Primorski slovenski biografski leksikon

Fabiani Maks (Maksimilijan), arhitekt, urbanist, rojen 29. aprila 1865 v Kobdilju pri Štanjelu, umrl, 12. avgusta 1962 v Gorici. Oče Anton, posestnik, mati Karolina Kofler. Osnovno šolo je obiskoval v Štanjelu, realko v Ljubljani. Od 1882 do 1887 vpisan na Technische Hochschule na Dunaju (oddelek za arhitekturo), kjer je 1888 z uspehom diplomiral. Dve leti je bil prostovoljni asistent na Technische Hochschule v Gradcu. Z denarno nagrado Ghega je med 1892–1894 potoval po raznih evropskih državah. S tega študijskega potovanja je prinesel veliko število skic in risb, ki jih je razstavil na Dunaju na sedežu društva inženirjev in arhitektov. 1894–96 sodelavec enega izmed takratnih vodilnih arhitektov Otta Wagnerja. 1902 dosegel doktorat iz tehničnih ved. Od 1910–20 profesor za notranjo dekoracijo in ornamentalno kompozicijo na Technische Hochschule na Dunaju. Od 1917–22 preds. Urada za rekonstrukcijo (UPRA) v Gor. 1923 sprejel mesto prof. umetnostne zgodovine na višjih š. v Gor. 1925–45 tajnik združenja inženirjev in arhitektov v Gor. Od 1926 član Škofijske komisije za nabožno umetnost (in glasbo) v Gor. Od 1935–45 občinski predstojnik v Štanjelu. Od 1938–62 honorarni inšpektor za konzervacijo spomenikov. Bil je tudi član komisij pri organizaciji raznih razstav (npr. Gorica 1929), na katerih je včasih tudi sam razstavljal (npr. Gorica 1929, akvareli, Palača Attenis, Gorica 1948). Prejel je več družbenih odličij in priznanj za svoje delo (npr. Grand prix in zlato kolajno na svetovni razstavi v Parizu 1900). Bil je izredno plodovit arhitekt. Njegova dela so raztresena po raznih evropskih državah (npr. regulacijski načrt za Lj. 1895; regulacijski načrt za Bijelsko 1898; načrt za razširitev Lj.-Bežigrad 1898; Portois et Fix, Dunaj 1899; načrt za ureditev Karlsplatza na Dunaju, 1899; palača Artaria, Dunaj 1900; Krisperjeva hiša, Lj. 1902; Trgovski dom, Gor. 1903; Hribarjeva hiša, Lj. 1905; hiši Bartoli in Stabile, Trst 1905; ženski licej, Lj. 1906; Bambergova hiša, Lj. 1907; Jakopičev paviljon, Lj. 1908; Urania, Dunaj 1909; načrt za obnovo Gor. in okolice 1917–22; regulacijski načrt za Gor., 1925; načrti za c. Srca Jezusovega, Gor. 1928, 1930, 1931, 1934, 1935; nova c. in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini 1937; načrt za razširitev palače Attems-Heiligenkreutz, Gor. 1955; načrt za cestno omrežje v Lj., 1960 itd.). Pisal je v strokovne revije in lokalno časopisje (npr. L'arte nuova, SIs V, 1929). Objavil je komentar o Vicenzi (Dunaj 1898), ACMA, l'anima del mondo (Gor. 1946) in spisal študijo o Etruščanih (neobjavljen rkp., uničen med drugo svet. vojno). F. je bil vsestransko razgledan, po duhu svetovljan. Čeprav je več let bival v tujini, je ostal tesno povezan z Lj., kjer je deloval tudi njegov prijatelj arhitekt Plečnik. Prav onadva sta postavila temelje moderne arhitekture na Slovenskem. F. je v arhitekturi zagovarjal predvsem preproste linije v službi funkcionalnosti, kar je popolnoma ustrezalo njegovi racionalistični usmerjenosti. Bil je zelo daljnosežen urbanist. Njegovi načrti še danes niso izgubili na aktualnosti. Posebej je treba omeniti njegove načrte za obnovo Lj. po potresu 1895 in rekonstrukcijo Gor. po prvi svet. vojni. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne. Po drugi svet. vojni si je celo zamislil povezavo Donave in Jadranskega morja s kanalom; Lj. naj bi pri tem postala eno izmed najvažnejših pristanišč. Kljub visoki starosti je aktivno deloval do smrti.

Prim.: Podatki v NadškAGor; ZUZ 1923, št. 1–2, 9; J. Mal, Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih, Lj. 1924, 19; Catalogo della II esposizione goriziana di belle arti 8–26, dicembre 1929; Gabršček II, 68, 120, 124, 538; Turna 230, 231; F. M., Thieme-Becker XI, 160–161 (Grüner z lit.!); Cossar, Storia, 403, 409, 457, 477; N. Šumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, 1954; Stelè, Umetnost (1960), 63, 130, 137, 142, 143, 146–149, 184; F. Monai, M. F., StudG 1960; Šijanec 410–411; M. F., ELU II, 243 M. Muš (= Marjan Mušič); KatG 1962, 16. avg.; F. Monai, Un maestro da onorare – l'architetto F, InizI 18, 1964; V. Molè, Umetnost južnih Slovanov, Lj. 1965, 418, 429; M. Pozzetto, M. F. architetto, Gor. 1966 (lit.!); F. Stelè, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 11. izd., Lj. 1966, 136, 159; Cevc, Slov. um. 172–3; Maks Fabiani (katalog), Lj. 1966; M. Juteršek, M. F., Život umjetnosti, Zgb 1967, št. 3–4, 129–131; K. Rozman, Arhitekt M. F., Umetnost št. 9, Bgd 1967, 141; M. Mušič, Veliki arhitekti III, Mrb 1968, 124–138 s sl.; S. Tarman, Arhitekt prof. M. F., nagrajenec z zlato kolajno in grand prix v Parizu, Obzornik 1971, 128–130; Menaše, 601; M. Pozzetto, Pogled na F. urbanistično načrtovanje, Sinteza 28/29, 1973, 20–26; N. Šumi, Ljubljana – zasnove mesta skozi zgodovino, Lj. 1976, 27, 28 (Umetnost in kultura, 104); NZ 1905, 10/11, 151.

V-č

Koršič, Verena: Fabiani, Maks. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1008460/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine