Divus Justinopolitanus, Andreas (okoli 1490–?)

DIVUS JUSTINOPOLITANUS, Andreas (Andrea Divo Justinopolitano, Andrea Divo Giustinopolitano, Andrea Divo di Capodistria), humanist, prevajalec (r. ok. 1490?, Koper?; u. neznano, Koper?).

O Divu nimamo zanesljivih biografskih podatkov; vse, kar o njem vemo, je treba izluščiti iz njegovih predgovorov k prevodom, ki jih je posvetil humanistu in koprskemu škofu Petru Pavlu Vergeriju mlajšemu (k prevodu Iliade) ter pravniku in dostojanstveniku Ottonellu Vidi (k prevodu Teokritovih Idil). Iz teh ne prav obsežnih besedil v vzorni latinščini seva podoba izobraženca z izvrstnim poznavanjem antične književnosti. Njegovo navezavo na Koper, ki jo izpričuje vzdevek Iustinopolitanus, je mogoče zagovarjati z zgodovino rodbine Divo (Divus) v Kopru oz. Justinopolisu: v uradnem razvidu koprskih plemiških družin članic velikega sveta (maggior consiglio) iz 1431 rodbine Divo še ni, vendar lahko domnevamo, da se je v veliki svet uvrstila pred 1498, ko je koprski kapitan Francesco Capello Vincenzu Divu podelil pravico do uporabe grba (zlata vrtnica na zeleni podlagi) in mu poveril notarska pooblastila.

Divov prevajalski opus je zelo obsežen: poleg celovitega prevoda Iliade in Odiseje, ki je izšel 1537, je prevedel še ohranjene Aristofanove komedije in Teokritove Idile. Nobenih dokazov ni, da bi Divus poleg svojih prevodov in predgovorov napisal tudi kaj izvirnega; prav tako nimamo na voljo nobenega njegovega dela v italijanskem jeziku. Njegovi prevodi, ki so bili deležni številnih ponatisov (prevod Iliade in Odiseje, ki je prvič izšel 1537, je bil nazadnje ponatisnjen 1656), so bili med filologi deležni temeljite kritike, vendar je novejša literarna kritika te ocene korigirala s spoznanjem, da je bila Divova prevajalska strategija premišljena in odraža tipičen renesančni pristop h grškim izvirnikom. Ta vtis dodatno poglabljajo obbesedilni elementi njegovih prevodov, ki utrjujejo oceno, da so bili zamišljeni kot šolski pripomoček – kot preparacije, ki nimajo enakih literarno-umetniških ambicij kakor izvirniki (Divus je tudi sam eksplicitno priznal, da so njegovi prevodi dobesedni – ad verbum translata) –, na kar je Divus eksplicitno meril s svojim verzificiranim nagovorom študentom grškega jezika v predgovoru k Odiseji.

Divus (Divo, Dev, Boxich, Božič) Andreas Justinopolitanus, humanist in prevajalec, r. v Kopru okrog 1490, u. po 1. 1548 neznano kje in kdaj. Bil je sodobnik in prijatelj koprskega škofa Petra Pavla Vergerija ml. (1498–1565), kardinala Aleksandra Farneseja (1467–1549, poznejšega papeža Pavla III.), pesnika in humanista Ottoniella Vide (1495–1551) in padovanskega škofa Alvisa Pisana. Šolal se je v Kopru, Benetkah in Padovi ter zaslovel kot latinist, ki je uspešno prevajal dela grških klasikov Homerja, Aristofana in Teokrita, katerih natisnjeni prevodi so ohranjeni, a verjetno tudi drugih, ker on sam omenja Hesioda v posvetilo svojega prevoda Homerjevih del («sublimia magni Hesiodi scripta»). Njegovi prevodi so bili zelo cenjeni pri sodobnikih in tudi pozneje, saj je prevod Homerja imel vsaj 13 izdaj (1537–1656), prevod Aristofana vsaj deset izdaj (1538–1625) in prevod Teokrita dve izdaji (1539–1554). Njegovim prevodom, zlasti po amsterdamski izdaji, ki jo je 1656 pripravil Cornelius Schrevelius, so očitali slabo lat. in neupoštevanje slovničnih pravil. Zato so najbrž izostale nadaljnje izdaje, čeprav dve njegovi posvetili k prevodom Homerja pričata nasprotno. Napisani sta v elegantnih in celo vzornih ciceronskih stavkih, a tu ni mogoče oporekati dejstva, da sta to izvirna sestavka, ki ju je napisal sam Divus. Prvo posvetilo je v prozi in je naslovljeno na koprskega škofa P. P. Vergerija mL, drugo pa v verzih (41 heksametrov) in je namenjeno študentom grške književnosti (prim. delni prevod: ZČ 1970, 276–78). Sicer pa je lat. njegovih prevodov sistematično pretresel G. Babuder (Atti dell'I. R. Ginnasio superiore di Capodistria 1865). Dela: Homeri, poetarum omnium principis, Ilias Andrea Divo Justinopolitano interprete ad verbum translata... (Venetiis 1537, Lugduni 1538). Posvetilo P. P. Vergeriju ml.; Homeri Ilias ad verbum translata A. Divo Justinopolitano interprete... (Parisiis 1538, Salingiaci 1540); Homeri poetae clarissimi Odyssea Andrea Divo Justinopolitano interprete... (Venetiis 1537, Lugduni 1538, 1539); Homeri opera graecolatina quaequidem nune extant omnia... (Basileae 1561, 1567; Argentorati 1564; Aureliae Allobrogum 1588, 1609; Lugduni 1656); Aristophanis... Comoediae undecim e graeco in latinum ad verbum translatae Andrea Divo Justinopolitano interprete... (Venetiis 1538, 1548; Basileae 1539, 1542, 1552; Lugduni Batavorum 1554, 1624, 1625); Aristophanis... Comoediae: Plutus, Nebulae, Ranae, Eguites, Acharnes, Vespae, Ares, Pax, Concinantes, Sacra Cereris celebrantes, Lysistratae. E graeco in latinum ad verbum translatae Andrea Divo interprete (Venetiis 1597); Aristophanis Comoediae undecim... interpretatione Nicodemi Frischlini, Florentis Christiani et Andreae Divi (Aureliae Allobrogum 1607, 1608); Theocriti Syracusani... Idyllis trigintasex, recens e graeco in latinum ad verbum translata, Andrea Divo Justinopolitano interprete... (Venetiis 1539, Basileae 1554). Posvetilo Ottoniellu Vidi.

Prim.: G. B. Goina, De ingeniis Istriae, Venetiis 1540 (Lugduni Batavorum 1722); N. Manzuoli, Nova descrittione della provincia dell'Istria I., Venezia 1611, 89; F. Argellati, Biblioteca degli Volgarizzatori IV., Bologna 1767, 231; G. Pray, Index rariorum librorum bibliothecae univ. regiae Budensis I., Budae 1780, 74; G. Carli, Opere, XV., XVI., Milano 1784, 1786; I. Weiss, Biographie universelle, ancienne et moderne... XI., Paris 1811–28, 427–28; Stancovich, Biografia I, 414; II, 84; 2^a ed. Capodistria 1888, 129–30, 176–77, 425; G. B. Goina, v Archeografo Triestino, 1830, 65–68; N. Manzuoli, v Archeografo Triestino, 1831, 168–208; G. Babuder, Atti dell'T. R. Ginnasio superiore di Capodistria 1865, 21–29; E. Teza, Rivista di storia antica, Padova 1903, 85–98; B. Ziliotto, Capodistria, 2^a ed., Trieste 1910, 17, 40, 43; isti, La cultura letteraria di Trieste e dell'Istria I. Dall'antichità all'umanesimo, Trieste 1913, 123–25; isti, Storia letteraria di Trieste e dell'Istria, Trieste 1924, 25; isti v Pagine Istriane 1959, n. 38, str. 34–36; Cella, 72; K. Gantar v ZČ 1970, 273–78; Jugoslaviae seriptores latini recentioris aetatis, Pars II, 1972, 14–15, 38, 64–65, 133; Stancovich, Atti III. Trieste 1972, 278; isti Atti V. Trieste 1974, 251; M. Breyer, Slavica (Kat.XXIII), Zgb 1912, 15; (Kat. XXVII), Zgb 1914, 27.

Lc.