Badjura, Milka (1902–1992)

BADJURA, Milka (rojstno ime Milka Kunstler), montažerka, filmska scenaristka, režiserka (r. 27. 5. 1902, Ljubljana; u. 2. 2. 1992, Ljubljana). Oče Jožef Kunstler, kovač, mati Marija, r. Kocman. Mož Metod Badjura, filmski snemalec, režiser, scenarist, grafik, klišar.

Izhajala je iz obrtniške družine. Z veliko vztrajnostjo je kot ženska v patriarhalnem okolju dosegla, da se je po končani ljudski šoli vpisala na srednjo trgovsko šolo in 1919 maturirala. 1925 se je poročila z Metodom Badjuro, ki jo je naučil vseh fotografskih del, razvijanja, kopiranja in montiranja filmov ter drugih klišarskih opravil, ki jih je hitro obvladala. 1926 je začela pomagati v njegovi klišarni Jugografika; montirala je filme, ki jih je Metod Badjura posnel v okviru svojega podjetja Sava film, ustanovljenega 1927. Produkcijo filmov sta financirala s prihodki klišarne, od 1937 do začetka druge svetovne vojne pa sta filme razvijala, kopirala in montirala v majhni sobici nad vhodom v kino Sloga (današnji Kinodvor). Med drugo svetovno vojno je bila aktivistka OF; v tem času filmov nista snemala, ker sta spoštovala kulturni molk. 1947 so klišarno podržavili, tako da sta bila nekaj časa brez zaposlitve. Zatem ju je takratni vodja Komiteja za kulturo zaposlil v novoustanovljenem filmskem podjetju Triglav in kasneje v Viba filmu.

Pri filmu Slovensko primorje (1948) je sodelovala kot montažerka, pri filmih Kroparski kovači (1954) in Božidar Jakac (1969) je bila tudi scenaristka, predvojni igrani film Triglavske strmine (1932) pa je zmontirala in v njem tudi igrala. V prvem desetletju in pol filmskega dela je Milka Badjura filme montirala z uporabo preprostih sredstev: škarij in acetona. Zmontirala je vrsto priljubljenih in nagrajenih filmov, denimo Vesno (1953) Františka Čapa, Balado o trobenti in oblaku (1961), Tistega lepega dne (1962) in Ne joči, Peter (1964) Franceta Štiglica, Samorastnike (1963) Igorja Pretnarja in Zgodba, ki je ni (1967), Na papirnatih avionih (1967), Sedmina (1969) in Oxygen (1970) Matjaža Klopčiča. Sodelovala je tudi z RTV Ljubljana, kjer je montirala filmske obzornike, kratke filme, celovečerce in mdr. trinajst epizod nadaljevanke Dekameron.

Zaznamovala je pionirske čase slovenskega filma, pomembno pa je sooblikovala tudi filmsko ustvarjanje v desetletjih po drugi svetovni vojni. Nekatere od filmov je ob predaji filmskemu arhivu ARS ponovno zmontirala ter kopije opremila z naslovi in mednapisi, 1963 pa je iz ohranjenega materiala filma Triglavske strmine zmontirala ozvočeno verzijo. Pri tem je mednapise iz neme verzije nadomestil komentator, glasbo za film je napisal Bojan Adamič. Prejela je vrsto priznanj in nagrad, mdr. plaketo Jugoslovanske kinoteke za pionirsko delo pri filmu (1955) in za ustvarjalce dokumentarnih filmov (1969) ter zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1963), kot pionirka in utemeljiteljica poklica filmske montaže pa 1968 nagrado Prešernovega sklada. 1985 je prejela red zaslug za narod s srebrnimi žarki SFRJ.