Novi Slovenski biografski leksikon

BRNČIĆ, Vera (rojstno ime Vera Grigorjevna Šermazanova; Vera Brnčič, Vera Brnčićeva, Vera Brnčičeva, Vera Brnčić-Šermazanova, Vera Brnčič-Šermazanova; šifra: v. š.), literarna zgodovinarka, prevajalka (r. 2. 7. 1913, Orel, Rusija; u. 7. 10. 1977, Ljubljana). Oče Grigorij Tigranovič Šermazanov, kemik, mati Nadežda Valerjevna Šermazanova, r. Ljaskovskaja. Mož Ivo Brnčić, literarni kritik, pisatelj.

Plemiška družina Šermazanov je po oktobrski revoluciji ok. 1920 zapustila Rusijo in se nastanila v Mariboru, kjer je hči Vera obiskovala osnovno šolo in 1926–34 klasično gimnazijo. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je 1934–39 študirala romanistiko in tam tudi diplomirala. Doktorirala je 1976 z disertacijo Turgenjev in njegovi Lovčevi zapiski.

Po končanem študiju kot levo usmerjena angažirana intelektualka ni mogla dobiti zaposlitve, zato je 1940–41 službovala v Makedoniji in Srbiji, kjer je poučevala francoščino na realnih gimnazijah v Štipu in Kraljevu. Med drugo svetovno vojno je bivala v različnih krajih na Hrvaškem kot aktivistka osvobodilnega gibanja. Ob koncu vojne se je vrnila k staršem v Maribor in tam 1946 krajši čas vodila prosvetni oddelek na okrajnem odboru, jeseni istega leta pa se je preselila v Ljubljano. V Ljubljani je 1946–47 poučevala na bežigrajski gimnaziji, 1947–50 je honorarno predavala rusko književnost na Višji pedagoški šoli, 1948–58 je učila ruski jezik na Ekonomski fakulteti (vmes je 1953 pet mesecev delala na Slovanskem inštitutu v Parizu), 1958 se je redno zaposlila na Filozofski fakulteti (honorarno že od 1950). Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete je bila najprej lektorica ruskega jezika, od 1963 višja predavateljica in po 1976 izredna profesorica za zgodovino ruske književnosti. Ko je rusistika v okviru oddelka 1962 dobila samostojno katedro, je postala predstojnica katedre, 1967–74 je bila tudi predstojnica oddelka. V sodelovanju s honorarnim profesorjem Bratkom Kreftom, ki je še 1961/62 predaval rusko književnost, je zasnovala nekaj smernic za izvedbo sistematičnih preglednih predavanj zgodovine ruske književnosti od najstarejših obdobij do sodobnosti. Veliko je prispevala k utrditvi znanstvenih stikov z rusisti beograjske, zagrebške in sarajevske univerze ter še posebej k vzpostavitvi strokovnega sodelovanja s filološko fakulteto Moskovske državne univerze M. V. Lomonosova. Pozornost je posvečala tudi navezovanju stikov z zahodnoevropskimi, še zlasti francoskimi rusisti.

V času službovanja na Filozofski fakulteti si je kot predsednica kuratorija študentskih domov in menz (1962–66) zelo prizadevala za izboljšanje socialnega položaja študentov ljubljanske univerze.

Prevajanju in pisanju o literarnih delih se je posvetila že v študentskih letih. Prve prevode je objavila v Ljubljanskem zvonu (Nikolaj M. Bahtin, Anatolij Lunačarski, Mihail Šolohov) in v študentskem glasilu ljubljanske univerze 1551 (Maksim Gorki, Romain Rolland). Prvi literarnopublicistični študiji sta izšli v Ljubljanskem zvonu (Romain Rolland, 1938; André Malraux, 1939). Obe študiji sta bili plod njenega romanističnega študija in zanimanja, deloma marksistično naravnanega, za vlogo družbeno angažirane literature v kriznem predvojnem obdobju.

Po drugi svetovni vojni je svoje prevajalske, literarnopublicistične in zgodovinske ambicije usmerila na področje ruske in še posebej sovjetske književnosti. Prevajala je ruske klasike (Lev Nikolajevič Tolstoj, Fjodor Mihajlovič Dostojevski) in s posebno zavzetostjo književnike iz sovjetskega obdobja (Boris Gorbatov, Maksim Gorki, Aleksander Fadejev, Konstantin Simonov, Vera Panova, Aleksander Serafimovič, Valentin Katajev, Jurij Tinjanov, Konstantin Fedin, Aleksej Tolstoj, Viktor Nekrasov idr.). Sovjetsko književnost je predstavila v kompendiju Ruska sovjetska književnost (1962), rusko klasično književnost pa v knjigah N. A. Dobroljubov (1956) in Ruska književnost do Gogolja (1966). Med literarnozgodovinskimi deli so najpomembnejše študije, ki jih je objavila v zbirki Sto romanov. V njih je sociološke, biografske in psihološke vidike deloma dopolnila s poetološkimi ter predstavila Ivana Bunina, Borisa Pasternaka, Nikolaja Leskova, Mihaila Bulgakova, Maksima Gorkega, Mihaila Saltikova Ščedrina, roman Vojna in mir Leva Tolstoja in romane Konstantina Fedina. Sodelovala je tudi pri zbirkah Kondor, Kozmos in Klasje.

Rusistično literarnozgodovinsko dejavnost je dopolnjevala s primerjalnimi literarnozgodovinskimi raziskavami, objavljenimi v razpravah Odmevi ruske književnosti pri Slovencih v letih 1917–1941, Cankar pri Rusih, Bürgerjeva Lenora pri Prešernu in Žukovskem ter Belinski pri Slovencih. Svojo historično, na biografiki, sociologiji in psihologiji temelječo raziskovalno metodo je najbolj opazno in izvirno oplemenitila z elementi stilne interpretacije v esejih k romanoma Soborjani Nikolaja Leskova ter Mojster in Margareta Mihaila Bulgakova.

Dela

  • N. A. Dobroljubov, Ljubljana, 1956.
  • Ruska sovjetska književnost, Ljubljana, 1962.
  • Ruska književnost do Gogolja, Ljubljana, 1966.
  • Odmevi ruske književnosti pri Slovencih v letih 1917–1941, Slavistična revija, 15, 1967, 301–313.
  • Boris Leonidovič Pasternak: Doktor Živago, Ljubljana, 1967, 5–35 (spremna beseda).
  • Cankar pri Rusih, Slavistična revija, 17, 1969, 277–288.
  • Nikolaj Semjonovič Leskov, Soborjani, Ljubljana, 1970, 5–33 (spremna beseda).
  • Mihail Afanasjevič Bulgakov, Mojster in Margareta, Ljubljana, 1971, 5–32 (spremna beseda).
  • Bürgerjeva Lenora pri Prešernu in Žukovskem, Jezik in slovstvo, 17, 1971/72, 64–72.

Prevodi iz ruščine v slovenščino

  • Nikolaj Bahtin: Otroški kino, Ljubljanski zvon, 1936, št. 1–2, 5–6.
  • Nikolaj Vodozov: V. G. Belinski, Ljubljana, 1947 (pesmi prevedel Mile Klopčič).
  • Aleksandr S. Serafimovič: Železna reka, Ljubljana, 1948 (soprevajalec Mile Klopčič).
  • Vera F. Panova: Sopotniki, Ljubljana, 1948.
  • Valentin P. Kataev: Sin polka, Ljubljana, 1949.
  • Jurij N. Tynjanov: Dekabrist Kihelbeker, Ljubljana, 1950.
  • Konstantin A. Fedin: Bratje, Ljubljana, 1955.
  • Viktor P. Nekrasov: V rodnem mestu, Ljubljana, 1963.
  • Lev Nikolajevič Tolstoj: Gospodar in hlapec idr. povesti, Ljubljana, 1978 (soprevajalca Janko Moder in Josip Vidmar).
  • Lev Nikolajevič Tolstoj: Detinstvo – otroštvo – mladost, Ljubljana, 1978 (soprevajalec Severin Šali).

Prevodi iz slovenščine v ruščino

  • Ela Peroci: Moj zontik možet letat', Ljubljana, 1962.
  • Revolucija in umetnost : izbor slovenske partizanske grafike in risbe, Ljubljana, 1977 (večjezična izdaja).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ULBB.
  • Aleksander Skaza: Vera Brnčič, Jezik in slovstvo, 23, 1977/78, 46–47.
  • Aleksander Skaza: Slovenska rusistika, Slovenija-Rusija : pogled v preteklost in sedanjost, Ljubljana, 1998, 65–70.
Skaza, Aleksander: Brnčić, Vera (1913–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1020440/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine