtenu, 1477; Porčinj; Ponikve, 1480, Sedlo pri Borjani, Volarje pri Tolminu). V starejši strokovni literaturi znan kot Andreas de Las (iz Loža) ali von Laas, kar je Kukuljević prevajal kot »Lošjanin«. Kasnejše strokovne raziskave so si enotne, da gre za Škofjo Loko, čeprav ni bil odkrit še noben arhivalni vir, ki bi potrjeval branje napisnih plošč po gori omenjenih cerkvah. Enak klesarski znak, kakor ga je uporabljal v Landarski jami, je tudi v cerkvi sv. Brica na Volarjih in v pokopališki cerkvici v Sedlu pri Breginju, le da je simetrično obrnjen (desen), kar bi kazalo nanj oziroma na njegovega pomočnika Jakoba. Stil A. kaže na goriško-gorenjski stavbarski krog, ki prenaša srednjeevropski poznogotski sistem mrežastega in zvezdastega svoda na Kras in v Primorje. V skulpturnih elementih nadaljuje kraško klesarsko tradicijo bogato z okrasnimi in ključnimi (zaglavnimi) kamni ter konzolami, ki so pogostoma okrašeni z rastlinsko pa tudi figuralno ornamentiko.

Prim.: Kukuljević, 230; V. Steska, ZUZ 1923, 2; Ivan Gruden, Razmere, 116; F. Stelè, ZUZ 1925, 1926; SBL I, 12 (Franc Stelè); F. Stelè, Umetnost v Primorju, Lj. 1940, 101; dodaj še: E(milijan) C(evc), A. iz L., EJ I, 1955, 103; F. Stelè, Umetnost v Primorju, Lj. 1960 in ELU I, Zagreb 1959, 82 (Fedora Paškvan; tu napačno pripisan članek o Beneški Sloveniji v knjigi Beneška Slovenija, Gor. 1950, Steletu, je pa Cevčev) ter novejšo literaturo, ki jo prinaša E. Cevc v: Stavbar Andrej in slikar Jernej iz Loke v Beneški Sloveniji, Loški razgledi VII/1960, 94–105; E. Cevc, Slovenska umetnost, Lj. 1966, 7; Giuseppe Marchetti, Le Chiesette votive del Friuli, Udine 1972, 11–14 et passim.

Brj.