Dovžan, Miha (1943–2024)

DOVŽAN, Miha (rojstno ime Mihael Dovžan), citrar, skladatelj (r. 15. 8. 1943, Tržič; u. 30. 5. 2024, Mengeš). Oče Ivan (Žane) Dovžan, trgovec, ljubiteljski violinist, mati Ljudmila Dovžan, r. Primožič. Brat Ive Dovžan, kitarist, skladatelj.

Mladost je preživljal v ljubljanski mestni četrti Šiška, kjer je obiskoval osnovno šolo (1950–58). Šolanje je nadaljeval na Srednji ekonomski šoli Ljubljana (1958–62). Kot osnovnošolec in dijak je bil kot nogometni vratar angažiran v Nogometnem klubu Ljubljana iz Zgornje Šiške. Bil je tudi smučarski skakalec v Smučarskem društvu Enotnost. Kot ekonomist je bil najprej zaposlen v Iskri v Horjulu (1967), nato v Šport opremi (1967), Astri (1968–1972) in Slovenijavinu (1972). Zaradi prezasedenosti z nastopi in snemanji je delovno dobo nadaljeval kot zasebni obrtnik. Trideset let, do upokojitve 2011, je v kleti svoje hiše v Ljubljani kot brusilec orodij opravljal očetovo delo.

Na očetovo pobudo se je 1949 začel učiti igrati na citre pri hišnem učitelju Janku Lotriču, ki je ta, v letih po drugi svetovni vojni skoraj pozabljeni ljudski inštrument poučeval tudi v društvu Svoboda v Šiški. Enkrat do dvakrat tedensko se je Dovžan učil igrati predvsem slovenske narodne skladbe. V Tržiču je igranje poglobil s citrarjem Francem Ahačičem, očetom znanih glasbenikov Vitala Ahačiča in Marije Ahačič, pozneje poročene Pollak. S citrami je večkrat javno nastopil, sprva skupaj z bratom Ivetom že na šolskih proslavah, v srednji šoli pa že samostojno. Pri petnajstih letih (1958) je kot citrar samostojno nastopil v tedaj zelo priljubljeni oddaji Radia Ljubljana Pokaži, kaj znaš, kar je vzbudilo pozornost pri radijskih urednikih Marjanu Vodopivcu, Vilku Ovseniku, Borisu Kovačiču in Tomažu Tozonu, pozneje tudi pri televizijskem uredniku Marjanu Staretu. Nekaj tednov zatem je s citrami posnel prve narodne instrumentalne pesmi, nekaj mesecev pozneje pa tudi narodne pesmi z baritonistom Slovenskega okteta Tonetom Kozlevčarjem, s katerim je pozneje redno sodeloval. Prve posnetke narodnozabavne glasbe je naredil s skupino Veseli hribovci, s katero je nastopal tudi v opereti Na planincah naših. Na pobudo humorista Marjana Robleka – Matevža je nekaj mesecev igral citre v skupini Dobri znanci.

1959 je ustanovil Trio Mihe Dovžana in posnel prve avtorske pesmi, najprej s pevskim kvartetom Bratje Pleško. Nato se je pridružil radijski skupini Ansambel Jožeta Kampiča, ki se je z Dovžanovim prihodom preimenovala v Orkester Mihe Dovžana in Jožeta Kampiča. 1964 je na pobudo glasbenika in producenta Borisa Kovačiča s pevci Stanko Kovačič, Petrom Ambrožem, Radom Kokljem in Tonetom Blaznikom posnel prvo samostojno malo vinilno ploščo z naslovom Ob zvokih citer.

1963 se je Trio Mihe Dovžana preimenoval v Ansambel Mihe Dovžana, z njim pa je redno nastopal in snemal nove izvirne skladbe za radijski arhiv eden najboljših slovenskih pevskih kvintetov, Vokalni kvintet Gorenjci iz Naklega (v prvi sestavi Mirko in Janez Poličar, Janez Šter, Stane Novak in Tine Zelnik). Z Dovžanovo glasbeno skupino so ob moških pevcih kot solistke nastopale tudi znane pevke popevk in narodnozabavne glasbe Ivanka Kraševec, Meta Malus, Jelka Cvetežar in Marta Stare. Kot citrar je nastopal in snemal arhivske posnetke tudi z Ansamblom Jožeta Burnika. Ansambel Mihe Dovžana je 1988 prenehal delovati, Dovžan pa je odtlej pod producentskim vodstvom Vilka Ovsenika posnel več deset narodnih, ponarodelih in na novo zloženih pesmi z Avsenikovo pevko Jožico Kališnik, nekaj narodnih pa že pred tem ali vmes še z Zlato Ognjanovič, Ladkom Korošcem, Stanetom Koritnikom, Ivanko Kraševec, Otom Pestnerjem in Stanetom Mancinijem. Posnel je tudi kaseto z Marijo Ahačič-Pollak. Kot citrar je sodeloval s skupinami in posameznimi glasbeniki zabavne glasbe in drugih zvrsti, mdr. s Heleno Blagne, Zdravkom Čolićem, Vladom Kreslinom, Ansamblom Lojzeta Slaka ter skupinami Don Juan, Laibach in Rendez Vous. Starejši brat Ive Dovžan je bil kot kitarist in avtor številnih skladb njegov stalni sodelavec v Triu Mihe Dovžana oz. Ansamblu Mihe Dovžana.

Največjo priljubljenost je Dovžan s citrami dosegel z glasbo Urbana Kodra v filmu Cvetje v jeseni (1973). Posnel je tudi več druge scenske filmske glasbe, in sicer za filme Jeprški učitelj (avtorska glasba, režija Jože Babič, 1969), Vlakom prema jugu (režija Petar Krelja, 1981), Moja draga Iza (režija Vojko Duletič, 1979) itd. Tri sezone je nastopal v Mali drami (1993, 1994 in 1995), mdr. kot citrar v dramski igri Milana Jesiha Ljubiti (1993). Z Ansamblom Mihe Dovžana je posnel poldrugi ducat televizijskih oddaj.

V posebno čast si je štel, da je 1969 ob odprtju mostu v Radencih s svojo skupino igral tedanjemu jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu - Titu. Kot samostojni citrar ali s svojo glasbeno skupino je večkrat nastopil kot predstavnik Slovenije v Beogradu, Prištini, Skopju, Novem Sadu in Sarajevu. Veliko je gostoval med slovenskimi izseljenci po Evropi, najuspešnejše nastope je imel na Švedskem. Več plošč oz. kaset je posnel tudi za ameriško, italijansko, avstrijsko in švicarsko tržišče.

Avtorja izvirnih skladb sta bila pretežno Miha in Ive Dovžan, nekaj so jih za Dovžanov ansambel ustvarili tudi Vilko Ovsenik, Boris Kovačič in Franci Lipičnik. Največ besedil so napisali Svetlana Makarovič, Marjan Stare, Lev Svetek, Ivan Sivec in Gregor Strniša. Najbolj znane skladbe so: Srne (1974), Moravška dolina (1978), Šopek jasmina, Lokvanj, Pri naši mami (vse 1985), Dimnikar, ki nosi srečo (1972), Ujemi me (1970), Gostilna bela (1970), Ob obletnici (1973) itn.

Zaradi priljubljenosti Dovžana in njegovih citer na ta instrument v sodobnem času v Sloveniji igra več kot 400 citrarjev, v glasbenih šolah znova poučujejo citre, prireja se festival Šmentane citre itd.

2022 mu je predsednik države Borut Pahor podelil red za zasluge, za številne dobrodelne nastope v korist slepih in slabovidnih mu je Zavod za slepo in slabovidno mladino podelil priznanje z zlato značko (1995), na domžalski prireditvi Slovenski slavček je bil 2003 skupaj z bratom Ivetom imenovan za »kralja polk in valčkov«.