Primorski slovenski biografski leksikon

Jelačin Andrej, igralec, režiser, humorist, dramatik, gledališki organizator, r. 22. okt. 1932 v Senožečah, živi v Kopru. Bil je deseti otrok kmeta Ivana in Marije Može. V domači vasi dovršil ital. osn. š. (1943), v Postojni nižjo gimn. (1947), v Lj. srednjo veterinarsko š. (1950). Od 1950–52 je delal kot pomočnik okrajnega veterinarja v Novi Gorici, nato se je vpisal na AGRFT v Lj. (oddelek za igro) in diplomiral. Prvič je nastopil kot Matiček (Linhart, Matiček se ženi) na otvoritveni predstavi prenovljene stavbe za gledališče v Solkanu. S sezono 1957/58 je prevzel ravnateljstvo Goriškega gledališča v Novi Gorici in ga vodil do 1967/68. Kot ravn. je z eno samo pisarniško močjo vodil gledališče šest let in ob tem igral, režiral, organiziral predstave in gostovanja. V tem obdobju je Goriško gledališče obiskovalo vse večje vasi na Goriškem, gostovalo pa je tudi med goriškimi Slov. Od 1962 do 1968 je vodil gledališče v izjemno težkih finančnih pogojih in ga ohranil v času, ko so druga gledališča ukinjali. V teh letih je urejal tudi GL in vanj pisal predvsem o gledaliških vprašanjih in spominske članke. Veliko je recitiral in vodil tečaje umetniške besede na učiteljišču v Tolminu, Novi Gorici in Ajdovščini. Nastopal je tudi v Trstu, na radiu in televiziji. Važnejše vloge: Kantor (Cankar, Kralj na Betajnovi), Profesor (Rostand, Ne ubijaj), Pandolfo (Goldoni, Sluga dveh gospodov), Martin (Finžgar, Razvalina življenja), prof. Kremžar (Cankar, Za narodov blagor), Sin (Bevk, Materin greh), Drolo (Bevk, Krivda), Javni tožilec (Hochwälder, Javni tožilec), Župan (Mrtvi ne plačujejo davkov), Popiva (Boter Andraž), eden sinov v Čapkovi Materi, Orel v Hofmanovi drami Zvezde gledajo z neba idr. Veliko je sam režiral, npr. Machiavelli, Mandragolo; Strindberg, Oče; Schurek, Pesem s ceste idr. Zrežiral je Proslavo 80-letnice Al. Gradnika in Večer prve svetovne vojne ob Soči v sliki in besedi, v obeh tudi nastopal in gostoval, tudi med Slov. v Italiji. Režiral pa je tudi po vaseh in v društvih. 1967 je napisal prvi povojni primorski satirični kabaret Prepih 67, ki ga je z velikim uspehom še istega leta uprizorilo Goriško gledališče, posnela pa sta ga radio in TV. Uprizorilo ga je tudi Gledališče Franjo Sornik iz Izole. V Novi Gorici je opravljal važne kulturne funkcije: bil je predsednik sveta za kulturo in prosveto obč. Nova Gorica, preds. sveta za kulturo in prosveto okraja Gorica in član sveta za kulturo in prosveto SRS. 1968 se je preselil v Koper in postal ravn. podjetja Globus film (do 1974). Ustanovil je Filmsko gledališče, ki je eno prvih in še vedno najuspešnejših na Slov. Na Radiu Koper-Capodistria je v letih 1968–72 urejal in vodil oddajo Primorska in njeni ljudje (zbiral ljudske pevce, običaje, doživetja). Vsako leto piše dramatizirane satirične tekste Prepih (od 1969 dalje), v katerih so stalne osebe: šior Pepo, šior Giovanin in šiora Pepa (Adrijan Rustja, Silvij Kobal in Berta Ukmar). Prepih je bil skoraj deset let stalni gost na poletnih prireditvah v Kopru, v delovnih kolektivih, na Radiu in TV. Kot humorist Toni Kariola nastopa tudi sam. Napisal je tragikomedio Ljubezen nad prepadi (še neuprizorjena). Obravnava propadanje kmetij in kmetov. Tretje dejanje je izšlo v Obali. 1974 je postal ravn. Ljudske in študijske knjižnice v Kopru, ki sta se združili v Osrednjo knjižnico Srečka Vilharja Koper. Za zbor slov. bibliotekarjev je napisal referat o Delovanju potujoče knjižnice v Slov. Istri (izšlo v Knjižnici 1974). 1976 je postal vodja oddelka za režijo na Radiu Koper-Capodistria, kjer režira dramatizirane in druge literarne tekste iz jsle. in svetovne literature za italijanski program. V Kopru je zrežiral nekaj gledaliških del v okviru ZKO. Vodil je komisijo za kulturo pri Obalni konferenci SZDL in bil član sveta za kulturo pri Republiški konferenci SZDL. Napisal je nekaj pesmi in so izšle v časopisih, Istro svobodno je uglasbil Ivan Šček. 1980 je napisal sodobno komedijo Piknik s tvojo ženo, kjer je v satirično humoristični obliki prikazal zakonske konflikte in doživetja na pikniku. Srečata se dva zrela človeka: žena njegovega prijatelja, On, Ona. Piknik je prikazan kot komedija in komedija kot piknik. Uporablja posebne dramaturške prijeme, igralci nastopajo med občinstvom, intervjuvajo gledalce itd. 1980 je ustanovil v Kopru Gledališče brez tretjega, ki ga vodi in igra skupaj s svojo ženo Marijo Paravan, nekdanjo članico Goriškega gledališča (igrala v SSG Trst Sneguljčico). S tem gledališčem gostuje po vsej Sloveniji z velikim uspehom Piknik s svojo ženo. Napisal je nekaj scenarijev in zrežiral velike proslave: Ob 50-letnici ZKJ (obalno kraška), ob 60-letnici ZKJ (obalno kraška, dvojezična), ob 400-letnici Lipice (Narodni shod ob prihodu poštne kočije Dunaj–Lipica),

zvezno proslavo mornarice itd. Za svoje vsestransko kulturno in umetniško delo je prejel Kosovelovo nagrado.

Prim.: Osebni podatki; SGL I, 244–45; o njem so pisali ob uprizoritvah: Rad. Rehar in Zdenka Lovec v PrimN, L. Kante v Delu, Enio Opassi v Areni, Mitja Volčič v Stopu, Mir. Satler v Ned. dnevniku, Milj. Šimek v Večeru idr.; slika v GL Gor. gled., v GorZb, PrimN idr.; L. O., Že trideset predstav Jelačinovega Piknika, PDk 28. febr. 1981, 6; isti, Petdeset predstav Piknika, PDk 31. okt. 1981.

Jem.

Jevnikar, Martin: Jelačin, Andrej (1932–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1012700/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (7. december 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine