Novi Slovenski biografski leksikon

DERMASTIA, Mihaela (rojstno ime Mihaela Jerman, partizanska imena Mara Gorjanc, Mara Samec, Zdenka; Mara Dermastia), prvoborka, politična delavka, gospodarstvenica (r. 11. 10. 1912, Radomlje; u. 1. 12. 1984, Ljubljana). Oče Janez Jerman, kmet in trgovec, mati Ivana Jerman, r. Šešek. Mož Marijan Dermastia, prvoborec, politik, gospodarstvenik (ločena), tast Josip Dermastia, pravnik, politik, sin Matija Dermastia, športni novinar, košarkar, snaha Alenka Dermastia, urednica, leksikografka, vnukinji Marina Dermastia, biologinja, univerzitetna profesorica, in Mateja Dermastia, biokemičarka.

1918–24 je obiskovala ljudsko šolo v Radomljah, 1924–28 meščansko šolo v Ljubljani in 1928–30 tamkajšnjo dvorazredno trgovsko šolo. 1930–33 je bila knjigovodkinja v Združenih opekarnah v Ljubljani, zatem je bila do 1938 brezposelna; 1936–38 je z družino živela v Zagrebu. 1933–34 je vzdrževala stik s Pokrajinskim komitejem KP, ki je bil tedaj na Dunaju, in partijsko organizacijo, ki je delovala na terenu. Sodelovala je pri organizaciji stavke v tovarni Remec na Duplici 1934, zaradi česar je bila zaprta v Ljubljani in po enem mesecu zaradi pomanjkanja dokazov izpuščena. Zatem se je udejstvovala kot aktivistka Zveze delavskih žena in deklet, ki je izdajala Ženski list; pomagala je organizirati prodajo lista po tovarnah. 1935 se je kot delegatka udeležila prvomajske proslave v Moskvi in skupaj z delegati prepotovala Sovjetsko zvezo. 1936 je v Zagrebu delovala v sindikatu Savez bankovnih, osiguravajućih, trgovačkih i industrijskih činovnika Jugoslavije, nato 1939 v Ljubljani. Delala je v kamniškem pokrajinskem odboru Ljudske (Rdeče) pomoči, kjer je zbirala finančna sredstva v podporo delavskim stavkam. Sodelovala je v odboru za pomoč španskim borcem, ki so bili internirani v Franciji. 1939 je postala članica KPS. 1938–39 je bila prokuristka v tovarni perila pri podjetju Pela v Kranju, zatem je bila ponovno brezposelna do 1941, ko se je z družino preselila v Radomlje.

Junija 1941 je vstopila v Kamniško četo, ki je kmalu postala del Kamniškega bataljona. Postala je intendantka bataljona, 1942 pa je bila intendantka v II. grupi odredov in v Tomšičevi brigadi. Ob ustanovitvi Cankarjeve brigade septembra 1942 je postala glavna intendantka celotne brigade in prevzela zahtevno nalogo preskrbe v času, ko se je po ustanovitvi brigade gibala na Kočevskem, kjer je vladalo hudo pomanjkanje hrane. To funkcijo je opravljala do januarja 1943, 1943–44 je bila načelnica ekonomskega oddelka Glavnega štaba NOV in POS. 1944–45 je bila načelnica finančnega oddelka Vrhovnega štaba NOV in POJ ter upraviteljica Zavoda vojne odeće i obuće Beograd.

Po koncu druge svetovne vojne je imela v ZKS več voljenih funkcij: 1945–52 je bila sekretarka komiteja Ministrstva za lahko industrijo v Beogradu, 1952–55 članica Rajonskega komiteja ZKS Ljubljana Center, 1952–62 članica Okrajnega komiteja ZKS Ljubljana, 1958 članica Kontrolne komisije Okrajnega komiteja ZKS Ljubljana, 1959 pa je postala članica Revizijske komisije CK ZKS. Ob tem je bila 1945–47 pomočnica Kontrolnega oddelka Ministrstva za industrijo, nato do 1949 glavna direktorica Zvezne industrije usnja in gume, 1949–50 pa glavna kontrolorka Ministrstva za lahko industrijo. 1950–51 je bila pomočnica predsednika Glavne uprave za plan in pomočnica predsednika Sveta za predelovalno industrijo, 1951–52 je bila pomočnica predsednika Sveta za gradbeništvo in industrijo, 1952–58 glavna direktorica Slovenijalesa Ljubljana, 1952–56 podsekretarka Sekretariata za gospodarstvo LRS in 1956–58 podpredsednica Mestnega sveta Ljubljane (prej Mestni ljudski odbor). 1958–63 je bila predsednica Kontrolne komisije OK ZKS Ljubljana. 1951–63 je bila poslanka Ljudske skupščine LRS. 1963 se je upokojila.

Zaslužna je bila za razvoj lesne industrije v slovenskem in jugoslovanskem okviru. V času njenega vodenja Slovenijalesa se je okrepila prodaja in povečale so se investicije v trgovino, tako sta se v podjetju povečala izvoz in prodaja na jugoslovanskem trgu, obenem se je spremenil program izdelkov, ob že prej razviti prodaji lesa in lesnih polizdelkov se je vzpostavila ponudba končnih izdelkov in prodaja stanovanjske opreme na jugoslovanskem trgu; 1957 se je podjetje prvič predstavilo na mednarodni razstavi pohištva.

Prejela je več državnih odlikovanj, mdr. je bila nosilka partizanske spomenice 1941, prejela je partizansko zvezdo III. reda (1945), 1963 pa red zaslug za narod z zlato zvezdo.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ARS, AS 1589, Centralni komite ZK Slovenije, Članski dokumenti, predvojni člani, Č–D, t. e. 4453.
  • ARS, AS 1546, Zbirka življenjepisov vidnejših komunistov in drugih političnih delavcev, t. e. 9.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Lado Ambrožič Novljan: Cankarjeva brigada, Ljubljana, 1975.
  • Peter Štrukelj: Slovenijales 1948–1978, Ljubljana, 1978.
  • France Strle: Tomšičeva brigada : uvodni del, Ljubljana, 1981.
  • France Strle: Tomšičeva brigada 1942–1943, Ljubljana, 1986.
Rakovec, Andreja: Dermastia, Mihaela (1912 | 1984–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1023130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (3. junij 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine