Novi Slovenski biografski leksikon

ČOK, Lucija (rojstno ime Lucija Pišot; Lučka Čok, Lucija Čok Pišot), jezikoslovka, političarka (r. 7. 4. 1941, Lokavec, Ajdovščina). Oče Rado Pišot, šofer, mati Vanda Pišot, r. Bolko. Brat Rado Pišot, kineziolog.

1948 se je družina iz Lokavca pri Ajdovščini preselila v Koper, kjer je Lucija Čok začela obiskovati osnovno šolo. Na koprski gimnaziji je maturirala 1959. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študirala italijanščino in francoščino ter diplomirala 1965. Istega leta se je zaposlila kot profesorica italijanščine na koprski osnovni šoli Elvire Vatovec v Pradah in 1969 na tamkajšnji osnovni šoli Janka Premrla Vojka. 1969–80 je na koprski gimnaziji poučevala italijanski in francoski jezik. 1980 je postala pedagoška svetovalka za predmet italijanščina na koprski enoti Zavoda za šolstvo, 1986 pa višja predavateljica italijanskega jezika in predstojnica na koprski enoti Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani (do 1995). Hkrati je na ljubljanski Filozofski fakulteti poučevala didaktiko italijanskega jezika. Po interdisciplinarnem študiju italijanskega jezika in pedagogike je s tezo Prispevki k didaktiki italijanskega jezika – jezika družbenega okolja 1988 magistrirala na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je 1995 tudi doktorirala s tezo Upovedovanje in učenje drugega jezika v otroštvu.

1990 je postala podpredsednica skupščine občine Koper in predsednica komisije občine Koper za italijansko narodnost. Od ustanovitve decembra 1994 do 2000 je bila prva direktorica Znanstvenoraziskovalnega središča Koper; v tem času je s sodelavci postavila temelje za ustanovitev Univerze na Primorskem. 2000 je postala vršilka dolžnosti dekanje novoustanovljene Fakultete za humanistične študije, nato je bila 2000–02 ministrica za šolstvo, znanost in šport v vladi RS. 2003 je postala prva rektorica novoustanovljene Univerze na Primorskem, za katero si je prizadevala poldrugo desetletje, in tudi prva ženska rektorica v Sloveniji. Naloge rektorice je opravljala do 2006. 2004 je bila med soustanovitelji društva Forum 21. Od 1995 je bila višja znanstvena sodelavka, od 1999 docentka; 2002 je bila izvoljena v izredno profesorico, 2003 pa v znanstveno svetnico.

Lucija Čok se je strokovno in znanstveno ukvarjala z vprašanji didaktike pouka italijanščine, dvojezičnosti, medkulturnih problemov ter z vprašanji psihojezikovnih in didaktičnih razsežnosti upovedovanja, učenja in poučevanja drugega jezika. Aktivno se je udeleževala strokovnih posvetov in kongresov o francoskem jeziku in kulturi, italijanskem jeziku in književnosti, psiholingvistiki, sociolingvistiki. Kot izvedenka za vprašanja didaktike jezikovnega pouka je bila predstavnica Slovenije v delovnih telesih Sveta Evrope.

Prejela je priznanje občine Koper za dosežke na področju izobraževanja (1988). Za delovanje na področju medkulturnosti in projekte, povezane z jezikovnimi politikami, je prejela več priznanj, mdr. naslov vitezinje akademskih palm za promocijo francoskega jezika in kulture (Chevalier des Palmes Académiques) francoskega ministrstva za kulturo (1999), naslov poveljnica Reda zvezde italijanske solidarnosti (Ordine della Stella della Solidarietà Italiana) za preučevanje in razvoj italijansko-slovenske dvojezičnosti (2005) ter priznanje naslov vitezinje Legije časti (Chevalier de la Légion d'Honneur) za promocijo francoskega jezika in kulture ter jezikovne raznolikosti (2006). 2008 ji je Univerza Ca' Foscari v Benetkah podelila plaketo Una vita per l'italiano. 2013 je prejela nagrado za življenjsko delo na področju vzgoje in izobraževanja, ki jo podeljuje slovensko ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Istega leta je postala zaslužna profesorica Univerze na Primorskem.

Dela

  • Imparo l'italiano giocando : libro di testo attivo per lo studio iniziale della lingua italiana, Fiume, 1987 (učbenik; soavtorica Nada Dellore).
  • Gioco e parlo – parlo e gioco : schede dizionario, Ljubljana, 1990 (učbenik; soavtorica Nada Dellore).
  • Učenje in poučevanje tujega jezika : smernice za učitelje v drugem triletju osnovne šole, Ljubljana - Koper, 1999 (s soavtorji).
  • Zgodnje učenje jezikov v povezavi s celostnim razvojem otroka, Učenje in poučevanje tujih jezikov na Slovenskem : pregled sodobne teorije in prakse, Ljubljana, 2008, 18–29.
  • Slovenska Istra med politiko sožitja in priseljeništvom = Slovenian Istria between coexistence policy and immigration, Koper, 2012 (soavtorica Maja Zadel).
  • Italian : the Italian language in education in Slovenia, Koper, 2012 (soavtorica Nives Zudič Antonič).
  • Hic et nunc aude! : ustanovitev Univerze na Primorskem v času in prostoru, Koper, 2013.
  • Osebna bibliografija COBISS.
Žerdin, Ali: Čok, Lucija (1941–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006950/#novi-slovenski-biografski-leksikon (10. avgust 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Čok Lucija, roj. Pišot, profesorica, strokovnjakinja za didaktiko in metodiko pouka jezikov, r. 7. apr. 1941 v Lokavcu pri Ajdovščini. Oče Rado, šofer, mati Vanda Bolko, gospodinja. Družina, v kateri so bili štirje otroci, se je 1948 preselila v Koper, kjer je Č. obiskovala osn. š. in gimn., na kateri je maturirala 1959, nato pa je na Filoz. fak. v Lj. študirala it. in franc. ter diplomirala 1965. Poročila seje 1962 z Čedomirom Čokom, strojnim tehnikom, in ima tri otroke. Najprej se je zaposlila kot prof. it. na Osn. š. Prade (1965–68), nato je eno leto učila na Osn. š. Janka Premrla Vojka (Koper), za tem je poučevala it. in franc. na gimn. v Kopru (1969–80). Vmes je vpisala interdisciplinarno študijsko smer it. jezik in pedagogika ter magistrirala 1988 s tezo Prispevki k didaktiki it. jezika – jezika družbenega okolja. Strok. znanje je izpopolnjevala tudi v tujini na letnih šolah, kasneje pa se aktivno udeleževala tudi strok. posvetovanj in kongresov. Tako je poglabljala poznavanje franc. jezika in kulture v Besanconu 1972, it. v Firencah in Perugi (1985), it. književnost v Cagliariju (1980), psiholingvistiko je spoznavala v Poitiersu 1977, sociolingvistiko v Minsku1989. Kot dobra učiteljica in ambiciozna analitičarka didaktičnih problemov je postala pedagoška svetovalka za predmet italijanščina na koprski enoti Zavoda za šolstvo (1980 – 86), nato je sprejela mesto višje predavateljice it. jezika na koprski enoti Pedag. fak., ki jo od tedaj tudi vodi kot predstojnica. Istočasno je ostala strok. sodelavka Zavoda za šolstvo, na Filoz. fak. v Lj. pa poučuje tudi didaktiko pouka it. Pod njenim vodstvom je koprska enota Pedag. fak. pričela izvajati prilagojene programe pedag. usposabljanja za vzgojitelje in učitelje na manjšinskih šolah in vrtcih, v katere so vključeni tako pripadniki it. kot slov. manjšine. Č. se je pričela poglabljati v raziskovanje interkulturalnih problemov in vprašanj o dvojezičnosti ter se vključila tudi v domače in mednar. projekte (priprava učnih načrtov, inoviranje osnovne šole – pri Ministrstvu RS za šolstvo in šport, projekt v okviru TEMPUS-a, delavnica Sveta Evrope Bilingual education). Od 1982 je pričela objavljati razprave in strok. članke v različnih revijah: Scuola nostra (Reka 1982, 1983, 1986), Vzgoja in izobraževanje (1985, 1987, 1989), PrimSreč (1983, 1987, 1988), Il territorio (Ronke 1989), Linguistica (Lj. 1990), Pedagoška obzorja (1990). Večkrat se oglaša tudi v splošnih časopisih (Voce del popolo, Nedeljski dnevnik, PrimN). Uveljavila se je predvsem z izpopolnjevanjem specialnih didaktičnih metod za potrebe dvojezičnega izobraževanja ter z raziskovanjem psiholinguističnih in didaktičnih razsežnosti zgodnjega usvajanja drugega jezika, ki se pričenja že v otroški dobi. O teh vprašanjih je spregovorila tudi na domačih in mednar. strok. simpozijih (Lj. 1984, 1985; Cortona 1985, Grenoble 1990, Novi Sad 1989, 1990, Carmarthen 1991). Njeni referati so bili večinoma tudi objavljeni v zbornikih: Dvojezičnost – individualne in družbene razsežnosti, Lj. 1984; Atti del VII congresso Associazione internazionale professori di italiano, Cortona 1985; Vzgoja in izobraževanje v večkulturnih družbah, Lj. 1986; Zbornik prispevkov V. kongresa Zveze društev za uporabno jezikoslovje Jugoslavije, Lj. 1989; Zbornik 1. mednarodnega posveta Jezici i kulture u doticajima, Reka 1989; Zbornik posveta ob 30-letnici enotne osnovne šole, Lj. 1988; Komunikacija in jezikovna kultura v šoli, Lj. 1990; Živi jezici, Novi Sad 1990; 1991; Prispevki k didaktični prenovi pouka materinščine za otroke Slovencev v tujini, Lj. 1992; Acquisition et ensegnement / apprentissage des langues, Grenoble 1992; Mednarodni posvet o alternativnih vzgojnih konceptih, Mrb. 1992; Kaj hočemo, kaj zmoremo, Lj. 1992. Pogosto vodi tudi različne oblike dodatnega izpopolnjevanja učiteljev tujih jezikov in učiteljev slov. v tujini na specializiranih seminarjih. Svoja strok. spoznanja ter praktične didaktične rešitve je strnila pri pripravi učbenika za pouk it. jezika v 3. razr. osn. šole Impariamo l'italiano giocando, Reka 1985 (soavtor Nada Dellore, ponatisi 1987, 1989, 1991); z isto soavtorico je oblikovala učbeniški komplet za pouk it. v 2. razr. osn. š. Gioco e parlo, parlo e gioco, (Reka 1990), k temu učbeniku pa je samostojno pripravila tudi priročnik za učitelje, ki je bil preveden tudi v shr. Gioco e parlo, parlo e gioco, (Reka 1990). Tudi je soavtorica didaktičnega priročnika za delo po igralnih in logično – jezikovnih tehnikah učenja jezika ELLE (Lj. 1991). Kot ugledna strokovnjakinja za vprašanja didaktike jezikovnega pouka je predstavnica Sje v delovnih telesih Sveta Evrope, tujih univerz in strok. združenj, sodeluje v različnih raziskovalnih projektih ter v strok. organih šolskih oblasti v Sji, je koordinatorica projekta TEMPUS itd. Opravlja tudi nekatere javne funkcije: podpreds. skupščine občine Koper (1990), preds. komisije občine Koper za it. narodnost (1990), članica sveta revije PrimSreč itd. Za delo je prejela priznanje in plaketo občinske izobraževalne skupnosti Koper (1987), občinsko priznanje OF za delo pri podružabljanju izobraževanja (1988).

Prim.: Osebni podatki; personalna mapa v arhivu pedag. fak. v Lj.

Jan

Jan, Zoltan: Čok, Lucija (1941–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1006950/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (10. avgust 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine