Novi Slovenski biografski leksikon

Družina se je iz Litije kmalu po njegovem rojstvu preselila v Kisovec, nato pa v Toplice pri Zagorju, kjer je hodil v osnovno šolo in pod očetovim vodstvom (ki je bil tudi organizator kulturnega življenja in poveljnik prostovoljnih gasilcev) sodeloval pri več gledaliških predstavah, prvič pa se je tam srečal tudi s kinom. Po očetovi tragični smrti v požaru 1903 se je mati z otroki preselila v Ljubljano, kjer je družino preživljala kot likarica pri premožnih družinah. Badjura je obiskoval realno gimnazijo, v zadnjem letniku pa je bil 1915 vpoklican v vojsko ter prvo svetovno vojno preživel na fronti v Galiciji, na Tirolskem (kjer ga je vojska poslala na plezalni tečaj in izurila za telefonista) in na soški fronti (zlasti na Krnu), v kateri je bil ranjen. Sodeloval je v uporih slovenskih vojakov v Judenburgu in Codroipu 1918. Med vračanjem iz vojne je pri zapori na Tržaški cesti naletel na brata Rudolfa, s katerim se je kot prostovoljec odpravil branit severno mejo na Koroškem; pri Sv. Jakobu je bil ranjen. 1941 je bil odlikovan kot borec za severno mejo.

V šolskem letu 1921/22 je študiral na Dunaju na Staatliche Graphische Lehr- und Versuchsanstalt (danes Höhere Graphische Bundes-Lehr- und Versuchsanstalt), kjer je v enem šolskem letu opravil izpite za tri letnike. 1922 se je preselil v Leipzig, kjer je 1923 diplomiral na grafični akademiji (Staatliche Akademie für graphische Künste und Buchgewerbe, danes Hochschule für Grafik und Buchkunst Leipzig); poslušal je predavanja iz fotokemije, optike, analitične kemije in fotografije. V ateljeju UFA (Universum Film AG v Potsdamu) se je seznanil s snemanjem in tehnično obdelavo filmov ter z umetniškim oblikovanjem zapisov na filmskem traku. Po vrnitvi v Ljubljano 1924 je ustanovil klišarno Jugografika, poleg tega pa je na novoustanovljeni grafični šoli v Ljubljani (danes Srednja medijska in grafična šola Ljubljana) poučeval reprodukcijsko fotografijo in metodiko grafičnih postopkov.

Prvo filmsko kamero Ertel Filmette je kupil 1926 v Münchnu in opravil tečaj za snemalca – hotel je posneti film o Zlatorogu, o katerem je začel razmišljati še pred študijem. Poskusne posnetke zanj je 1926 združil v filmski prvenec Pot na Triglav. Začel je snemati tudi krajše reportaže. 1927 je ustanovil filmsko podjetje Sava film ter v njegovem okviru skupaj z ženo Milko dokumentiral številne športne, politične, kulturne, etnografske in družabne dogodke. Badjura je bil scenarist, snemalec in režiser; z ženo sta filme razvijala, kopirala in montirala v tedanjem kinu Sloga (današnji Kinodvor), kjer sta imela kopirni strojček in filme pripravljala za predstave. Financirala sta jih sama s prihodki klišarne.

Trideseta leta 20. stoletja so bila v Badjurovem filmskem obdobju izjemno plodna – 1932 je posnel večkrat nagrajeni dokumentarec Bloški smučarji, pri katerem je bil scenarist, snemalec in režiser (temo za film je Badjuri odkril brat Rudolf, avtor prvega slovenskega smučarskega učbenika), bil pa je tudi eden od pobudnikov slovenskega alpinističnega filma Triglavske strmine, ki ga je ustvaril skupaj s Ferdom Delakom, Janezom Jalnom, Antonom Cerarjem - Danilom, Milko Badjura, Jožo Čopom in drugimi. Med drugo svetovno vojno se je njegova filmska ustvarjalnost začasno ustavila (zadnji film pred vojno je bil Pohorje iz 1940, prvi povojni pa Ljubljana pozdravlja osvoboditelje iz 1945). Klišarna je bila v tem obdobju na voljo odporniškemu gibanju za izdelavo dokumentov, živilskih nakaznic in tiskovin za OF. Po vojni sta se z ženo Milko pridružila novoustanovljenemu Triglav filmu.

Badjura velja za izvrstnega režiserja dokumentarista. V štirih desetletjih ustvarjanja je posnel vrsto reportaž in dokumentarcev, njegov filmski opus pa vsebuje tako dokumentarna dela (Filmski obzorniki, reportaže z lepotnih tekmovanj) kot dela z dokumentarno podlago in narativno zasnovo. Kritiki so o njem pisali, da se je želel osvoboditi nemškega vpliva ter najti specifičen slovenski slikovni izraz na podlagi izvirne krajinske fotografije in motivov. Slovenska pokrajina in folklora sta v Badjurovih filmih pogosta motiva, ne samo v začetnem obdobju, ko sta s soprogo filmsko dejavnost financirala sama v okviru svoje produkcijske hiše in je bila pokrajina z naravno svetlobo (tudi zaradi nizko občutljivih filmov) finančno najdostopnejša, pač pa tudi po drugi svetovni vojni, ko so nastali Slovensko primorje (1948) in drugi. Bil je izvrsten snemalec in fotograf, tudi njegovi pejsaži so izrazito mojstrski; navzoči so že od samega začetka v nemih predvojnih filmih, na primer v Bloških smučarjih, ohranjal pa jih je tudi v povojnih in zvočnih filmih, kar je morda razlog, da velja predvsem za dokumentarista. Podobno velja za druga dva znamenita filma, Kroparske kovače (1954) in poetično Pomlad v beli krajini (1952). Bele krajine se je filmsko lotil še trikrat: prvič že pred vojno v filmu Jurjevanje v Črnomlju (1933) ter dveh filmskih portretih pesnika Otona Župančiča (1951) in slikarja Božidarja Jakca (1969). Slednji je bil posnet ob slikarjevi sedemdesetletnici in je bil Badjurov zadnji film. Zanj je 1970 v Benetkah na IX. bienalu filmov o umetnosti (IX. Mostra internazionale del film sull'Arte di Venezia) prejel zlatega leva.

Za svoje delo je dobil več domačih in mednarodnih nagrad, mdr. Prešernovo nagrado (1953) za film Pomlad v Beli krajini, plaketo Jugoslovanske kinoteke za pionirsko delo pri filmu (1955) in za ustvarjalce dokumentarnih filmov (1969) ter zlati častni znak Planinske zveze Jugoslavije (1963). 1973 je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev v okviru tedna slovenskega filma v Celju začelo podeljevati nagrado Metoda Badjura za posamezna področja filmske ustvarjalnosti, od 1997 pa podeljuje Badjurovo nagrado za življenjsko delo, ki je najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture. Badjurove filme hrani Arhiv RS.

Dela

  • Pot na Triglav, 1926.
  • Odkritje spomenika Napoleonu, Napoleonovi Iliriji in slovesnost pri spomeniku Valentina Vodnika, 1929.
  • Bloški smučarji, Sava film, 1932.
  • Triglavske strmine, Sava film, 1932.
  • Jurjevanje v Črnomlju, Sava film, 1933.
  • Skakalnica v Planici, Sava film, 1934.
  • Pohorje, Sava film, 1940.
  • Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, Filmsko preduzeće FNRJ Direkcija za NR Sloveniju, 1946 (direktor fotografije).
  • Slovensko primorje, Triglav film, 1948.
  • Naši lipicanci, Triglav film, 1951.
  • Oton Župančič, Triglav film, 1951 (direktor fotografije).
  • Pomlad v Beli krajini, Triglav film, 1952.
  • Kroparski kovači, Triglav film, 1954.
  • Življenje velenjskih rudarjev, Triglav film, 1955.
  • Fazani, Triglav film, 1959.
  • Koledniki, Viba film, 1967.
  • S'm z Ribn'ce Urban, Viba film, 1968.
  • Božidar Jakac, Viba film, 1969.
  • več deset Filmskih obzornikov (1945–1951).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

Skubic, Barbara: Badjura, Metod (1896–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1016590/#novi-slovenski-biografski-leksikon (19. april 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine