Culiberg, Metka (1950–)

CULIBERG, Metka (rojstno ime Metka Šercelj; Meta Culiberg), biologinja, palinologinja, arheobotaničarka (r. 12. 9. 1950, Ljubljana). Oče Alojz Šercelj, biolog, palinolog, arheobotanik, akademik, mati Zalka Šercelj, r. Kralj, posvojena Perko.

Maturirala je na gimnaziji v Ljubljani 1969 in se vpisala na študij biologije na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je 1977 z diplomo Pleniglacialna riška vegetacija pri Lukovici na Ljubljanskem barju, kjer je raziskala sedimente iz vrtine z obrobja Ljubljanskega barja. 1975 se je zaposlila na Arheološkem inštitutu SAZU. 1976–77 je na širšem območju Ljubljane zbirala vzorce za aeropalinološko analizo in rezultate objavila v reviji Naše okolje (1977, soavtor Alojz Šercelj). Tedaj še ni bilo pravega zanimanja oz. razumevanja o pomenu poznavanja pelodne »onesnaženosti« zraka za alergološko stroko, zato je te raziskave opustila. Od 1979 do upokojitve 2010 je bila zaposlena na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU (1986 raziskovalna sodelavka, 1989 znanstvena sodelavka, 1995 višja znanstvena sodelavka, 2000 znanstvena svetnica). Doktorsko disertacijo Aspekti kasnoglacijalne vegetacije v Sloveniji je zagovarjala 1989 na rudarsko-geološki fakulteti v Beogradu in jo 1991 objavila pod naslovom Late glacial vegetation in Slovenia = Kasnoglacialna vegetacija v Sloveniji. 1992 je bila namestnica predstojnika Biološkega inštituta ZRC, 1995–2005 je bila članica upravnega odbora ZRC SAZU. 2000 je bila izvoljena za častno članico Slovenskega arheološkega društva. Od 2002 je članica uredniškega sveta revije Hacquetia. Bila je med pobudniki za vzpostavitev evropske baze palinoloških podatkov s sedežem v Marseillu (Lund, 1998).

Osrednje področje njenega dela so pelodne raziskave holocenskih sedimentov, ki jih je pred tem začel Alojz Šercelj. Tako je dopolnjevala sliko poledenodobnega razvoja gozdne vegetacije na ozemlju južno od Alp. Ugotovila je, da so pionirske borovo-brezove gozdove sčasoma zamenjali mešani hrastovi gozdovi, pred okoli 7.000 leti pa je že prevladala bukev. Ko se ji je pridružila še jelka, se je z bukovo-jelovo združbo končal primarni razvoj gozdne vegetacije, ki je do takrat sledil podnebnim razmeram. Kasneje so se pričele kazati spremembe tudi zaradi antropogenega delovanja. Prav tem spremembam je v nadaljevanju posvetila svoje raziskovalno delo, ki se je vse tesneje povezovalo z arheologijo. Z raziskavami lesa, lesnega oglja, semen in plodov iz arheoloških najdišč po vsej Sloveniji se je jasno pokazala korelacija med gostoto poselitve v posameznih arheoloških obdobjih in razvojem vegetacije. Te raziskave so prispevale pomembno informacijo o vplivu človeka na okolje, hkrati pa tudi o načinu njegovega življenja in prehranjevanja. Z analizami lesnega oglja je sodelovala pri večletnih arheoloških izkopavanjih v paleolitski jami Divje babe, ki jih je vodil Ivan Turk (1985–99), rezultati pa so potrdili domnevo, da so se tudi v ledenodobnem času na slovenskem ozemlju na posebno ugodnih rastiščih – mikrorefugijih obdržale manjše skupine listavcev, med njimi tudi bukev.