Černigoj, Avgust

Černigoj Avgust, slikar, r. v Trstu pri Sv. Ani 24. avg. 1898; oče Maks, težak v pristanišču, mati Marija Grgič, gospodinja. Osn. in meščansko š. je dovršil v Trstu (1904–12); nato je obiskoval umetnostno obrtno š. (1912–16), služil vojake (1916–18). Od okt. 1920 do konca sept. 1922 je bil prof. risanja na meščanski š. v Postojni. V marcu 1922 je napravil usposobljenostni izpit na umetnostni akademiji (Istituto Belle Arti) v Bologni. Jeseni 1922 je šel v München na umetnostno akademijo. Ker je bila umetniško preveč konservativna, je spomladi 1923 šel v Weimar na umetnostno obrno visoko š. Staatliches Bauhaus (dobesedno: državna gradbeniška hiša). Rektor je bil znameniti Walter Gropius, med profesorji pa prav tako znameniti ruski slikar Vasilij Kandinskij. Iz Weimarja se je v začetku 1924 vrnil preko Münchna v Lj., kjer je eno leto živel brez stalne zaposlitve. Od 14. febr. do 30. jun. 1925 je bil prof. na tehnični srednji š. v Lj. Potem ga je policija izgnala zaradi suma, da je v zvezi s komunisti. Vrnil se je v Trst, kjer je zasebno veliko delal. Po vojni je od 1946 do 1968 poučeval risanje na industrijski strokovni š. v Rojanu, na nižji sred. š., na znanstv. liceju in na učiteljišču. 1968 je stopil v pokoj. Sedaj ima v Trstu zasebno slikarsko šolo. Č. je izredno raznolična umetniška osebnost. V Münchnu se je seznanil z nemškim impresionizmom, v Weimarju pa se je navdušil za konstruktivizem. V Lj. je stopil v družbo likovnih umetnikov, ki so zastopali revolucionarne smeri; glavni so bili: Lojze (Luis) Spazzapan, Ivan Čargo in Veno Pilon, sami primorski umetniki. 1924 je priredil v Lj. svojo prvo razstavo, naslednje leto še eno. Snoval je modernistično revijo Konstruktivizem, ki pa ni izšla. K sodelovanju je vabil tudi Srečka Kosovela. Sestavil je konstruktivistični manifest za avantgardistično revijo Tank (s podnaslovom Revue internationale active – Mednarodna revija nove umetnosti), katero je izdajal Ferdo Delak, doma iz Solkana. Tu je prispeval tudi ilustracije. Izšli sta dve številki. Od 1923 do 1926 je sodeloval kot ilustrator mladinskega mesečnika Novi rod (Trst). V letniku 1925/26 je objavil članek Otroške risbe (131–132). 1926 je priobčil nekaj ilustracij v srednješolskem mesečniku Naš glas (Trst). Izvršil je velike dekoracije na italijanskih prekooceanskih ladjah (Saturnia, Vulcania, Neptunia, Oceania, Conte di Savoia, Victoria). Poslikal je c. na Grahovem v Baški dolini, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Štivanu pri Devinu, v Knežaku in na Baču, v Košani ter v Račicah v Istri. Č.-eva umetniška pot teče vedno v revolucionarni smeri od postimpresionizma v ekspresionizem, kubizem, futurizem, konstruktivizem, novi socialni realizem, fovizem, neokubizem in abstraktizem. V marcu 1927 je imel v občinski galeriji v Trstu s svojo skupino sindikalno razstavo. Ob isti priložnosti je bilo v razstavnem katalogu njegovo delo orisano takole: »Sedanjo umetniško produkcijo lahko označimo kot abstraktno-impresionistično. Barva in prostor sta osrednji prvini, ki ju umetniško hotenje ustvarjalca oblikuje s samolastnim izpovedno izraznim načinom. Razstavljavec individualno presnavlja realizem, to je, gradi svoj lastni likovni svet iz stvarnega sveta in iz vsakodnevnih zapažanj. Prostor skuša razbiti, ga pregledati iz vseh perspektiv, tudi iz onih, ki jih ni in ki so plod ustvarjalčeve fantazije« (Šijanec 105). Č. je veliko razstavljal. Prve razstave je imel v Lj. (1924 in 1925). Organiziral je skupino konstruktivistov, ki so razstavljali v Trstu 1927. Med Slovenci so bile njegove razstave še v Mrbu, Gor., Celju, Kranju, Idriji, Kopru, Clcu; drugod v Jsli pa v Zgbu, Bgdu, na Reki in v Dubrovniku. V Italiji je razstavljal v Milanu, Monzi, Neaplju, Livornu, Veroni, Vicenzi in Vidmu. Segel je tudi v druge države z razstavami na Dunaju, v Berlinu, Stuttgartu, Pragi, Zürichu, Bernu, Arbonu (Švica), v Cincinnati (ZDA), Bringhtonu (Anglija) in v Rotterdamu (Holandska). Po zadnji vojni je sodeloval pri dekoraciji Kulturnega doma v Trstu (1964). Č. je izdal naslednje samostojne publikacije: Slovenski pesniki in pisatelji v grafiki. Sedemnajst listov s 34 portreti. Trst 1948, 4°; Grafika. Izvirni lesorezi. Koper 1950 (200 slov. in 200 ital. izv.); Srečko Kosovel, L'inno del poeta. Traduz. di Pavle Merkù. Izd. L'Asterisco, Trst 1974; format 50x50. Vsebuje pet povečanih lesorezov iz Našega glasa 1925. Za svoje življenjsko delo je Č. 6. febr. 1976 prejel Prešernovo nagrado. Č.-evi učenci so Lojze Spacal, Jože Cesar, E. Zaje, Klavdij Palčič, J. Lukežič.

Prim.: Vprašalna pola in osebni podatki; Stelè, Umetnost 1960, 139–142; Fran Šijanec, Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor 1961, 104–107; Ferdo Delak-Heinz Luedecke, Junge slowenische Kunst. Der Sturm, Berlin 1929, XIX. letnik, Sonderheft; Katalog razstave konstruktivistične skupine v Trstu 1927; ZSS VI, 169–170; Janez Mesesnel, Konstruktivistični jubilej Avgusta Černigoja, Sinteza, revija za likovno kulturo. Lj. 15. okt. 1969, 29–34; Milko Bambič, Avgust Černigoj je končno vendarle spregovoril tudi o Srečku Kosovelu, PDk 19.8. 1973; Srečko Kosovel, Integrali, Lj./Trst 1967 – Predgovor: Anton Ocvirk, Srečko Kosovel in konstruktivizem 82–97.

K-n