Novi Slovenski biografski leksikon

CIGAN, Franc (Franc Czigan, France Cigan), duhovnik, zborovodja, učitelj, vzgojitelj (r. 18. 9. 1908, Žižki, Črensovci; u. 23. 2. 1971, Ljubljana). Oče Jožef Cigan, cestni nadzornik, mati Terezija Cigan, r. Horvat.

Bil je najstarejši od petnajstih otrok v kmečki družini. V domačem kraju je obiskoval ljudsko šolo (1914–19), jo nadaljeval v zavodu na Rakovniku v Ljubljani (1919–20), nižjo gimnazijo v Veržeju (1920–24), 1925 je vstopil v salezijansko družbo in nato nadaljeval gimnazijske višje razrede (1925–28), maturiral je 1929 na klasični gimnaziji v Mariboru. Po obveznem vzgojnem delu je na ljubljanski teološki fakulteti študiral teologijo (1931–36) in diplomiral 1937. Duhovniško posvečenje je prejel v Ljubljani julija 1935. Že v času študija in praktičnega pedagoškega dela je odkrival pomen glasbe v vzgoji in izvirne oblike osebnega izražanja. 1932 je pripravil prvo zbirko dvajsetih prekmurskih pesmi, ki je bila izgubljena med drugo svetovno vojno. Kot učitelj in vzgojitelj v salezijanskih ustanovah Ljubljana Kodeljevo (1928–29), Veržej (1929–30), Ljubljana Rakovnik (1936–40), Radna (1930–31, 1940–41), Lanišče pri Škofljici (1941–44) in Gorica (1944) je ustanovil razne glasbene skupine, tako pevske kot instrumentalne, zelo je podpiral delo gledaliških in športnih skupin. V tistem času je izdal zbirko cerkvenih božičnih narodnih pesmi Pastirčeki na paši. Ob izbruhu druge svetovne vojne je skupaj z duhovnikom Alojzijem Luskarjem več mesecev deloval med slovenskimi izgnanci v Srbiji (središče delovanja Paraćin), po vrnitvi v Slovenijo je vodil salezijansko ustanovo v graščini Lisičje na Škofljici. Maja 1945 se je pridružil begunskemu valu in odšel na Koroško. Tam je v različnih begunskih taboriščih (Vetrinj, Špital) pomagal pri organiziranju mladinskih domov, tiska, šolstva, kulturnih dejavnosti in drugih oblik skupnega življenja. S taboriščniki je pripravil več dobro uspelih koncertov. Nekateri so bili posneti za radijsko oddajanje. S pomočjo mladih je kot učitelj petja na slovenski begunski gimnaziji v Špitalu na Dravi pripravil in izdal ciklostirano pesmarico Slovenske narodne pesmi s 362 pesmimi. 1948–57 je upravljal župnijo Kamen v Podjuni in v bližnjih Tinjah na zasebni Kmetijsko-gospodarski šoli Krške škofije poučeval glasbo in pedagogiko. V istem času je nadaljeval študij teologije in ga 1946 zaključil z doktoratom iz zgodovinsko-pravne smeri na begunski teološki fakulteti v Praglii pri Padovi. Na konservatoriju v Gradcu je 1947–49 študiral klavir, solo petje, harmonijo, kompozicijo in kontrapunkt. V tistem času je vodil zbor slovenskih študentov na graški univerzi in sodeloval pri graškem stolnem zboru. V Kamenu v Podjuni je 1951–57 skupaj s Silvom Miheličem vodil orglarsko šolo, mešani cerkveni pevski zbor (župnije Kamen, Škocjan, Tinje) in moški zbor ter sodeloval pri ustanovitvi in delu krajevne godbe na pihala. Kot voditelj ljudskih misijonov in drugih oblik prenavljanja verskega življenja je bil sodelavec župnikov na južnem Koroškem, kjer je zbiral, snemal in zapisoval stare ljudske pesmi; za takšno ohranjanje kulturne dediščine je znal pridobiti vrsto svojih učencev. Tudi med obiskom prekmurskih rojakov v ZDA in Kanadi 1959 je rojake spodbujal k zbiranju ljudskih pesmi. Na to spodbudo je Gizela Hozjan pripravila zbirko 285 besedil Spomini mladosti (Chicago, 1961), melodije je posnela na magnetofonski trak. Znanih je 124 Ciganovih zapisov in posnetkov prekmurskih pesmi. Skupaj s Tomažem Holmarjem je 1953 ustanovil Zvezo pevskih društev.

Ko je bila 1957 v Celovcu ustanovljena Zvezna gimnazija za Slovence, je tam postal učitelj glasbe; to delo je opravljal do smrti. Poleg pouka je skrbel za zborovsko petje. Istega leta je prevzel vodenje fantovskega dijaškega doma Mohorjeve družbe (Haimlinger) in sodeloval pri ustanovitvi Koroške dijaške zveze, v okviru katere so dijake uvajali v kulturno in širše družbeno delovanje. V delovanje doma je poleg glasbe vključil gledališke in športne dejavnosti ter vrsto verskih in vzgojno-izobraževalnih organizacij (Marijina kongregacija, skavti, misijonski krožek, narodopisni krožek). Za teoretični del glasbene vzgoje na gimnaziji je pripravil dva učbenika. Cigan je bil pobudnik in organizator vsakoletnih zaključnih nastopov gimnazije, s katerimi je šola začela 1959 ter so ji prinesli priznanje v koroški slovenski in nemški javnosti. Za nastope je pripravil več zborov: deškega, dekliškega, mladinskega, fantovskega in izbranega mešanega. Med instrumentalnimi skupinami je imela posebno mesto skupina Veseli študenti. Izvajali so njegove priredbe ali izvirna dela, ki jih je pripravljal za vsak nastop posebej. Z zbori se je udeleževal tekmovanj na deželni in državni ravni ter v Sloveniji (Celje 1963, 1965, 1967 in 1969, Ljutomer 1968). 1968 je za evropski dan petja (Europa-Tag-Singen) v Celovcu v nastopu združil vse pevce z gimnazije; zbor je štel 235 pevcev iz vseh razredov. Na njegovo pobudo je 1970 prišlo do skupnega koncerta mladine nemške manjšine v Italiji in slovenske v Avstriji (Celovec, Bozen). Zadnjo zaključno prireditev slovenske gimnazije v Celovcu je pripravil junija 1970, prireditev maja 1971 pa je bila namenjena njegovemu spominu. Cigan se je z zapisi o vprašanjih ohranjanja glasbene in druge kulturne dediščine oglašal v slovenskem tisku na Koroškem, v Sloveniji in med Slovenci po svetu.

Poleg pedagoškega dela je nadaljeval z načrtnim zbiranjem narodopisnega glasbenega blaga slovenske skupnosti v treh koroških dolinah. Pesmim, ki jih je raziskoval, ni zapisal samo besedila, temveč tudi napev in jih nato celovito znanstveno obravnaval (petnajst razprav je objavil v letnih poročilih gimnazije). Med harmonizacijami je najbolj obsežna Marija gre na božjo pot. Med izvirnimi deli imata večji obseg Klasična uvertura za mali orkester ter kantata Ustoličenje karantanskega kneza (besedilo Zdravko Novak - Lovro Kaselj) za soliste in trobila (prvič izvajana 1964, ob 550-letnici zadnjega ustoličenja koroških vojvod). V tisku je v času Ciganovega življenja izšlo le malo del. Zadnji javni nastop je imel že zelo bolan 21. oktobra 1970 v Millstattu na Koroškem, kjer je na mednarodnem posvetu Kärnten und seine Nachbarn s pomočjo večglasnega petja pevcev iz Sel predstavil posebnosti koroške slovenske ljudske pesmi (zbornik razprav je izšel 1972). V njegovem delu je imel posebno mesto Mešani pevski zbor Jakob Petelin Gallus, ki ga je ustanovil 1960 in ga vodil do smrti. Iz njega se je razvil osrednji zbor koroških Slovencev, s katerim je nastopal v Avstriji in zunaj nje (turneje v Italiji in Franciji 1965, med Slovenci v Italiji, Eisenstadt 1968, Slovenska filharmonija v Ljubljani 1969). Velik del dosegljive glasbene zapuščine Cigana je bil objavljen v petih knjigah pod skupnim naslovom Vsaka vas ima svoj glas, ki jih je uredil Engelbert Logar (1988–2000). V njih je objavljenih 363 Ciganovih priredb in izvirnih skladb. Ob tridesetletnici smrti je bil narejen seznam do tedaj znanih objavljenih del, in sicer 1390 naslovov pesmi, zborovskih skladb in priredb, samospevov, instrumentalnih skladb in priredb, zapisov, posnetkov in transkripcij ljudskih pesmi. Njegovo delo je bilo zelo cenjeno med Slovenci v zamejstvu in po svetu, v matični Sloveniji pa je priznanje doživelo šele pred njegovo smrtjo. Občasni polemični zapisi o njegovem domnevnem spornem ravnanju v času bivanja na Lisičjem, ki so se pojavljali v slovenskem tisku po njegovi smrti, so se izkazali kot popolnoma neutemeljeni.

F. Cigan je bil sodelavec deželnega odbora avstrijske ustanove Österreichisches Volksliedwerk. Začel je pripravljati slovensko gradivo za uradno izdajo koroških ljudskih pesmi (za koroške Nemce je to delo opravil prof. Anton Anderluh), ker je bil od 1958 član deželnega odbora za zbiranje ljudskega blaga. 1964 je bil povabljen k sodelovanju pri razstavi koroškega deželnega muzeja Koroška ljudska pesem. Bil je zunanji sodelavec Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU. Od 1969 je bil član Društva skladateljev Slovenije in National Geographic Society, ZDA. Spomin nanj ohranja vsakoletna osrednja prireditev Slovencev na Koroškem Koroška poje. Posthumno je Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije Ciganu 1971 za življenjsko delo podelila Gallusovo plaketo. Septembra 2001 so mu v spominskem parku v Črensovcih postavili doprsni kip.

Dela

  • Pastirčeki na paši, Ljubljana, 1940 (11 božičnih pesmi za mešani zbor).
  • Cerkvena oblast v osnovnih obrisih, Brixen, 1946.
  • Slovenske narodne pesmi, Špital, 1946 (ponatis 1996; 362 dvoglasnih pesmi).
  • V sveti noči, Trst, 1968.
  • Izbrana poglavja iz glasbene zgodovine za 5. razred, Celovec, 1961.
  • Izbrana dela iz glasbene zgodovine : II. del : za višje razrede, Celovec, 1962.
  • Das slowenische Volkslied in Kärnten, Volkslied, Volksmusik, Volkstanz : Beiträge zur Volksliedforschung in Kärnten, Klagenfurt, 1972, 105–125.
  • Vsaka vas ima svoj glas I. : Pripovedne in ljubezenske, Celovec 1988 (83 pesmi).
  • Vsaka vas ima svoj glas II. : Ljubezenske poskočne, Svatovske, O samskem in zakonskem stanu, Otroške, Celovec, 1990 (73 pesmi).
  • Vsaka vas ima svoj glas III.–IV. : Obsmrtnice, O delu in poklicih, Vojaške in zgodovinske, Pivske in zdravice, Kolednice, Nabožne, Celovec, 1991 (157 pesmi).
  • Vsaka vas ima svoj glas V. : O domači deželi, krajih in ljudeh, O naravi, Šaljivke, Različne, Celovec, 2000 (88 pesmi).
  • Ustoličenje karantanskega kneza : kantata za soliste in mešani zbor s spremljavo kvarteta trobil in klavirsko spremljavo, Celovec, 2001.
  • »… da ne pojdejo z nami v grob!« Poljudno-strokovne razprave o slovenski koroški ljudski pesmi, Celovec, 2002.
  • Samospevi, Celovec, 2002/2007.
  • »Meni pa si dal srce«, Celovec, 2008 (album 58 vokalnih, instrumentalnih skladb in priredb; ur. Jožko Kovačič).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv salezijanske družbe Rakovnik - Ljubljana.
  • Arhiv Krščanske kulturne zveze Celovec.
  • ES.
  • Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence v Celovcu, 14, 1970/71, 40–57.
  • Joško Tischler: Dr. France Cigan, Koledar Družbe sv. Mohorja /Celovec/ 1972, 102–107.
  • Engelbert Logar: France Czigan – kratek življenjepis s posebnim ozirom na glasbeno ustvarjanje; Vsaka vas ima svoj glas : II. zvezek, Celovec, 1990, 121–136.
  • Edo Škulj: Slovensko semenišče v izseljenstvu, Ljubljana, 1997.
  • Bogdan Kolar: Njih spomin ostaja, Ljubljana, 2002, 57–59.
  • France Cigan : duhovnik-glasbenik-vzgojitelj, Celovec, 2002.
  • Štefan Krampač: Vzgojno-pastoralno in glasbeno delovanje dr. Franceta Cigana (1908–1971) s poudarkom na delu na Koroškem, Ljubljana, 2003.
  • Janko Zerzer: Dobri pastirji : naši rajni duhovniki 1968–2005, Celovec, 2006, 23–34.
Kolar, Bogdan: Cigan, Franc (1908–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1022090/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine