Dedović, Vlasto (1934–2013)

DEDOVIĆ, Vlasto (Vlasto Dedovič), baletni plesalec, koreograf in pedagog (r. 9. 6. 1934, Berane, Črna gora; u. 8. 5. 2013, Ljubljana). Oče Radislav Dedović, davčni upravnik, mati Milena Dedović, r. Marić.

Osnovno šolo je obiskoval v Beranih, srednjo glasbeno šolo pa v Cetinju 1950–53. Tam so prepoznali njegovo plesno nadarjenost in ga 1953 skupaj s tremi vrstniki poslali v baletno šolo v Ljubljano, da bi s pridobljenim znanjem pomagali ustanoviti baletni ansambel v Črni gori. V Ljubljani se je šolal v razredu Lidije Wisiak, študij je končal 1960. Ker črnogorski balet ni zaživel, je ostal v Sloveniji.

Še kot dijak četrtega razreda baletne šole je 1956 plesal vlogo Zamorca v Ukmarjevi Lepi Vidi (Opera SNG v Ljubljani), isto leto ga je gostujoči koreograf Mile Jovanović izbral za Princa Siegfrieda v Labodjem jezeru. Dedović je po ocenah kritikov svojo vlogo odplesal lepo in dostojno, pokazal je mnogo smisla za eleganco in liričnost. V zadnjem letniku baletne šole (1959) je dobil naziv solista. Po vrsti solističnih vlog v baletih Daphnis in Chloé (Daphnis, Opera SNG v Ljubljani, 1960), Silfide (solist, Opera SNG v Ljubljani, 1957), Rondo o zlatem teletu (Mladenič, Opera SNG v Ljubljani, 1957), Kamniti cvet (Danilo, uralski mojster, Opera SNG v Ljubljani, 1963) se je 1963 odločil za odhod na Švedsko, kjer je bil do 1968 solist v Stora Teatern v Göteborgu. 1968 se je za eno sezono vrnil v Ljubljano, kjer je bil Romeo v Romeu in Juliji (1968), Mandarin v Čudežnem mandarinu (1969) in Vaclav v Bahčisarajski fontani (1969). 1969–72 je bil spet na Švedskem, kjer je deloval v skupini sodobnega plesa Cullberg Balleten (Cullbergbaletten) v Stockholmu. Na Švedskem je plesal glavne vloge v številnih baletih – Favnovo popoldne, Medea, Fedra, Pepelka, Gospodična Julija, Giselle, Bela košuta idr. Od 1972 je bil spet v Ljubljani, kjer je takoj dobil vrsto solističnih vlog – Kolen v Navihanki (1969), Kras v Spartaku (1972), Satan v Abraxasu (1980), Klavdij, kralj Danski, v Hamletu (1975) in Alfred v Rozalindi (1982).

Na Švedskem se je začel ukvarjati tudi s koreografijo. Najprej je 1964 pripravil Pepelko na glasbo Sergeja Prokofjeva, 1965 Les petits riens Wolfganga Amadeusa Mozarta ter 1970 In memoriam na glasbo Sergeja Rahmaninova. Ko se je vrnil v Ljubljano, je 1976 najprej postavil Žico na glasbo Janeza Gregorca kot asociacijo na žico, ki je med vojno obdajala Ljubljano; odlikovala jo je odlična koreografija, v kateri se prepletajo gibi jazzovskega in modernega baleta. Po odzivih kritikov je bila koreografija izpovedno precizna in koreografsko povedna. Tudi pozneje je veliko ustvarjal na dela slovenskih skladateljev – Uroša Kreka (Symphonia per archi, 1979), Lucijana Marije Škerjanca (4. Simfonija, 1983), Alojza Srebotnjaka (Trobenta in vrag, 1983), Janeza Gregorca (Preludij poletju, 1992; Perpetuum, 1994; Nori malar, 2001), Janija Goloba (Matiček se ženi, 1994) in Božidarja Kantušerja (Flamska legenda, 1985) –, od vrste koreografij baletov na glasbo tujih skladateljev pa Coppélia na Montmartru Lea Delibesa (1997), Madrigal (1981) in A-deus (1991) Wolfganga Amadeusa Mozarta ter Irene Holm (1988) Josepha Haydna. Kot koreograf je gostoval v Zagrebu, Mariboru, Novem Sadu, Ravenni in Benetkah. Koreografiral je tudi več baletnih vložkov v operah ter krajše balete na televiziji in v ljubljanski baletni šoli, kjer je poučeval 1979–86. V ljubljanskem baletu je deloval tudi kot baletni pedagog ter večkrat kot asistent koreografije, od 1985 pa je bil dve sezoni njegov vodja.

Dedović je – z izjemo let, ki jih je preživel na Švedskem – soustvarjal podobo slovenske baletne umetnosti. Odlikovali so ga izjemno tehnično znanje, velika izraznost in raznovrstne vloge, ki jih je s talentom oblikoval tako v sodobnih kot klasičnih baletih. Njegov koreografski pristop so zaznamovala velika imena, kot so Pia in Pino Mlakar ter Birgit Cullberg, koreografski opus pa je gradil predvsem na delih slovenskih skladateljev, kar ga uvršča med pomembne sooblikovalce slovenske glasbene ustvarjalnosti. Usmerjen je bil v sodobnost in inovativnost, obenem pa je nenehno vodil dialog med umetniškimi zvrstmi, identiteto in osebnim izrazom.

Na Jugoslovanskem koreografskem tekmovanju v Novem Sadu je 1982 dobil drugo nagrado za balet Dotik na glasbo Josepha Haydna, 1984 je prejel Zlato plaketo za balet Kajn in Abel na glasbo Stevana Mokranjca in Francisa Poulenca. 2002 mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije za koreografijo baleta Nori malar (po motivih iz življenja slikarja Jožefa Petkovška, glasba Janez Gregorc) podelilo nagrado Lidije Wisiak za izjemne dosežke v 2001, 2010 pa še nagrado Pie in Pina Mlakarja za življenjsko delo. Televizija Slovenija je 2004 po scenariju Vojka Vidmarja in v režiji Tuga Štiglica posnela njegov portret.