Danilova, Vera (1891–1971)

DANILOVA, Vera (rojstno ime Vera Cerar, ime po poroki Vera Balatka), igralka, operetna režiserka (r. 29. 6. 1891, Ljubljana; u. 7. 9. 1971, Brno, Češka). Oče Anton Cerar - Danilo, igralec, mati Avgusta Danilova, r. Gostič, igralka. Mož Antonín Balatka, dirigent, sestri Mira Danilova (Mira Neffat Danilova), igralka, pedagoginja, in Silva Danilova (Silva Cerar), igralka, režiserka, brata Rafael (Ralf/Ralph) Danilo, igralec, režiser, in Mavricij Danilo, igralec, električar, zavarovalni agent, svak Anton Neffat, dirigent.

V Ljubljani je opravila osem razredov dekliške ljudske šole ter leto in pol ženskega oddelka obrtne šole. Že kot otrok je statirala, Fran Govekar pa jo je 1906 honorarno sprejel v ansambel Deželnega gledališča v Ljubljani (današnja SNG Drama Ljubljana). Leto kasneje je začela igrati manjše vloge, 1909 pa je bila angažirana kot dramska članica. Igrala je v burkah, dramah, operetah, imela je naivne, sentimentalne, karakterne ali komične vloge, mlade, otroške vloge in tudi vloge stark. Jeseni 1907 je odmevala njena vloga Grofice Minizeh (Milan Begović: Gospa Walevska, režija Leon Dragutinović, 1907). Zaradi drobne postave je bila v tistem času angažirana v mladinskih in otroških predstavah, bila je Korliček (Heinrich Bolten Baeckers: Trnjulčica, režija Leon Dragutinović, 1907), Sneguljčica (Karl August Görner: Sneguljčica in škratje, režija Avgusta Danilova, 1910), Pravica in Škrat vratar (Jakob Špicar: Kralj Matjaž, režija Hinko Nučič, 1911), Fridolin (H. Drinkler: Pogumni krojaček, 1912) itd.

Prelomni dogodek njene kariere je bilo povabilo Avguste Danilove in Antona Verovška v slovensko gledališče v Trstu, kjer je dobila vlogo Anjutke (Lev Nikolajevič Tolstoj: Moč teme, 1909). Kritika je o njej pisala kot o igralki, ki veliko obeta. Kot gostja je prišla v Trst tudi v naslednji sezoni, ko je bila angažirana tudi kot igralka naivka ljubljanskega gledališča; tam ji je bil naklonjen režiser Hinko Nučič. Pod njegovim vodstvom je ob koncu sezone 1909/10 odšla na igralsko turnejo. Gostovali so v Gorici, Tolminu, Ajdovščini, Pazinu, Opatiji, Puli, Mariboru, Žalcu idr. Vera Danilova je nastopala kot hčerka Christine (Gaston Caillavet, Robert de Flers: Ljubezen bdi, 1910) ali hišna Josette (Robert Charvey, Paul Gavault: Gdč. Josette, moja žena, 1910). Igrala je razmeroma majhne vloge, vendar pa jih je bilo veliko in bile so raznolike. Z njimi je pokazala širok razpon igralskega daru, čeprav jo je kritika zaradi obrobnih vlog največkrat spregledala. Njeno ustvarjalno delo je prekinila prva svetovna vojna z ukinitvijo Deželnega gledališča. Oče Anton Danilo jo je pritegnil k sodelovanju v Malem gledališču, ko pa je to 1916 zamrlo, je z Reziko Thaler odšla v avstrijski Steyr in se v sezoni 1913/14 zaposlila v tamkajšnjem nemškem gledališču, kjer je skoraj vsak večer nastopala v drami, opereti in tudi operi.

Ko je konec septembra 1918 v ljubljanskem Narodnem gledališču (Drama) odigrala Špelo (Fran Saleški Finžgar: Divji Lovec, 1918) v režiji Hinka Nučiča, se je za Vero Danilovo začelo desetletno obdobje, v katerem je odigrala okrog sto dramskih, dvajset operetnih in nekaj opernih vlog. Velik odmev je dosegla z vlogo Tone (Fran Saleški Finžgar: Razvalina življenja, 1921), ki jo je režiral njen oče Danilo. Dobro se je ujela tudi z ruskimi igralci, ki so bili 1920 angažirani v Narodno gledališče. V režiji Borisa Putjate je odigrala ostudno starko Mrs. Parker - Jennings (William Somerset Maugham: Jack Straw, 1922). Značilno je, da je v vseh obdobjih kariere igrala starosti neprimerne vloge – v dekliških letih starke in v zrelih letih otroke. Režiser Osip Šest ji je v tistem času dodelil vlogo Petrčka (Pavel Golia: Petrčkove poslednje sanje, 1921); ta je ostal njena vloga, poslednjič jo je odigrala pri sedemintridesetih letih. Tedaj je igrala tudi vlogo Pavle (Ivan Cankar: Romantične duše, 1922) ali Kalandrove žene (Ivan Cankar: Hlapci, 1926). 1923 je gostovala v Celju v vlogi Otele Lustigove (Gustav Wied: 2 x 2 = 5, režija Milan Skrbinšek, 1923), s katero je požela velik uspeh.

Vera Danilova je redno sodelovala tudi v opereti in nekajkrat odpela celo operne vloge. Njen glas opredeljujejo kot mezzosopran (Matija Bravničar: Pohujšanje v dolini šentflorjanski, 1930), včasih pa tudi kot sopran ((Felix Weingartner: Vaška šola, 1921) ali lirski sopran (Imre Emmerich Kálmán: Grofica Marica, 1926). V sezoni 1930/31 je bila od avgusta do decembra zaposlena v opereti Narodnega gledališča.

1930 se je Vera Danilova poročila z dirigentom in skladateljem Antonínom Balatko in se konec tega leta preselila v češki Brno. Tam je nekajkrat nastopila v deželnem gledališču (Národní divadlo Brno), npr. v opereti Pepina (Robert Stolz: Pepina, 1931), potem pa se je umaknila z gledaliških odrov. Do druge svetovne vojne je še ohranila stik z Ljubljano; 1934 je tako nastopala v opereti Sreča pred vrati. Jeseni 1934 se je vrnila v Ljubljano in prevzela prvo operetno režijo v Narodnem gledališču z režijo operete Sveti Anton, vseh zaljubljenih patron Jare Beneša (Jara Beneš). Kritiki so pisali o vzorni režiji, živahni in okusni operetni premieri, kjer so bili uigrani solisti in zbor, učinek operete pa je bil dosežen brez pretiravanja in karikiranja. Zaradi tega uspeha je bila 1936 povabljena k režiji Baneševe operete Pod to goro zeleno. Kritiki so režiji očitali, da je predstava predolga, priznavali pa so ji živo in gibljivo režijo. Še tretjič je režirala v Ljubljani 1937 Caričine Amaconke Viktorja Parme, ki jih je pred postavitvijo predelala. Opereta je bila ocenjena kot solidno glasbeno delo, ki je v tej izvedbi ponujalo obilo užitka in zabave.

Čas po drugi svetovni vojni je preživela v Brnu in se tam udejstvovala v češkoslovaško-jugoslovanskih društvih. Bila je družbenopolitično dejavna, obiskovala je razne tečaje, npr. Politični problemi mirnega sožitja, Mednarodni odnosi, skoraj sedemdesetletna se je učila ruščine. 1945 je vstopila v češkoslovaško komunistično partijo, od 1949 je bila članica Češkoslovaške ženske zveze.