Novi Slovenski biografski leksikon

I. gimnazijo Bežigrad je obiskoval 1961–65, od 1965 je študiral na ljubljanski Filozofski fakulteti in 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine. Po služenju vojaškega roka v Mostarju se je 1971 najprej zaposlil kot novinar v kulturni redakciji Radia Ljubljana, 1978 pa kot urednik za prevodno književnost pri založbi Mladinska knjiga. Tam je kot urednik knjižnih izdaj ostal do upokojitve 2008. Od srede sedemdesetih let 20. stoletja je kot prevajalec in štipendist francoske vlade večkrat bival v Franciji, predvsem v Arlesu, Parizu in Saint-Nazairu.

Bergerjevo delovanje na literarnem in založniškem področju je izrazito vsestransko. Uveljavil se je predvsem kot urednik, prevajalec, gledališki in literarni kritik ter literarni zgodovinar, deloval pa je tudi kot esejist, avtor kratke proze, dramatik in otroški pisatelj.

Pri Mladinski knjigi in občasno pri drugih založbah je kot urednik pripravil čez sedemsto knjižnih izdaj, med katerimi največji delež zavzema izvirno slovensko in prevodno leposlovje. Pri delu je dosledno uveljavljal visoke selekcijske, uredniške, prevajalske in jezikovne standarde. Za knjižno zbirko Kondor je kot gostujoči urednik 1974 pripravil izbor nadrealističnih besedil Noč bliskov. Do upokojitve je uredil 150 Kondorjevih zvezkov – od znanstvenofantastične prozne antologije Prodajalna svetov do izbora kratke proze Franja Frančiča. Poleg tega je urejal zbirko Roman, kjer je za objavo mdr. pripravil številna temeljna romaneskna dela druge polovice 20. stoletja. Zasnoval je tudi zbirki Klasiki Kondorja in Veliki večni roman, ki sta prinašali skrbno urejene vnovične izdaje literarnih klasikov (nekatere tudi v novem prevodu). Obudil je zbirko svetovne poezije Lirika, ki je po prvih enainpetdesetih zvezkih nekoliko zastala. Berger je zbirko vsebinsko in oblikovno prenovil ter uredil več kot štirideset zvezkov (1987–2003). Zbirko je sklenil z antologijo devetindevetdesetih pesmi Zemlja je modra kot pomaranča (2003). Zasnoval je zbirko Mojstri lirike, ki je prvič pri nas ob slovenski prevod postavila tudi pesmi v izvirniku; v dvajsetih prestižnih izdajah so se v obdobju 1998–2004 na tak način predstavili pesniki od Katula in Petrarke do Jacquesa Prevérta in Pabla Nerude. Vpeljal je tudi zbirko Nova lirika, ki od 2006 naprej prinaša temeljne avtorje svetovne poezije 20. in 21. stoletja.

Vzporedno z uredniškim delom je intenzivno prevajal iz francoske, pa tudi iz španske književnosti. Njegov obsežen prevodni opus iz moderne in klasične francoske literature zajema poezijo, prozo, dramatiko in esejistiko; za vrsto prevodnih izdaj je prispeval tudi spremne študije. Že sredi sedemdesetih let 20. stoletja se je spoprijel z besedili francoskih nadrealistov, z deli Samuela Becketta in Leopolda S. Senghorja, kmalu zatem pa tudi z zahtevnim Raymondom Queneaujem. Iz francoske poezije in proze je prevajal dela avtorjev, kot so Lautréamont, André Breton, Antonin Artaud, René Char, Blaise Cendrars, Emile Cioran, Malcolm de Chazal, Guillaume Apollinaire, Jacques Prévert, Emmanuel Bove, Guy de Maupassant in Christian Bobin, pripravil pa je tudi izbor erotične poezije (Razvratne muze, 1989). Prevedel je blizu petdeset francoskih gledaliških del: od prve polovice sedemdesetih let 20. stoletja, ko je prevedel Lorenzaccia Alfreda de Musseta (1973, pri nas uprizorjen 1976) in Hotel svobodne menjave Georgesa Feydeauja (1974, uprizorjen 1975), je poslovenil še dela avtorjev, kot so Henry de Montherlant, Jean Anouilh, Raymond Cousse, Jean Genet, Paul Claudel, Samuel Beckett, Bernard-Marie Koltès, Alexandre Dumas, Pierre de Marivaux, Roger Vitrac, Yasmina Reza, Eugene Ionesco in Alfred Jarry. Na novo je prevedel šest Molièrovih iger (med njimi Don Juana, Ljudomrznika in Tartuffa). Za prevodni opus iz francoščine je prejel več slovenskih nagrad in francoski državni odlikovanji. Pozneje se je uspešno pomeril še s španskimi literarnimi mojstri (Jorge L. Borges, Federico G. Lorca).

Prevajal je tudi za otroke in mladino: v osemdesetih letih 20. stoletja dela Préverta, Queneauja, Éluarda in drugih, po 1990 pa predvsem stripovsko serijo o Asterixu (13 zvezkov) in ilustrirane knjige Renéja Goscinnyja o Nikcu (7 zvezkov). Ob tem je bil vseskozi mentor mladim prevajalcem. Svoja prevajalska načela je večkrat razgrinjal v člankih, esejih in intervjujih ali v Društvu slovenskih književnih prevajalcev, ki mu je predsedoval 1990–92.

Deloval je tudi kot kritik. V slabih treh desetletjih je objavil prek sto gledaliških ocen, v katerih je pronicljivo in angažirano spremljal sočasno produkcijo slovenskih gledališč. Gledališke kritike je ponatisnil v knjigah Ogledi in pogledi (večinoma prvotno objavljene v Naših razgledih in Ljubljanskem dnevniku 1973–83) in Novi ogledi in pogledi (večinoma objave iz Dela in Naših razgledov 1984–96). Kritično je spremljal tudi sodobne literarne tokove, predvsem avantgardno poezijo. Pisal je spremne besede k prevodnim delom (nadrealistična Noč bliskov, antologija črnske lirike Afrika, mati moja, izdaje Becketta, Senghorja, Bretona, Préverta, Apollinaira in drugih), pa tudi k izdajam del iz slovenske literature (npr. Branka Gradišnika, Milana Jesiha, Vitomila Zupana, Borisa A. Novaka, Dominika Smoleta, Daneta Zajca, Aleša Debeljaka in Branka Šömna).

Zgodaj se je preskusil tudi kot literarni zgodovinar in teoretik ter za zbirko Literarni leksikon napisal kratko monografsko obravnavo avantgardnih gibanj (Dadaizem; Nadrealizem, 1981), kmalu zatem pa še krajšo ilustrirano monografijo Srečko Kosovel (1982). Uredil in komentiral je antologijo angažirane poezije Volja do pesmi (1978) ter sodeloval pri urejanju generacijskega Pesniškega almanaha mladih (1982). Pripravil je zbornik Vitomil Zupan (1993) in zasnoval reprezentativni izdaji ob obletnicah Srečka Kosovela (Ikarjev sen, 2004) in Simona Gregorčiča (Zlata knjiga Simona Gregorčiča, 2006) pri Mladinski knjigi.

Proti koncu tisočletja se je postopoma preusmeril k bolj avtorskemu esejističnemu in dnevniškemu pisanju. Slogovno in jezikovno izbrušene spominske zapise in (samo)refleksije je zbral v nagrajenih Krokijih in beležkah (1998), nastalih večinoma v Franciji, in v Omari v kleti (2011). 2004 je izdal zbirko kratke proze Zagatne zgodbe, ki se ukvarja s tematiko prešuštva. 2006 je izdal dramo Zmenki, ki je po uspešni uprizoritvi v SNG Drama v Ljubljani 2006 doživela kar petdeset ponovitev. Napisal je otroške slikanice Nono z Bleda (2010), Noji nad Triglavom (2011) in Vnučki ropotuljčki (2012).

V času zahajajočega socializma je odločno branil avtonomijo literature pred ideološkimi omejitvami ter bil član uredništva Nove revije (1982–89 in 1994–2007). Po osamosvojitvi Slovenije si je prizadeval za omejitev vpliva vse bolj dominantnega načela dobička na izdajanje literature. Bil je tudi član ustanovnega uredništva mesečnika Ampak (2000–04). Od devetdesetih let 20. stoletja je vztrajno in prepričljivo zagovarjal avtonomne vrednote literarne kulture, visoke standarde založništva in uredništva ter potrebo po nenehnem brušenju slovenskega jezika ob najzahtevnejših besedilih drugih književnosti.

Je prejemnik več nagrad in priznanj: Sovretova nagrada (1983), nagrada Prešernovega sklada (za prevod Lautréamontovih Maldororjevih spevov, 1987), zlata značka Borštnikovega srečanja (1988), Župančičeva nagrada (1993), Rožančeva nagrada (za esejistično zbirko Krokiji in beležke, 1998), red viteza umetnosti in leposlovja Francoske republike (1996), nagrada Dominika Smoleta (za prevod Molièrovega Tartuffa, 2007), Schwentnerjeva nagrada za življenjsko delo v založništvu (2008), nagrada Esasi za najboljši prevod literarnih del iz španskega v slovenski jezik (za prevod Lorcovega Ciganskega romansera, 2009), red častnika umetnosti in leposlovja Francoske republike (2010), častni član Društva slovenskih književnih prevajalcev (2013). 2017 je prejel Prešernovo nagrado.

Dela

  • Dadaizem; Nadrealizem, Ljubljana, 1981.
  • Srečko Kosovel, Ljubljana, 1982.
  • Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • Novi ogledi in pogledi, Ljubljana, 1997.
  • Krokiji in beležke, Maribor, 1998.
  • Zagatne zgodbe, Maribor, 2004.
  • Zmenki, Ljubljana, 2006.
  • Nono z Bleda, Ljubljana, 2010.
  • Omara v kleti, Ljubljana, 2011 (spomini).
  • Noji nad Triglavom, Radovljica, 2011.
  • Vnučki ropotuljčki, Ljubljana, 2012.
  • Povzetki, Ljubljana, 2016.
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • ES.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Mogoče je šeststo izvodov dovolj, Delo, 10. 11. 1996 (intervju zapisala Tadeja Zupan Arsov).
  • Aleš Berger: Krokiji in beležke, Maribor, 1998.
  • Aleš Berger – Rožančev nagrajenec : ko si v besedah, gre tudi brez narcisizma, Delo, 19. 9. 1998 (intervju zapisal Igor Bratož).
  • Skrivnosti obstajajo še naprej, Literatura, 15, 2003, št. 150, 395–410 (intervju zapisala Ignacija J. Fridl).
  • Nagrada ESASI (Iz španščine v slovenščino) : Polnokrvna partitura izvirnika, Delo, 17. 1. 2009 (intervju zapisala Tanja Jaklič).
  • Leja Forštner z Alešem Bergerjem, Sodobnost, 74, 2010, št. 2, 186–198 (intervju zapisala Leja Forštner).
  • Enkrat je bilo treba pokimati, da si potem trikrat lahko rekel ne, Delo, 15. 10. 2011 (intervju zapisala Patricija Maličev).
  • Aleš Berger: Omara v kleti, Ljubljana, 2011.
  • Aleš Berger: Kritika je dolžnost in privilegij mladih, Airbeletrina, 7. 1. 2008 (intervju zapisala Taja Topolovec).
  • Aleš Berger: Pa me takole farbajo!, Primorske novice, 7. 10. 2011 (intervju zapisal Andraž Gombač).
Dović, Marijan: Berger, Aleš (1946–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1017920/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine