Novi Slovenski biografski leksikon

BLEIWEIS, Janko (Janko-Jana Bleiweis, Janez Bleiweis; plemiški naziv: plemeniti Trsteniški), gradbenik, hidrotehnik (r. 1. 12. 1909, Ljubljana; u. 10. 8. 2005, Ljubljana). Oče Janko Bleiweis, visoki mestni uradnik, mati Julija Bleiweis, r. Vončina. Praded Janez Bleiweis, zdravnik, živinozdravnik, politik, časnikar, urednik, publicist, ded Karel Bleiweis, zdravnik, politik, kulturnik, stric Demeter Bleiweis, zdravnik, publicist, brat Saša Bleiweis, gozdar.

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Diplomiral je 1936 na gradbenem oddelku tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Po krajšem času službovanja na tehniškem oddelku banske uprave je odslužil vojaški rok, nato pa je odšel kot štipendist francoskega ministrstva na enoletno izpopolnjevanje v Francijo (1937/38), s katero je ostal strokovno povezan vse življenje.

Po vrnitvi domov je bil 1939–41 zaposlen v železarni Jesenice kot konstruktor, 1940 je v Beogradu opravil izpit za pooblaščenega gradbenega inženirja, nato pa je bil 1941–45 zaposlen v Vodogradbenem laboratoriju v Ljubljani. Po osvoboditvi je bil imenovan za obratovodjo gradbenega oddelka železarne na Jesenicah, nato je bil z odlokom ministrstva za prosveto 1946 imenovan za docenta na tehniški fakulteti. Od 1946 je bil zaposlen na Inštitutu za eksperimentalno hidravliko Tehniške fakultete v Ljubljani. Strokovno se je izpopolnjeval v Ljubljani, kjer je 1958–59 obiskoval podiplomski tečaj iz mehanike nestisljivih tekočin.

Za izrednega profesorja na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je bil imenovan 1958, za rednega profesorja pa 1964. Predaval je temeljne predmete s področja hidravlike, hidromehanike in splošne hidrotehnike.

Od prihoda na oddelek za gradbeništvo in geodezijo je stalno sodeloval kot raziskovalec in vodja hidravličnih preiskav v takratnem Vodogradbenem laboratoriju, kjer je bil 1959–71 direktor.

1959, 1964 in 1965 je bil občasno na študiju v Toulousu, 1966 pa je v Grenoblu na visoki šoli za mehaniko tekočin proučeval hidravlične izgube pri alternativnem gibanju vode, kakršno nastane predvsem pri plimovanju. Julija 1969 je na univerzi v Grenoblu obranil doktorsko tezo z naslovom Recherches expérimentales de pertes de charges causées par un élément de rugosité particulier en écoulement permanent et en écoulement alternatif (Eksperimentalna raziskava hidravličnih izgub, ki jih pri stalnem in alternativnem gibanju povzroča hrapavostni element posebne oblike).

Mdr. je bil enajst let recenzent znanstvenih in strokovnih člankov pri Applied mechanics reviews ASME.

Upokojil se je 1975, vendar je tudi potem sodeloval pri projektih in pozneje pri bibliografiji v Vodogradbenem laboratoriju.

Po drugi vojni je bil eden najbolj priznanih strokovnjakov na področju hidrotehnike. Vodil je gradnje ali pa sodeloval pri projektiranju prvih slovenskih hidroelektrarn, kot npr. pri projektu HE Moste, pa tudi pri nekaterih hidroelektrarnah v drugih jugoslovanskih republikah. Proučeval je specialne tipe izvedb hidromehanske opreme, detajle servomotorjev zapornic, izpopolnil je hidravlične dele hladilnih stolpov pri termoelektrarnah, proučeval lokalne izgube v pravokotnih razcepih kanalov. Vodil je celostne hidravlične preiskave za hidroelektrarni Moste in Medvode.

Pomemben je njegov prispevek k razvoju hidravličnega modeliranja v takratnem Vodogradbenem laboratoriju kot prvem inštitutu te stroke v tedanji Jugoslaviji.

Uvedel je eksperimentalno spremljanje pouka hidravlike. Pomemben je tudi njegov prispevek k razvoju in upravljanju Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, kjer je bil prodekan (1951/52 in 1972/73) in dekan (1973–75), sodeloval je tudi pri številnih študijskih ali upravnih organih fakultete (po 1956 je bil npr. predsednik ali član raznih fakultetnih in univerzitetnih komisij in tudi član Zvezne komisije za znanstveno delo). Bil je član komisije Sklada Borisa Kidriča za podeljevanje Kidričevih nagrad in nagrad Sklada Boris Kidriča (od 1962).

Aktiven je bil v Jugoslovanskem društvu za hidravlične raziskave, katerega predsednik je bil 1962–66. Za delo na področju hidravlike ga je društvo 1966 imenovalo za zaslužnega člana, 1971 pa je od istega društva prejel nagrado za znanstveno in raziskovalno delo na tem področju. 1960 je postal častni član Zveze gradbenih inženirjev Jugoslavije, za uspešno organizacijsko delo pa ga je Zveza inženirjev in tehnikov Jugoslavije 1962 imenovala za zaslužnega člana. 1979 mu je FAGG podelila plaketo za zasluge, 1981 pa je prejel priznanje za dolgoletno sodelovanje v upravnem odboru Gradbenega Vestnika. Bil je tudi častni član Društva slovenskih hidrotehnikov. 1989 je bil imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. 1992 je postal častni član društva Slovenija - Francija, 2000 pa častni član Slovenskega društva za hidravlične raziskave.

Dela

  • Ecoulement et pressions dans une galerie munie d'un retrecissement à la sortie, Comptes rendus Congres AIRH, Lisboa, 1957, 1–7.
  • Quelques cas particuliers de la dissipation d'enérgie hydraulique aux ouvrages hydrotéchniques qui ont été étudiés au laboratoire d'hydraulique de Ljubljana, Referáty z konference o hydrotechn. výzkumnictvi 1959 v Berně, Praha, 1959 (ciklostil).
  • Due recenti indagini sperimentali del laboratorio di idraulica di Ljubljana, L'acqua (Rim), 1962, št. 5, 3–9.
  • Recherches expérimentales de pertes de charges causées par un élément de rugosité particulier en écoulement permanent et en écoulement alternatif, Grenoble, 1969 (doktorska disertacija).
  • Efforts exercées par un fluide à surface libre en mouvement alternatif sur des structures fines, Comptes rendus XIX Congres AIRH, Paris, 1971, Vol. 2, Theme B, 169–176 (soavtor Chabert D'Hiere).
  • Osebna bibliografija COBISS

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ULBB.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Rudi Rajar: Jubilej profesorja dr. Janka Bleiweisa, Gradbeni vestnik, 48, 1999, št. 8–10, 243.
  • Beba Jenčič: Družina Pleiweiss - Bleiweis, Kranjski zbornik 2000, Kranj, 2000, 69–77.
  • Rudi Rajar: In memoriam – prof. Janko Bleiweis, 1909–2005, Slovenski vodar, 2005, št. 16, 41–44.
  • Jubilejni zbornik ob devetdesetletnici Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2009.
Rajar, Rudolf: Bleiweis-Trsteniški, Janko, vitez (1909–2005). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1019560/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine