Novi Slovenski biografski leksikon

BOLE VRABEC, Alenka (uradno ime Alenčica Marija Vrabec; Alenka Bole; šifra ABV), igralka, režiserka, prevajalka (r. 14. 1. 1937, Kranj). Oče Zorko Bole, komercialist, mati Ludovika Bole, r. Čermak, računovodkinja. Ded Ivan Kapistran Bole, organist, zborovodja, stric Janez Bole, glasbeni pedagog, zborovodja.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v Kranju, kjer je 1955 maturirala. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je 1955–59 študirala primerjalno književnost (sedem semestrov) in 1957–61 dramsko igro na Akademiji za igralsko umetnost (AIU) v Ljubljani, kjer je za vlogo Klitamnestre v Muhah Jeana-Paula Sartra prejela akademijsko Prešernovo nagrado (1962). Diplomirala je 1976. 1961–63 je bila članica Mladinskega gledališča v Ljubljani (MG). 1964 se je preselila v Novo mesto in bila tam režiserka Odra mladih. Po preselitvi v Radovljico je bila 1972–73 zaposlena kot dramaturginja v uredništvu radijskih iger Radia Ljubljana. 1974–76 je bila urednica tovarniškega glasila in sekretarka samoupravnih organov v tovarni Almira v Radovljici, 1976 pa se je zaposlila kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost na Zvezi kulturnih organizacij (ZKO) Radovljica. 1982–92 je bila zaposlena kot strokovna sodelavka za gledališko dejavnost na ZKO Kranj, 1992–99 je bila direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah, od 1999 do upokojitve 2005 pa direktorica Javnega zavoda za kulturo in turizem Linhartova dvorana Radovljica. Bila je predsednica Združenja gledaliških in lutkovnih skupin Gorenjske, selektorica Festivala gorenjskih komedijantov, selektorica festivala Čufarjevi dnevi in 2006–14 članica žirije za nagrade sklada Staneta Severja.

V njenem obsežnem prevajalskem opusu so pomembni zlasti prevodi iz španske in južnoameriške književnosti, veliko je prevajala tudi za slovenska ljubiteljska in poklicna gledališča.

Uveljavila se je zlasti kot prevajalka proznih del. Najprej je iz nemščine prevedla mladinsko povest Karla Brucknerja Sadako hoče živeti in roman Jun'ichira Tanizakija Sestre Makiokove. Sledili so številni prevodi krajših literarnih besedil iz različnih jezikov za radijske linearne oddaje. Najpomembnejši so njeni prevodi iz španske in južnoameriške književnosti, mdr. Juan Goytisolo Praznovanje drugih, Ángel Muguel Asturias Gvatemalske legende in roman Koruzarji, Gabriel Márquez García Sto let samote in Patriarhova jesen, Carlos Fuentes Smrt Artemia Cruza in Terra nostra. Zanje je značilna zvestoba hispanistični jezikovnokulturni tradiciji, kot jo upovedujejo prevajani avtorji, in hkrati njihovemu zapisu (besedi in stilu). Prizadevala si je, da bi prevedena dela zaživela v žlahtni slovenski podobi in obenem ohranila svojo bit.

Kot igralka je debitirala z vlogo Princeske (Kristina Brenk: Modra vrtnica za princesko, MG, 1961), igrala je pri Odru 57 (1961) in v Eksperimentalnem gledališču (1963) ter sodelovala s številnimi gledališkimi skupinami po Gorenjski. 1963 je kot prevajalka, 1964 pa tudi kot avtorica radijskih iger začela sodelovati z Radiem Ljubljana (Radio Ljubljana). 1976 je bila glavna pobudnica in ustanoviteljica Linhartovega odra v Radovljici, kjer je kot otvoritveno predstavo režirala komedijo Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1977) in v njej nastopala v vlogi Micke. V Radovljici je 1978–2015 režirala ambientalne predstave »ugledališčene poezije«, mdr. Andrea Bretona, Janeza Menarta, Federica Garcie Lorce, Svetlane Makarovič, Izeta Sarailića, Jureta Kaštelana, Toneta Pavčka, Marka Pavčka, Toneta Kuntnerja, katalonske in kitajske lirike, Daneta Zajca, Frana Milčinskega - Ježka, Gregorja Strniše, Franceta Prešerna, ciganske lirike; ti svojevrstni recitali so postali značilnost radovljiškega odra, kot režiserka pa je še posebej skrbela za visoko kulturo govorjene besede. Kot mentorica je sodelovala s številnimi amaterskimi gledališkimi skupinami na Gorenjskem. 1986–92 je sodelovala najprej s tedanjim ljubiteljskim, od 1989 s poklicnim Prešernovim gledališčem Kranj in Gledališčem čez cesto, ter tu igrala in vodila številne delavnice za kulturo odrskega govora.

V dolgoletni igralski karieri je preigrala širok razpon ženskih likov od mladostnih likov princesk do žensk z groteskno, demonično močjo. Štiridesetletnico gledališkega delovanja je obeležila z nastopom v monodrami z lutkami po besedilu Berte Bojetu Osama (2002). Kot direktorica in umetniška vodja Gledališča Toneta Čufarja je 1992–99 režirala številne predstave, predvsem dela slovenskih klasikov in sodobnih avtorjev. V devetdesetih letih 20. stoletja je veliko sodelovala s slovenskimi kulturnimi društvi na avstrijskem Koroškem, zanje je prevedla, priredila in režirala številne igre za mladino in odrasle. Po 1996 se je začela ukvarjati z izzivi ambientalnega gledališča in v tem okviru pripravila veliko dramoletov na temo radovljiške zgodovine. Ob dvestoletnici rojstva Franceta Prešerna je pripravila scenarij za veliko proslavo v Vrbi (2000), ki je združevala poklicne in ljubiteljske igralce.

Za svoje delo je prejela več nagrad, med njimi Severjevo nagrado (1985), Linhartovo plaketo (2000), Veliko plaketo občine Radovljica (2000) in Zlato plaketo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (2007). Za prevajalsko delo je prejela Sovretovo nagrado za prevode iz južnoameriške književnosti (1980), gorenjsko Prešernovo nagrado za literaturo (1985), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa (1992), 2017 je postala častna članica Društva slovenskih književnih prevajalcev.

Dela

Gledališke vloge

  • Princeska (Kristina Brenk: Modra vrtnica za princesko, režija Balbina Baranovič, Mladinsko gledališče, 1961).
  • Kip Afrodite (Vitomil Zupan: Aleksander praznih rok, režija Staš Potočnik, Oder 57, 1961).
  • Ebenovina (Nicholas Stuart Grey: Cesarična in pastir, režija Balbina Baranovič, Mladinsko gledališče, 1962).
  • Več vlog (Dylan Thomas: Pod mlečnim gozdom, režija Balbina Battelino Baranovič, Eksperimentalno gledališče, 1963).
  • Madame (Ivan Mrak: Van Goghov vidov ples, režija Matija Logar, Prešernovo gledališče Kranj, 1979).
  • Služkinja (Eugène Ionesco: Učna ura, režija Miran Kenda, Gledališče Toneta Čufarja, 1980).
  • Emilia šepavka (Rene Margués: Pokvečena sonca, režija Peter Militarev, Oder treh herojev Pirniče OTH, 1984).
  • Aranka (Evald Flisar: Kostanjeva krona, režija Srečo Špik, Gledališče čez cesto, Kranj, 1989).
  • Rdeča vojaška smrt (Edgar Alan Poe: Maska rdeče smrti, gledališki kolaž; režija Alenka Bole Vrabec, Linhartov oder Radovljica, 1998).
  • Amalija Dreksler (Vinko Möderndorfer: Mama je umrla dvakrat, režija Alenka Bole Vrabec, Gledališče Toneta Čufarja, 2000).
  • Ona (Berta Bojetu: Osama, režija Alen Jelen, ŠKUC in Linhartov oder, Radovljica, 2002).

Prevodi za gledališče

  • Rene Marqués: Pokvečena sonca, (OTH), 1984.
  • Miro Gavran: Ljubezni Georgea Washingtona, Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, 1992.
  • Friedrich Dürrenmatt: Planeti, Gledališče Toneta Čufarja Jesenice, 1996.
  • Federico García Lorca: Dom Bernarde Alba, Mestno gledališče Ljubljansko, 2004.
  • Ricardo Pérez Quitt: Herbolaria, Linhartov oder, Radovljica, 2014.

Prevodi proznih del

  • Karel Brukner: Sadako hoče živeti, Ljubljana, 1963, 21979, 31997.
  • Gabriel García Márquez: Sto let samote, Ljubljana, 1971 (do 2008 pet ponatisov).
  • Miguel Ángel Asturias: Koruzarji, Ljubljana, 1975, 21989.
  • Carlos Fuentes: Smrt Artemia Cruza, Murska Sobota, 1977.
  • Augusto Roa Bastos: Sin človekov, Ljubljana, 1978.
  • José Saramago: Zapis o samostanu, Radovljica, 1999.
  • Camilo José Cela: Mazurka za dva mrtveca, Ljubljana, 2001.

Radijske igre

  • Zaklad urnih veveric, režija Rosanda Sajko, Radio Ljubljana, 1964.

Strokovni članki

  • Josipina Hočevar (1824–1911), podjetnica, dobrotnica, mecenka, Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 35–38.
  • Mila Šarič (1891–1977), svečenica slovenske besede, Pozabljena polovica : portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2007, 262–265.
  • COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Osebni arhiv Alenke Bole Vrabec.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967, Ljubljana, 1967.
  • Živo gledališče, 3, Ljubljana, 1975.
  • Slovenske igre in scenariji – radijske igre in priredbe za radio 1929–1985, Ljubljana, 1989.
  • Akademija za gledališče, radio, film in televizijo : 50 [let] : 1946 − 1996, Ljubljana 1996
  • JSKD, Linhartova plaketa (junij 2017).
Novak, J., Grum, M.: Bole Vrabec, Alenka (1937–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019750/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine