Novi Slovenski biografski leksikon

CIGLIČ, Zvonimir, skladatelj, dirigent, pedagog (r. 20. 2. 1921, Ljubljana; u. 21. 1. 2006, Golnik, pokopan na ljubljanskih Žalah). Oče Josip Ciglič, trgovec, gostilničar, mati Štefanija Ciglič, r. Vogrič. Žena Pavla (Nevenka) Ina (poročena 1941–46), žena Emilija Kobal (poročena 1951–55), žena Ana Loboda (poročena 1955–60), žena Ana Korez (poročena od 1963).

Po očetu je izhajal iz kolonske družine iz Števerjana v Goriških brdih, po materi iz Solkana, poudarjal je uskoške korenine. V domačem okolju se je navzel kolonskih žalostink in uporniških hajduških pesmi. Starša sta bila ljubiteljska pevca cerkvenih in posvetnih zborov. V Ljubljani sta nekaj let vodila gostilno Pod skalco pri Čevljarskem mostu, kjer je igral pianist Josip Pušpan, ki je postal Cigličev prvi učitelj klavirja. Kot osnovnošolec naj bi v kratkem času usvojil snov šestih razredov nižje glasbene šole. 1938–41 je obiskoval Državno realno gimnazijo, jeseni 1941 je začel šolanje na Srednji glasbeni šoli (1941–44), ki je bila sestavni del takratne Glasbene akademije, ustanovljene 1939. Trdil je, da je prve skladbe napisal pri trinajstih letih, vendar se niso ohranile. V dijaškem obdobju je nastopal kot pianist in vodja salonskega orkestra Mladinskega odseka ljubljanskega Sokolskega društva (1940–45), s katerim je pripravljal t. i. umetniške večere in gostoval v raznih krajih. Po končani srednji šoli je študiral na Glasbeni akademiji ‒ pri Lucijanu Mariji Škerjancu kompozicijo, pri Danilu Švari dirigiranje. Med vojno ni bil politično angažiran. Krajši čas je bil v italijanskem taborišču Gonars. Po vojni so mu nove socialistične oblasti očitale kršitev kulturnega molka, tri mesece je bil zaprt na Miklošičevi cesti v Ljubljani.

1946 je krajši čas poučeval glasbo na gimnaziji Kranj. Iz kompozicije je diplomiral junija 1948, iz dirigiranja nekaj mesecev kasneje (novembra 1948). V ocenah obeh diplom je rektor Akademije za glasbo Julij Betetto zapisal, da je nadarjen skladatelj in obetajoč dirigent. Za diplomsko delo Sinfonia appassionata je prejel visoko državno nagrado. Prvo delovno mesto je nastopil konec 1948 kot dirigent Opere in baleta v Sarajevu in uspešno debitiral s Trubadurjem Giuseppa Verdija. Kljub uspehom je moral sodelovanje še pred iztekom sezone prekiniti, domnevno zaradi tega, ker je odklonil vstop v Zvezo komunistov. Proti koncu 1949 je kot referent sodeloval pri ustanovitvi radijske postaje v Mariboru. Decembra je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Karlovac v šolo za rezervne oficirje in tam ustanovil pevski zbor. Konec avgusta 1950 je bil v Karlovcu aretiran in obtožen protidržavne propagande in rušenja družbene ureditve FLRJ s kaznijo devet mesecev samice. Tako se je s služenja vojaškega roka vrnil konec avgusta 1951. Ta čas ga je zaznamoval za vse življenje ter vplival na njegovo osebno in profesionalno pot. Postal je zagrenjen in sumničav. Pogosto je prihajal v konflikte in bil prepričan, da se zoper njega odvijajo ideološke in politično pogojene intrige ter da je bil zato profesionalno onemogočen in žrtev komunističnega nasilja.

Prvo javno potrditev je doživel aprila 1948, ko je orkester Slovenske filharmonije (SF) z dirigentom Jakovom Cipcijem premierno izvedel njegovo Sinfonio appassionato. Ista skladba je bila 1952 na programu odmevnih koncertov SF z najnovejšimi deli mlajših skladateljev Primoža Ramovša, Radovana Gobca, Stanka Preka in Zvonimirja Cigliča, Anton Nanut pa jo je izvedel s SF na turneji v tedanji Sovjetski zvezi (1976). V Ljubljani je 1954 dobil priložnost kot dirigent mladinskih koncertov SF, vendar se je z vodstvom SF kmalu razšel. V sezonah 1955/56 in 1956/57 je bil Ciglič direktor Mestne filharmonije in glasbene šole v Subotici. Januarja 1957 je kot nadomestni dirigent gostoval na abonmajskem koncertu SF v Ljubljani in požel lep uspeh. V okviru mednarodne letne akademije se je 1957 izpopolnjeval pri dirigentu Lovru Matačiću na salzburškem Mozarteumu in se uvrstil med pet finalistov. To ga je navdalo s samozavestjo in spodbudilo, da se je 1958–59 izobraževal v Parizu pri skladatelju Henryju Barraudu in dirigentu Igorju Markevitchu ter pridobil potrdilo o izobraževanju (Comité d'accueil aux étudiants étrangers). Ker v Ljubljani ni mogel uresničiti dirigentske kariere, je bil zelo razočaran. V danih razmerah se je oprijel pedagoškega dela in 1957–73 poučeval na ljubljanski Srednji glasbeni in baletni šoli, vzporedno pa na Pedagoški akademiji (1960–64). Konec 1961 je opravil strokovni izpit za poučevanje na srednji stopnji in v istem letu obiskoval še tečaj Večerne politične šole za prosvetne delavce. Konec 1973 se je invalidsko upokojil in skoraj popolnoma prekinil stike z zunanjim svetom. Prijateljeval in dopisoval si je s slovenskimi glasbeniki in kulturniki, kot so Ivan Mrak, Josip Vidmar, Bojan Adamič, Marijan Gabrijelčič, Jani Golob, Rafael Ajlec, Primož Kuret, Lovrenc Arnič, Marko Munih, Anton Kolar, Igor Dekleva, Pavla Uršič, Mojca Zlobko Vajgl, Emil Frelih idr. Od začetka šestdesetih let 20. stoletja se je s kritičnimi zapisi in članki o aktualnih glasbenih dogodkih, osebnih razmišljanjih filozofske narave in o lastnih skladbah občasno oglašal v časopisih in revijah ter v oddajah Radia in TV Ljubljana. Zadnjih trideset let je zaradi telesne oslabljenosti bolj kot ne životaril in ni ustvarjal. 1996 je iz katoliške vere prestopil v slovensko evangeličansko cerkev.

Cigličev opus obsega okrog osemdeset del. 1934–45 je napisal okrog petdeset klavirskih miniatur, ki se večinoma niso ohranile. Izbor je izdal v samozaložbi v dveh zvezkih z naslovoma Bakhanal in Nocturno (1942). Čeprav gre za mladostna dela, se v njih kažejo številne poteze njegovega zrelega opusa, ki je vsebinsko, oblikovno in smiselno povezan. Klavirski deli Bakhanal in Nocturno sta prepričljiv primer njegovega ustvarjanja, v katerem izstopajo kontrasti življenja in smrti, pesemska oblika, preoblikovanja osnovnega motiva, pentatonske in celotonske lestvice, sodobnejše kvartne harmonije in harmonsko tuji toni, kar kaže na tradicionalne kompozicijske prijeme 20. stoletja. Skladbe izstopajo po močni izraznosti. Stremel je k ekstatični umetnosti, se izražal z velikimi glasbenimi loki in stopnjevanji ter si prizadeval k intuitivnemu umetniškemu izrazu, ki ni dovoljeval intelektualno naravnanih kompozicijskih pristopov. Ustvarjal je v duhu orkestralnega zvoka, za katerega je menil, da mu najbolj omogoča izpoved njegovih misli in občutij. Nekatere klavirske skladbe in samospeve je orkestriral. Med najvidnejšimi orkestralnimi deli so simfonični skici Silhueta (1943) in Nocturno (1944), Sinfonia appassionata (1948), simfonična koreografska pesnitev Obrežje plesalk (1952) in simfonična skica Vizija (1965), medtem ko se Števerjanska simfonija (1956?) in Simfonija mortis (1974?) nista ohranili. V orkestralni opus sodijo tudi Concertino za harfo in godala (1960) ter vokalno-instrumentalne skladbe Preludij za sopran, ženski zbor, moški zbor in orkester (1940?), Tri pesmi za visoki glas in simfonični orkester – Erotikon (1952), Dve pesmi za srednji glas in orkester (1966) ter Triptih za srednji glas in orkester (1983). Edino čisto simfonično delo je Sinfonia appassionata za veliki orkester (1948), v katerem izraža nasprotje iluzij in življenjske stvarnosti, konflikt pa razreši z idejo o veri v človeštvo in etičnost naroda. Že v tem mladostnem delu se zrcalijo zanj značilna epska zasnova, preplet lirike in dramatike ter apokaliptična ekstatičnost s tragičnim tonom. Delo je posvetil žrtvam za svobodo. Tristavčna simfonija je sosledje posameznih misli, čustveno in glasbeno zgoščena ter nabita z agogičnimi napotki, ki poudarjajo zunajglasbene pomene. Melodika in tematika se preobražata s pomočjo agogike in različnih tempov, glasbeni stavek je močno kromatičen, a tonalno prepoznaven, kar je bilo v času nastanka dela v slovenskem prostoru precej običajno. Obrežje plesalk (tudi Sinfonija ekstaze, 1952) je prvotno simfonično delo, poimenovano po istoimenskem romanu Jana Havlase in z dodano literarno predlogo za baletno koreografijo. Tudi to delo je nastajalo postopoma, na podlagi starejših skic, in bilo končano po bridki izkušnji s samico. Tridelna zasnova je zaokrožena v duhu ekstatičnega razpoloženja, z nemirnimi ritmi tolkal in čutno zanesenostjo, ki preide v ekstazo. Po odmevnih orkestralnih izvedbah so sledile še baletne v koreografiji Henrika Neubauerja (Maribor, 1964, in Ljubljana, 1966). Skladba, primerljiva s simfoničnimi pesnitvami, izstopa po barvitosti orkestra in velja za eno njegovih najprepoznavnejših del. Večina opusa je nastala kot združevanje samostojnih enot iz različnih časovnih obdobij in skladateljevih čustvenih stanj. Zgovoren primer je orkestralna skladba Triptih, sestavljena iz treh vsebinsko povezanih samospevov za glas in klavir (Topoli v jeseni in Usoda, besedilo Pavle Oblak, ter Božanski absurd, besedilo Alojz Gradnik). Nastala je po načelu orkestralno zastavljenega klavirskega izvlečka, ki je bil nato skladno s semantiko pesniških predlog orkestriran. Enovitost sestavljenih del je zaznati tudi pri simfoničnem delu Tri skice iz 1965 (Silhueta, 1942, Nocturno, 1943, in Vizija, 1965), ki imajo podobno kompozicijsko gradnjo, melodično tematiko in harmonsko podlago. Čeprav je bil izrazit nasprotnik slogovnih opredelitev in se jim je spretno izmikal, je zaznati impresionistične prvine in ekspresionistična izrazna sredstva, prežeta s poznoromantičnimi občutji. Concertino za harfo in godala (1960) sicer ne doseže globine prve simfonije in simfonične koreografske pesnitve, ima pa izvirne tehnične in izrazne prvine za harfo, s katerimi doseže intimno eterično in ostro ekspresivno vzdušje. S t. i. tehniko »suoni eolici«, ki jo pojmuje kot izvirno, je dosegel učinek imitiranja vetra. Delo je posvetil očetu, praizvedba pa je bila junija 1928 na mednarodnem kongresu glasbenih pedagogov na Dunaju s solistko Rudo Ravnik. Za razumevanje njegovega opusa so pomenljivi tudi samospevi. Zbirka Erotikon (Tri pesmi za visoki glas in klavir), posvečena ženi Milici Kokol, vsebuje tri dela liričnoizpovedne ljubezenske poezije: Pismo, Zasanjanost in Jaz te ljubim, v katerih verno sledi pesniškim predlogam in jim doda njemu lastno ekstatičnost. Globoko izraznost doseže z ekspresivno melodiko, arpeggirano spremljavo, kvartnimi sozvočji, kromatičnimi alteracijami in hipnimi modulacijami, vendar se ne odreče tonalnosti. Ciklus Erotikon je prva izvedla sopranistka Zlata Gjungjenac (Beograd, 1949), 1952 je bil orkestriran in praizveden s SF z dirigentom Bogom Leskovicem (1955). Podobne izrazne in glasbene značilnosti, vendar s še stopnjevanimi harmonskimi in razpoloženjskimi napetostmi ima tudi delo Dve pesmi za srednji glas in klavir (Topoli v jeseni in Usoda), prvič izvedeno na Festivalu sodobne glasbe v Radencih (1966) z mezzosopranistko Boženo Glavak. Istega leta je bilo delo instrumentirano za Ansambel Slavka Osterca za izvedbo na Jugoslovanski muzički tribuni v Opatiji, 1971 orkestrirano. Dobro desetletje kasneje je bil dodan še tretji orkestrirani samospev, Božanski absurd (1983) na pesem Blodne sanje Alojza Gradnika, ki velja za zadnje skladateljevo delo. Orkestrirano celoto je naslovil kot Triptih za srednji glas in orkester; sodi med njegova največkrat izvajana dela. Samospev Eros Thanatos za bariton in klavir (1966) na Gradnikovo pesem ljubezensko-eksistencialnega značaja je avtobiografsko delo. Po glasbeni plati je ekspresivno in v obsegu treh oktav tehnično izjemno zahtevno. Triptih je bil prvič izveden 1983 v Gorici, kar je bilo skladatelju posebej v čast, saj je imel briško-goriško zemljo za svojo edino domovino. Med Cigličevimi sicer maloštevilnimi komornimi deli izstopata Sublimacija za rog in harfo (1967), ki sta jo hornist Jože Falout in harfistka Pavla Uršič Petrić kot prva izvedla na mednarodnem muzikološkem kongresu v Ljubljani, in Absurdi za dvoje kvintetov (pihalni in godalni), nastali za Ansambel Slavka Osterca (1970), vendar tudi tu ni bistveno odstopal od svojega kompozicijskega koncepta. Ekspresivni izraz je najmočnejše orodje, ki ga dosega skozi intuitivno izbiranje glasbenih sredstev. Čeprav izjemno samosvoj in uporniški, je dosegel spoštovanje širše strokovne javnosti. Njegova dela so izvajali na vseh festivalih sodobne glasbe nekdanjega jugoslovanskega prostora, kasneje pa večinoma ob njegovih življenjskih jubilejih. V fonoteki Radia Slovenija in na ploščah (EP, LP, CD) so posnetki najpomembnejših del v izvedbi vidnih slovenskih interpretov. Bil je občutljiv na recepcijo javnosti, zato je samovoljno posegal v zapise novinarjev in kritikov ter tako sooblikoval javno podobo svojega dela.

Nagrade in priznanja: nagrada Prezidija Ljudske republike Slovenije za Sinfonio Appassionato (1948), častna diploma Gradske filharmonije Subotica (1955), častno članstvo v Društvu glasbenih umetnikov Slovenije (1986), častni doktorat Mednarodne univerzitetne fundacije Malte (1987), nagrada Mesta Ljubljane za skladateljski opus, reproduktivno in pedagoško delovanje (1991), Župančičeva nagrada Mestne občine Ljubljana za življenjsko delo (2003).

Dela

Vokalna dela

  • Naša pesem, ženski ali mladinski zbor (besedilo Pavel Destovnik Kajuh), 1947.
  • Maček na dopustu, mladinski ali ženski zbor (besedilo Tone Pavček), 1957, prva izvedba 1968.
  • Srečku Kosovelu, moški zbor (besedilo Marijan Štancar), 1962, prva izvedba 1963.
  • Po svatbi, mladinski ali ženski zbor (besedilo Tone Pavček), 1975, prva izvedba 1976.

Vokalno-instrumentalna dela

  • Preludij za sopran, ženski in moški zbor ter orkester (besedilo Pavle Oblak), 1940 (1946?).
  • Tri pesmiza visoki glas in orkester (Erotikon) (besedila Henri Barbusse/Tine Debeljak: Pismo; Pavle Oblak: Zasanjanost; Pavel Golja: Jaz te ljubim), 1952, prva izvedba 1955.
  • Dve pesmiza srednji glas in klavir (besedilo Pavle Oblak: Usoda, Topoli v jeseni), 1966, prva izvedba 1966.
  • Triptih za srednji glas in orkester (besedilo Pavle Oblak: Usoda, Topoli v jeseni; Alojz Gradnik: Božanski absurd, po pesmi Blodne sanje), 1966 in 1983, prva izvedba 1983.
  • Božanski absurdza glas in orkester (besedilo Alojz Gradnik: Blodne sanje), 1983, prva izvedba 1983.

Orkestrska dela

  • Nocturno, skica za simfonični orkester št. 2, 1944.
  • Silhueta, skica za simfonični orkester št. 1, 1943.
  • Sinfonia Appassionata za veliki orkester, 1948.
  • Obrežje plesalk (Simfonija ekstaze), 1952, prva izvedba 1953.
  • Concertino za harfo in godalni orkester, 1960, prva izvedba 1961.
  • Tri skice za simfonični orkester, 1942–65, prva izvedba 1965.

Komorna in solistična dela

  • Jutro v parku, klavir, 1934.
  • Za Elviro, klavir, 1939.
  • Nocturno, klavir, 1942.
  • Bakhanal, klavir, 1942.
  • Tri klavirske skladbe, klavir, 1945.
  • Sublimacijaza rog in harfo, 1967.
  • Absurdiza dvoje kvintetov, pihalni in godalni kvintet, 1970.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv RS, Arhivski fond AS 1441 Zvonimir Ciglič.
  • Muzička enciklopedija, I, Zagreb 1971.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, 1, Zagreb, 1984.
  • ES.
  • Andrej Rijavec: Slovenska glasbena dela, Ljubljana, 1979.
  • Andreja Peterlin: Zapuščina Zvonimirja Cigliča, Ljubljana, 2000 (diplomska naloga).
  • Franc Križnar: Zvonimir Ciglič – biti ustvarjalec, Ljubljana, 2006.
  • Zvonimir Ciglič (1921–2006), Ljubljana, 2012.
  • Darja Koter: Slovenska glasba 1918–1991, Ljubljana, 2012.
Koter, Darja: Ciglič, Zvonimir (1921–2006). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1021190/#novi-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine