Jelerčič, Ivo (1937–)

Jelerčič Ivo, prof. glasbe, zborovodja, glasbeni organizator in pisatelj, r. 12. okt. 1937 v Podbregu pri Podnanosu (nekdanjem Šentvidu pri Vipavi), živi v Postojni. Oče Ivan, kmet, mati Marija Bratož. Osn. š. v domačem kraju (1943–1951). Kljub veselju do glasbe je moral ostati doma, da bi kot najstarejši izmed treh otrok pomagal staršem (oče slep od 1938) pri kmečkem delu. V Podnanosu je zato obiskoval I. letnik kmet.-gosp. š. (1954–55). Obenem se je učil harmonij pri domačih organistih Francu Kopačinu in pri sestri skladatelja S. Premrla Anici Semič. Ob delu in študiju se je že tedaj posvečal zborovodstvu. Nato je prejel štipendijo za triletno zborovodsko š. v Lj. (1955–58). Študij je nadaljeval na glasb. odd. VPŠ v Lj. (1961–63). Diplomiral je 1964 in dobil naslov predmetnega učitelja glasbe. Strokovni izpit opravil 1967 v Lj. Poučeval je na osn. š. v Vipavi (1964–66) in Postojni (1966–72). Od 1972 je ravn. Glasbene š. v Postojni. V želji po dodatnem izobraževanju se je 1973 vpisal na pedag. odd. AG v Lj. Diplomiral je 1978 in postal prof. glasbe. Vseskozi ga je veselilo amatersko delovanje. Deluje kot mentor in organizator, najraje pa se ukvarja s strokovnim zborovodskim delom. Začel je v Podnanosu z moškim zborom (1953–68). V letih 1956–58 je vodil ženski zbor tovarne Angora v Lj., v času vojaške službe pa vojaški oktet in zbor (1960). V šestdesetih letih je vodil osnovnoš. otroški in mlad. zbor ter moški zbor v Vipavi, v Podnanosu pa osnovnoš. otroški zbor. V Postojni je vadil otroški in mlad. zbor osn. š. (do 1973), gimn. dekl. zbor, moški oktet in moški zbor. V sedemdesetih letih je vodil mešani zbor v Podnanosu, postojnski mešani in ženski zbor. 1979–80 je vodil moški zbor Prijatelji petja, od 1980 vodi oktet Bori, oba s Pivke. V lj. letih je tudi sam sodeloval kot pevec v Akad. pev. zboru Vinko Vodopivec, v Učitelj, pev. zboru Sje. in v Zboru AG v Lj. Več let je bil član republ. komisije za mlad. zbore in odbora za glasbeno dejavnost pri ZKPO Sje., član predsedstva ZKPO, 1970–72 in 1977–81 preds. Združenja pev. zborov Primorske, od 1981 podpreds. istega Združenja. Od 1968 je odb. Društva glasbenih pedagogov Primorske, od 1980 podpreds. Slov. pev. zveze v Lj. in član republ. komisije za Gallusovo odličje pri ZKPO. Od 1977 je član sosveta glasb. progr. Radia Lj., od 1979 tudi Radia Koper. Od 1980 je član odb. Glasbene mladine Postojna. Z zanimanjem spremlja delovanje prim. pev. skupin tudi tostran meje. Od 1977 objavlja članke v revijah, predvsem glasbenih, in v priložnostnih brošurah, v katerih obravnava zlasti zborovsko petje. V reviji Glasbena mladina (1978/79, št. 6) je izšel članek Desetletje manifestacije Primorska poje, v PrimSreč (1979, 16) Slov. zborovsko petje pod faš. It. (prirejen izsek iz knjige Pevsko izročilo Prim.), v NZb Razvoj revije Primorska poje (1979, 1) in Deseti jubilej Primorska poje (1979, 3/4). Za brošuro 30 let Glasbene šole Postojna (1977) je napisal Misli in spomini (str. 9–27) in Naš dom je Postojna (28–38), za brošuro Primorska poje '80 Stanko Premrl (ob 100-letnici rojstva) in Deset let Združenja pev. zborov Primorske, v PDk (8. apr. 1979) Deset let revije Primorska poje. Misel iz brošure 1977 jasno nakazuje smer in cilj J. delovanja: »Nedvomno je glasbena vzgoja in glasba kot umetnost sama pomemben dejavnik pri oblikovanju čustvenega sveta mladih, pa naj gre za pasivno poslušanje ali za aktivno udejstvovanje. Zato naj bo glasba stalna kulturna potreba. Postane naj last najširših ljudskih množic.« Pri ZTT v Trstu je 1980 izšlo J. delo Pevsko izročilo Primorske s podnaslovom Slov. zborovska pesem na Prim. do druge svet. vojne. V uvodu avtor pojasnjuje, da je v knjigi obdelal poustvarjalno zborovsko rast in njen delež v okvirih društvenega in glasbenega življenja Prim. ter ustvarjalno zborovsko dejavnost in njen vpliv v primorskem slov. prostoru. Prim. mu pomeni vse prim. ozemlje: Trst, Gorico, Koper in Novo Gorico z zaledjem, Kras, Vipavsko in Soško dolino ter dolino Idrijce, sev. Istro in del Notranjske. Pevsko izročilo Prim. je prvo tovrstno delo, strokovno in temeljito, dragocen vir za spoznavanje naše preteklosti na tem glasbenem področju. J. raziskovanje, pravi Vilko Ukmar, »nudi obširno podlago, na kateri bo mogoče to delo nadaljevati, saj prinaša poleg drugega tudi mnogo doslej še nepoznanih imen slov. glasbenikov, pevovodij in skladateljev; opisuje pa tudi življenje teh posameznikov in delo raznih glasbenih skupin, organiziranih v posebnih društvih, ki so bila izrednega pomena za glasbeno življenje v posameznih središčih in na podeželju. Knjiga tedaj ne bo le zanimivo čtivo, temveč tudi slovar, ki nas bo seznanjal z mnogimi, še malo znanimi, vendar za obraz slov. glasbene kulture pomembnimi dejstvi in osebnostmi.« J. je Temeljna izobraževalna skupnost Postojna 1970 podelila »Priznanje za prizadevno širjenje glasbene kulture«, odb. za glasbeno dejavnost pri ZKPO Sje. pa 1973 zlato Gallusovo značko za nad dvajsetletno pevsko delovanje.

Prim.: Jubilejni koncert (brošura 1973) s sl.; PrimN 1. jan. 1975; PDk 15. jul. 1973; kritike koncertov: PrimN 14. jun. 1974 in 17. dec. 1976; Glasbena mladina 1980/81, št. 6; o Pevskem izročilu Prim.: Dan 1980, št. 95; Delo 24. apr. 1980; PDk 28. mar. 1980; osebni podatki; vprašalna pola.

L. B.