Novi Slovenski biografski leksikon

DOLGAN, Milena, kiparka (r. 28. 8. 1917, Studeno; u. 12. 6. 1945, Ljubljana). Oče Josip (Jože) Dolgan, pedagog, publicist, mati Marija Dolgan, r. Carli, učiteljica. Ded Ivan Carli, skladatelj, cerkveni glasbenik, zborovodja, glasbeni pedagog.

Rodila se je kot prva od treh otrok v narodno zavedni družini. Otroška leta je preživela v rojstnem kraju in Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer je začela obiskovati osnovno šolo. Družina se je kmalu srečala s pritiski fašističnega režima, ko so očeta prestavili v Cordenons v italijanski regiji Furlanija - Julijska krajina. 1926 se je družina preselila na jugoslovansko stran meje, v Novo vas na Blokah, 1928 pa v Planino pri Rakeku.

Od 1930 je Milena Dolgan bivala v Ljubljani in na Poljanah obiskovala nižjo gimnazijo. 1934 se je vpisala na kiparski oddelek Tehniške srednje šole v razred Franceta Kralja. Po zaključenih dveh letih je 1936 šolanje nadaljevala na umetnostni šoli v Beogradu, kjer jo je učil Petar Palavićini, 1937 pa se je vpisala na beograjsko novoustanovljeno akademijo likovnih umetnosti, kjer je bil njen mentor Tomislav Rosandić. 1938 se je skupaj s sestro odpravila na študijsko potovanje po Italiji, na katerem sta od severa proti jugu obiskali Benetke, Milano, Firence, Rim, Neapelj in Sirakuze na Siciliji. Akademijo je končala 1941 in v Beogradu načrtovala še specialistični študij, a se je zaradi vojne vrnila v Ljubljano.

Kot simpatizerka komunistične partije se je 1941 povezala z ilegalnimi uporniki ter opravljala naloge zbiranja hrane in sanitetnega materiala, obenem pa raznašala njihov časopis Slovenski poročevalec. Preživljala se je z rezbarjenjem ornamentov na lesene šatulje ter drugih uporabnih in dekorativnih lesenih izdelkov. 1944 je obiskovala zasebno umetniško šolo Franceta Goršeta v Ljubljani. Da bi se izognila aretaciji domobranskih policistov, se je junija 1944 umaknila na osvobojeno ozemlje na Primorsko, k stricu v Gornjo Košano, kjer je delovala kot prosvetna referentka za okraj Pivka. Uspešno se je izognila nemški internaciji.

Septembra 1944 se je pridružila grafičnemu ateljeju pri Centralni tehniki KPS pod vodstvom Nikolaja Pirnata, ki je sprva deloval v Starih Žagah pri Kočevskem rogu in se nato preselil v bližnje Črmošnjice. Prijateljevala je z Lojzetom Lavričem ter mu pomagala pri rezbarjenju lutk in igranju v gledališču. Poskusila se je tudi v grafiki. Do konca vojne je ostala v Črnomlju. Umrla je v avtomobilski nesreči v Ljubljani.

Osnove kiparskega upodabljanja je pridobila v Ljubljani pri profesorju Francetu Kralju. Največ je ustvarila male figuralne plastike, ki kaže sposobnost oblikovanja z različnimi kiparskimi materiali (glina, terakota, mavec, bron). Bila je vešča portretne plastike, lotevala se je tudi večjih kompozicij. Njeni kipi odsevajo realizem. Motivno se je navezovala na socialne razmere in na vse, kar je povezano s slovensko zemljo, nove motive pa ji je dal NOB.

Zaradi razmeroma kratkega življenja je nabor njenih del skromen, a kljub temu poveden. Razvrstimo jih lahko v tri skupine. V prvo sodijo dela, ki so nastala v njenem beograjskem obdobju in so v večini ohranjena zgolj dokumentarno, med drugim zato, ker je bil njen cikel figur v naravni velikosti 1941 uničen v bombardiranju Beograda. Za te kipe je značilno, da so oblikovani z občutkom za volumen, anatomsko pravilni in podobni formam njenega učitelja Palavićinija. Sem spadajo tudi samozavestno oblikovani in resnobni portreti v obliki velikih glinenih glav. V drugi skupini so dela, ki so nastajala tako v Beogradu kot v Ljubljani in ki odražajo vpliv Franceta Kralja, vodje skupine Slovenski lik. Vsa so majhnih dimenzij ter skoraj vedno modelirana v glini in žgana. Navdahnjena so iz socialnih razmer, in sicer gre za motive Madone, matere z otroki, žene, ki bere, sedečih harmonikarjev, žanjic oziroma kmečkih delavk. Zadnjo skupino predstavljajo kipi, ki so nastali med vojno v partizanskih delavnicah: portretne glave in manjše figure (Partizan, Partizanka, Mati z otrokom, Kurirček).

Dela

Stoječi fant – akt (glina, 1939, uničeno).
Avtoportret (Lastna podoba) (mavec, 1940).
Žanjici (žgana glina, 1940).
Harmonikar (žgana glina, 1940).
Sestrici (les, 1940).
Portret brata (mavec, 1940).
Mati z otrokom (glina, 1944).
Partizanček – kurirček (bron, 1944–45).
Portret Mongola (Kozak iz Kazahstana) (patiniran mavec, 1944–45).
Izgnanci (linorez, 1945).

Samostojne razstave

Ljubljana, 1986 (ZDSLU, skupaj z Lojzetom Lavričem).

Skupinske razstave

Slovenski lik. IX. umetnostna razstava (Ljubljana, 1941).
Za svobodo padli umetniki (Ljubljana, 1945).
Partizanska razstava (Črnomelj, 1944).
Avtoportret na Slovenskem (Ljubljana, 1958).
7 slovenskih kipark 1918–45 (Kamnik, 2008).
20. stoletje. Kontinuitete in prelomi (Ljubljana, 2011).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
ZAL, LJU 212, Tehniška srednja šola v Ljubljani, t. e. 28, Kip 1911–1937.
PSBL.
ES.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
Enciklopedija likovnih umjetnosti, 2, Zagreb, 1962.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
Allgemeines Künstlerlexikon, 28, München - Leipzig, 2001.
Slovenski lik : IX. umetnostna razstava, Ljubljana, 1941.
Flamingo: Mileni Dolganovi – umetnici partizanki v spomin, Ljudska pravica, 17. 6. 1945.
Za svobodo padli umetniki : Hinko Smrekar, Franjo Golob, Lojze Šušmelj, Janez Weiss-Belač, Milena Dolgan, Ljubljana, 1945.
Spomini Jožeta Dolgana na pokojno hčerko Mileno, Borec, 25, 1969, št. 3, 255–259.
Kiparja partizana Milena Dolgan in Lojze Lavrič, Ljubljana, 1987 (avtor besedila Gojko Zupan).
Sedem slovenskih kipark : 1918–1945, Kamnik, 2008.
Dajnko, Manuela: Dolgan, Milena (1917–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007560/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: El. izd.. Ur. Petra Vide Ogrin, ur. redakcije Barbara Šterbenc Svetina Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-2022.

Primorski slovenski biografski leksikon

Dolgan Milena, kiparka, r. 28. avg. 1917 v Studenem pri Postojni, u. kot žrtev avtomobilske nesreče na Viču v Lj. 12. jun. 1945. Oče Josip (gl. čl.), učitelj. Otroška leta je preživela v Studenem, kasneje v Trnovem pri Ilirski Bistrici (obiskovala samostanko š.). Od 1926 je že z družino živela na Blokah v Jsli, potem ko je bil oče iz Trnovega najprej preseljen v Benečijo. Od 1928 je živela v Planini pri Rakeku. Po končani nižji gimn. v Lj. se je 1934 vpisala na kiparski oddelek Srednje tehnične š. V 2. letn. je hodila poslušat na U tudi predavanja Iz. Cankarja. Po končanem 2. letn. je odšla v Bgd in se tam vpisala na štiriletno Umetnostno š., kjer sta ji bila za prof. P. Pallavicini in T. Rosandić. 1938 si je ogledala umetnostne spomenike Italije (Benetke, Milan, Firence, Rim, Sirakuza, Neapelj idr.). 1941 je končala bgd akademijo in se po nemškem napadu na Jslo vrnila v Lj., postala aktivistka OF, se pred aretacijo umaknila v Košano pri Pivki, bila sept. 1944 poklicana v grafični oddelek Centralne tehnike KPS v Črmošnjicah (Bela krajina), tu delala v slikarskem oddelku-ateljeju, še v Črnomlju do konca vojne. Že na akademiji v Bgdu je izdelala več kipov v naravni velikosti po živih modelih, najboljši od teh je bila Zapuščenost, vendar so vsa ta dela bila uničena že prvi dan vojne od nemških bomb. Med vojno (1942) se je udeležila X. razstave društva Slovenski lik »Slovenska moderna umetnost. – France Kralj. – Generacija najmlajših« (v katalogu reprodukcija Lastni portret). Na tej razstavi je imela dela Žanjici, Sestrici, Lastni portret, več Torzov in nekaj druge male plastike. Med vojno se je preživljala z izrezljavanjem ornamentov na lesenih škatlicah. V partizanih je tudi ustvarjala figuralne plastike in portretne študije. Že od febr. 1945 so v Centralni tehniki pripravljali obširno razstavo partizanskega tiska in umetniških del, ki naj bi bila odprta v Črnomlju 27. apr. 1945, a so jo morali zaradi naglo se razvijajočih vojaških dogodkov ob koncu vojne podreti, ne da bi bila odprta za javnost. Ohranil pa se je tiskani katalog (Umetnostna razstava slikarskega ateljeja CT KPS), kjer je med kiparji navedena tudi D.-ova. Po vojni so bila njena dela razstavljena v Lj. v jul. 1945 v Jakopičevem paviljonu na skupinski razstavi, prav tako jeseni t. 1. na razstavi Za svobodo padli umetniki (v katalogu reprodukciji dveh njenih plastik Partizanček, Glava dečka ter njen potret, delo Vita Globočnika). D.-ova je ustvarjala pretežno drobno figuralno in portretno plastiko, največ v glini, pa tudi v kamnu. Like je modelirala v zaokroženih oblikah, pri tem pa je dobro obvladala anatomijo.

Prim.: Katalog razstave Slovenskega lika, 1942; katalog razstave Za svobodo padli umetniki, [1945] (uv. F. Šijanca); Šijanec 206, 248; M. Juteršek, Razstavni katalogi..., Likovna revija 1963, št. 6, str. XLVII–XLVIII; ELU II, 67 (M. Zr. = Marjan Zadnikar); J. Krall, Partizanske tiskarne na Slovenskem. Osrednje tiskarne, Lj. 1972, 297; Spomini Jožeta Dolgana na pokojno hčerko Mileno, Borec 1969, 255–9; R. Savnik, Pomembni Pivčani in njihovi neposredni sosedje, v: Ljudje in kraji ob Pivki, 1975, 108; Flamingo, M-i D-ovi –umetnici partizanki v spomin, LdP 1945, 47 s sl.; Pija Vavpotič, Spomini na kiparko partizanko M-o D-ovo, Nž 1945, 6/7, 135–6 s sl.; Avtoportret na Slovenskem, Lj. 1958, 64.

Brj.

Brecelj, Marijan: Dolgan, Milena (1917–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1007560/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine