Dolinar Osole, Zlata (1921–2007)

DOLINAR OSOLE, Zlata (rojstno ime Zlata Dolinar), biologinja, antropologinja (r. 18. 3. 1921, Šmihel nad Mozirjem; u. 1. 4. 2007, Logatec, pokopana v Ljubljani). Oče Ivan Dolinar, mati Josipina Dolinar, r. Satler. Mož France Osole, geolog, paleontolog, sestra Irena Ivančič, zdravnica, svak Albert Ivančič, rudarski inženir, nečakinja Irena Ivančič Lebar, zgodovinarka.

Gimnazijo je obiskovala v Celju, kjer je 1940 maturirala. Med vojno je nekaj časa študirala medicino v Ljubljani, po vojni pa se je prepisala na študij biologije na Prirodoslovno-matematični fakulteti, kjer je 1951 diplomirala z nalogo Primerjava rasti predšolskih otrok Kopra in Trbovelj. Za diplomo je 1952 prejela študentsko Prešernovo nagrado. V šolskem letu 1952/53 je poučevala kot profesorica pripravnica na učiteljišču v Murski Soboti, poleti 1953 pa se je zaposlila kot asistentka pri Božu Škerlju na Antropološkem inštitutu Prirodoslovno-matematične fakultete, kjer je 1958 doktorirala. V naziv docentka je bila izvoljena 1961 na Katedri za antropologijo Oddelka za biologijo, ki je bil takrat del Fakultete za agronomijo, gozdarstvo in veterino (od 1961 Biotehniška fakulteta). Po smrti profesorja Škerlja 1961 je postala predstojnica Katedre za antropologijo, 1971 je bila izvoljena v naziv izredna profesorica in nato 1977 v naziv redna profesorica fizične antropologije. Upokojila se je 1988, a je še nekaj let sodelovala pri pedagoških dejavnostih.

Že kot študentka je 1948–52 sodelovala z arheologi pri izkopavanjih staroslovanskih nekropol na Bledu, v Turnišču in Dobrači pri Kragujevcu (Srbija) ter pri izkopavanjih okostij iz ilirske dobe v Volčjih Njivah. Po specializaciji v Veliki Britaniji (University College London) jeseni 1957 se je posvetila populacijski genetiki in doktorirala z disertacijo Vpliv sorodstvenega križanja na razporeditev osnovnih krvnih skupin AB0 pri prebivalcih otoka Suska (1958). Doktorsko študijo je napisala pri delu v okviru večjega projekta, ki ga je organizirala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti (JAZU) v Zagrebu. Izvajala je tudi genetske raziskave v gorski izolirani populaciji Šmihela nad Mozirjem (1962–63) in se v okviru projekta Prebivalstvo Dolenjske ukvarjala z zgodovinsko demografijo; proučevala je rodnost, umrljivost in vzroke smrti v zadnjih dveh stoletjih poselitve Šentjerneja (objava v Genetika, 1972).

Kot univerzitetna profesorica je na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete študentom biologije predavala anatomijo človeka in fizično antropologijo, arheologom na Filozofski fakulteti pa paleoantropologijo. Sodelovala je z več jugoslovanskimi univerzami in inštituti (JAZU, Medicinski fakultet u Rijeci, Prirodoslovno-matematički fakultet u Zagrebu), pri čemer je bila Katedra za antropologijo v Ljubljani v njenem času vodilna jugoslovanska ustanova za fizično antropologijo. Bila je ustanovna članica in dolgoletna aktivna članica Jugoslovanskega antropološkega društva (Antropološko društvo Jugoslavije – ADJ, ustanovljeno 1959) in članica mednarodnih antropoloških združenj (International Society of Human Biologists, European Society of Human Genetics ter European Society of Physical Anthropology).

1989 je prejela Jesenkovo nagrado.