Novi Slovenski biografski leksikon

ČEPON, Anton, duhovnik, klasični filolog, prevajalec (r. 8. 5. 1895, Horjul; u. 21. 3. 1995, Ljubljana). Oče Anton Čepon, kmet, mati Francka Čepon, r. Logar.

Po ljudski šoli se je vpisal v gimnazijo v Šentvidu (1906–15), kjer je 1916 kot vojak maturiral. Vpoklican je bil na soško fronto in bil pri Doberdobu kot desetnik 17. pešpolka dvakrat ranjen. Po vstopu v bogoslovje in študiju teologije (1916–20) je bil v Ljubljani v duhovnika posvečen 1919. Za tem je študiral tudi klasično filologijo v Ljubljani in na Dunaju, kjer je 1925 doktoriral s tezo De parenthesium Vergilianarum vi et logica et rhetorica. Profesorski izpit je opravil v Ljubljani 1927.

Na klasični gimnaziji v Šentvidu je poučeval grščino, latinščino in filozofijo v obdobju od 1925 do konca šolskega leta 1945, ko je bilo delovanje zasebnih šol prekinjeno. Bil je dolgoletni pokrovitelj gimnazijskega dijaškega društva Palestra, v okviru katerega je vodil cirilmetodijski krožek.

1926 je vstopil v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda in že 1929 za revijo Kraljestvo božje začel pripravljati številne prevode grških cerkvenih očetov (Paladijeve Zgodbe svetih očetov, Atanazijevo Življenje sv. Antona, odlomke iz Ciprijana, Cirila Jeruzalemskega, Ignacija Antiohijskega, odlomke Nila iz Ankire (= Origena) O molitvi, odlomke Atanazija Velikega O učlovečenju). V sklopu načrta Franca Ksaverja Lukmana za izdajanje prevodov del cerkvenih očetov, pri katerem sta sodelovala še France Omerza in Frančišek Jere, je pripravil prevod izbranih homilij k Matejevemu evangeliju Janeza Krizostoma, ki pa 1945 zaradi političnih razmer ni mogel več iziti in je ostal v tipkopisu.

Po drugi svetovni vojni je pomagal v župniji Dobrova, zaradi ukinitve gimnazije pa je bil 1946 imenovan za spirituala v ljubljanskem bogoslovnem semenišču, kar je ostal do 1952. Zaradi nasprotovanja Cirilmetodijskemu društvu (CMD), ki ga je označil za največji odpad od Cerkve po protestantizmu, je bil septembra tega leta z mesta spirituala umaknjen. Postal je vikar pri ljubljanski stolni cerkvi, kjer je deloval kot mašnik, pridigar, katehet in spovednik. 1958 je bil imenovan za stolnega kanonika in arhidiakona V. arhidiakonata ter za konzistorialnega svetnika, 1963 pa je postal oficial cerkvenega sodišča, kar je bil do 1978, ko je postal prosinodalni sodnik. 1963 je bil imenovan za škofijskega voditelja Apostolstva sv. Cirila in Metoda, 1964 je postal škofijski cenzor, 1965 arhidiakon II. arhidiakonata in 1968 stolni dekan, kar je ostal do smrti.

Zadnja leta je preživljal v Duhovniškem domu v Ljubljani.

1975 je prejel naziv prelata.

Dela

  • Zgodbe svetih očetov, Kraljestvo božje, 1929 (št. 1, 8–10; 2, 27; 3, 40–41; 4,54–55; 5,78; 6, 92; 7, 107–108; 8, 126; 9-10, 142), 1930 (št. 1: 3–4; 3, 41–43; 5, 77; 7, 103–104; 10, 150–151), 1931 (št. 1, 3; 4, 60–61; 12, 172–173), 1932 (št. 1, 2) (prevod odlomkov iz Paladijeve Historia Lausiaca).
  • Atanazij Aleksandrijski, Življenje sv. Antona, Kraljestvo božje, 1933 (št. 1, 4–6; 2, 20–21; 3, 37–39; 4, 51–53; 5, 67–68; 6, 87–88; 9-10, 120–121; 11-12, 139–141) (prevod odlomkov, nepodpisan).
  • Izpovedi sv. Ciprijana, Kraljestvo božje, 1934 (št. 3, 41–42; 4, 55–56) (prevod odlomkov).
  • Telo in kri Kristusova, Kraljestvo božje, 1935, št. 4, 52–53 (prevod 4. mistagoške kateheze sv. Cirila Jeruzalemskega).
  • Pisma sv. Ignacija Antiohijskega (Efežanom in Rimljanom), Kraljestvo božje, 1936, št. 2, 20–21; 3, 34.
  • Iz vzhodne nabožnosti, Kraljestvo božje, 1936 (št. 5, 54; 6, 69–70; 11-12, 102–104), 1937 (št. 1, 5–6) (prevod odlomkov del sv. Nila iz Ankire (= Origena) O molitvi).
  • Zgodbe svetih očetov (prevod odlomkov iz Teodoreta iz Kira), Kraljestvo božje, 1937 (št. 3, 50–51; 4, 69–71; 5,84–85), 1938 (št. 1, 12–14; 2, 29–30; 3, 47–48; 4, 70–71, 5-6, 97–99).
  • Atanazij Aleksandrijski, O božjem učlovečenju, Kraljestvo božje, 1939 (št. 1, 12–14; 2, 31–32; 3, 64–65; 4, 90–92; 5, 113–114; 6, 136–137; 7-8, 171–172) (prevod odlomkov).
  • Besede svetih očetov, Kraljestvo božje, 1939 (št. 11, 226–227; 12, 248–249), 1940 (št. 1: 6–7) (prevod odlomkov).
  • Iz duhovnega zaklada vzhodnih svetih očetov, Kraljestvo božje, 1940 (št. 2, 40-42; 3, 77–78; 4, 100–102; 5, 124–125; 6, 145–147; 12, 223–224), 1941 (št. 1, 5–6; 2, 28–29; 3, 58–59) (prevod odlomkov).
  • Janez Krizostom: Izbrane homilije k Matejevemu evangeliju, 1945, Ljubljana (prevod, tipkopis).
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • NŠAL 504: Anton Čepon, zapuščina.
  • Arhiv Univerze v Ljubljani: I – 14 (diplomski izpit); I – 233/234 (osebni izkazi Filozofske fakultete).
  • Melhior Golob: In memoriam dr. Anton Čepon, Družina, 2. 4. 1995.
  • Stane Gabrovec: Prof. dr. Anton Čepon, Delo, 5. 4. 1995.
  • Anton Vovk: V spomin in opomin : osebni zapisi škofa Antona Vovka od 1945 do 1953, Ljubljana, 2008.
Bogataj, Jan Dominik: Čepon, Anton (1895–1995). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022710/#novi-slovenski-biografski-leksikon (3. junij 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine