Primorski slovenski biografski leksikon

Grbec Ivan, učitelj, skladatelj in zborovodja, r. 23. jun. 1889 v Škednju pri Trstu Mihaelu, prodajalcu zelenjave, in Jožefi Godina p. d. Krepenci, u. tam 24. sept. 1966. Veselja do petja se je navzel doma, saj so starši radi prepevali. Z devetim letom se je lotil študija violine, a ga je opustil zaradi učiteljeve smrti. Študiral na koprskem učiteljišču (1904–08) in se tu učil violine, klavirja, orgel in petja. Tu je spoznal Srečka Kumarja: sošolca sta bila in nekaj let skupaj stanovala. Učiteljeval je v š. 1. 1908/09 v Škednju, 1909/10 do 1911/12 v Rojanu, spet v Škednju do 1926. Od 1908 do 1958 je zbiral ljudske pesmi in drugo ustno blago ter ga 1910 nekaj poslal Karlu Štreklju za zbirko Narodnih pesmi; ta jih je v zbirki objavil 28 v popravljeni obliki, celota je izšla postumno. V letih 1910–14 se je sistematično učil harmonije, kontrapunkta, fuge in oblikoslovja po Riemannovi metodi: učitelj mu je bil prijatelj Alojzij Sancin. Vojna je prekinila učenje, vendar je Grbec ves čas sodeloval v orkestru, ki je štel 22 godcev. Od 1918–2? se je učil klavirja pri prof. Skoleku. Po težki bolezni je do 1927 nadaljeval teoretične študije s skladateljem Antoniom Smareglio. Bil je eden najaktivnejših članov Učiteljske zveze slovanskih učiteljskih društev Julijske krajine in je sam pel v Kumarjevem zboru: za koncertne programe je pripravljal razlago skladb in je poučeval pri tečajih, ki jih je Zveza prirejala po primorskih krajih. Po Smareglievi smrti (1929) se je 1930 odpravil v Zgb, kjer je s Srečkom Kumarjem ustanovil glasbeno š. Od 1931 do 1933 je poučeval na glasbeni š. »Lisinski« ter 1932 in 1933 študiral na Državni Muzički Akademiji, kjer je 1933 diplomiral. Med učitelji so bili Blagoje Bersa (kompozicija, instrumentacija, branje partitur), Srečko Kumar (klavir), Fran Lhotka (dirigiranje). S Kumarjem je 1933 začel izdajati »Grlico«, pri kateri so sodelovali najpomembnejši sl. in jsl. skladatelji: Grbec je pisal uvodnike, članke in razlago skladb, ki jih je pogostoma podpisal Kumar. 1934 in 1935 je preživel v Vukovaru, 1936 in 1937 v Borovem, 1938 in 1939 v Bakru kot učitelj glasbe in kapelnik. Septembra 1939 se je vrnil v Trst. Po končani drugi svetovni vojni je spet učiteljeval v Škednju do 1947/48, nato pri Sv. Ani kot šolski upravitelj do upokojitve 1954. Skladateljevati je začel vsaj 1916 in se je stalno gibal med prozorno klasicistično zasnovo oblike in zadržanim romantičnim zanosom vsebine: medtem ko se v instrumentalnih delih ni rešil šolskih spon, se je najdelj povzpel v vokalnih delih, med katerimi imajo številna trajno vrednost. Nekateri zborovodje so to razumeli in ponesli njegova dela v koncertne dvorane in na turneje (S. Kumar, A. Šuligoj, M. Pertot, J. Ban, Stanko Jericijo). Pedagoško delo, ki ga je opravljal nenehno do bolezni, zagrenjenosti in osamitve v poslednjih letih življenja, je bilo izredno razvejano in plodno: od večletne vzgoje škedenjskega otroškega zbora, s katerim je pogostoma nastopil v živih oddajah RAITrstA v prvih povojnih letih, od priprav za številne š. predstave po vseh krajih, v katerih je učiteljeval in za katere je napisal skladbice, do težkega sodelovanja pri tržaški GM v prvih povojnih letih, ko je skušal uveljavljati svoja stroga načela, in do osebnega poučevanja klavirja, harmonije in kompozicije; med njegovimi pomembnejšimi učenci so bili Ignacij Ota, Eiminij Ambrozet, Dušan Jakomin in Pavle Merkù. Pedagoški poklic je razširil tudi s publicistično dejavnostjo, ki je bila posebno živa prva leta po obeh svetovnih vojnah: ta ni še raziskana in je znana le v drobcih; sodeloval je (podatki so zelo pomanjkljivi) pri Njivi (1919), UL (1920), NG (1926; Antonio Smareglia in njegov Abisso, str. 20), zborniku Luč (1928), zgb Grlici (1933–35) in pri Razgl (1946). Dela. Knjige: Pesmarica za osnovne, nižje srednje in strokovne šole (Trst 1954), Ljudske pesmi, ur. P. Merkù (Trst 1971). Skladbe: za klavir: Sonatina (Zgb 1935); Fuga v B duru; Fuga v h molu; Fuga v C duru; Fuga v F duru; Sonata v f molu; Sonata v fis molu; Sonatina v A duru; Elegija po motivih »Nazaj jih pa ni« v spomin Srečka Kumarja. Vokalne skladbe: Samospevi za visok glas in (klavir, 1. in 2. zvezek, (Lj. 1969), DSS 312 in 342, tu tudi popoln seznam neobjavljenih samospevov. Za zbor a cappella: Otroci molijo, SATB 1923?, objavljeno v Prvih plamenih (Trst 1923); Roža Marija, 1931, 1946; Čija je ono djevojka, 1932; Ah, sto ču..., 1932?; Snivaj mirno, 1934; Blago tebi, 1934; Kde domov muj?, 1935; Nad Tatrou sa blyska, 1935; Četverica dolazi, šaljiva pjesma iz Varaždina, 1935? Gozdič, 1935?; Grobovi tulijo, 1937; Koralna himna, 1939; Kar je že dolgo želel svet, Božična, Kaj se vam zdi, pastirčki vi, Pastirci vstanite, objavljene v zbirki Božične pesmi (Trst 1946); Nazaj jih pa ni, 1946; Pesem mladine, 1946?; Pesem telovadcev; Zaupajte, tovariši, verujte!, 1946? Pa da bi znal, 1947, obj. v NZb; Pesem s Krasa, 1947, obj. v NZb; Pesem upora, 1947, obj. v NZb; Pridi, dobri Oče, 1948; za naslednje ni bilo mogoče določiti točnega časa nastanka: Seh duš dan, plač majke iz našeg Primorja na grobu njezina deteta, Odmev večne pomladi, Pel bom, vriskal od veselja, Duhovni stihi, Kakva je to svetlost (osnutek), Narodil se (osnutek). Za otroški zbor: Troglasna otroška maša na staroslovansko besedilo, napisana v tridesetih letih za Trboveljskega slavčka; 75 umetnih pesmi in 27 priredb ljudskih; mnogo je objavljenih v zbirki Otroške pesmi (Trst 1924), v zgb Grlici (1933–35) in v lj. Grlici (1953–1960) ter v številnih pesmaricah. Igre: V kraljestvu palčkov (Lj. 1922), ponatis, z naslovom Palčki (Lj. 1953); Čudežne gosli; Kraljica palčkov (1946); V lepše življenje (1959); nekaj osnutkov. Kantate: Psalm XV za sopr. in bar. šolo z orkestrom (1948–1956); Lepa Vida za sopr. šolo in klavir, osnutek orkestracije (1952); Mornar na ljudska besedila za bar. in ork. (1957); Pojte Gospodu pesem novo (Psalm 98) za zbor in klavir, osnutek orkestracije (1957).

Prim.: Razgovor P. Merkùja z I. G. »O slov. glasbi v Trstu«, NL 1956, 134, 8 s sl.; Pavle Merkù, Grbčeva zbirka ljudskih pesmi, uvod h knjigi Ivan Grbec, Ljudske pesmi (Trst 1971); isti, Ivanu Grbcu v slovo, Zaliv 1966, 121–123; isti, Samospevi Ivana Grbca, KolGMD 1968, 65–67 s sl.; isti, Zborovske skladbe Ivana Grbca, KolGMD 1969, 99–101; isti, Otroški zbori Ivana Grbca, KolGMD 1971, 82–84; Milan Jereb, Spomini na Ivana Grbca, JKol 1967, 130; Milena Lavrenčič-Lapajnetova, Delež Škedenjcev v slovenski kulturi, Čitalnica v Skednji, Trst 1968, 534 s sl.

Merkù, Pavle: Grbec, Ivan. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010540/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1979.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine