Costaperaria, Josip (1876–1951)
Vir: © zasebni arhiv Polonce Poljšak

Novi Slovenski biografski leksikon

COSTAPERARIA, Josip (vzdevek Costa), arhitekt (r. 2. 6. 1876, Krapje, Jesenovac, Hrvaška; u. 12. 7. 1951, Ljubljana). Oče Josip Costaperaria, trgovec z lesom, mati Marija Costaperaria, r. Lothinger, posestnica. Žena Mira Costaperaria Dev, sopranistka, koncertna pevka, ženin nečak Aleksander (Saša) Dev, arhitekt.

Izšel je iz večnacionalne furlansko-nemško-hrvaške družine in bil panslovansko opredeljen. Maturiral je 1894 na prvi gimnaziji v Zagrebu. Najprej je študiral arhitekturo na tehniški visoki šoli (Technische Hochschule, TH) na Dunaju, vendar je študij zaradi očetove (1896) in materine (1897) smrti prekinil ter s sestro do jeseni 1897 vodil domače posestvo. V študijskem letu 1898/99 je obiskoval seminar arhitekta Otta Wagnerja (1841–1918) na akademiji upodabljajočih umetnosti (Akademie der bildenden Künste, ABK). V študijskem letu 1899/1900 se je ponovno vpisal na TH, vendar tudi takrat študija ni končal, ker je moral 1901 na služenje vojaške obveznosti. Po tem je delal v ateljeju arhitekta Maksa Fabianija, kjer se je strokovno izoblikoval. Ko se je 1905 poročil s koncertno pevko Miro Dev, je bil nameščen pri združenju beneških gradbenih inženirjev (Consorzio d'Ingegneri costruttori Veneziani Co.) v Trstu. Kmalu zatem se je uveljavil kot samostojni arhitekt z lastnimi natečajnimi projekti. Med prvo svetovno vojno je bil kot avstro-ogrski častnik na srbski fronti, od tega pol leta tehnični referent pri inšpektoratu za vojna grobišča (Kriegsgräberinspektion) v Beogradu. Konec vojne je dočakal kot komandant Zaloga pri Ljubljani. Po prvi svetovni vojni se je preselil v Ljubljano, kjer se je 1919 zaposlil na gradbenem oddelku uprave Južne železnice in tam ostal do izstopa iz uprave decembra 1922. Po tem se je zaposlil kot vodja tehničnega oddelka Jadranske banke in delal na gradbiščih po vsej kraljevini SHS. 1925 se je iz Beograda preselil nazaj v Ljubljano in se v študijskem letu 1925/26 vpisal na ABK na Dunaju, kjer se je dodobra seznanil s takratnimi arhitekturnimi smernicami. Študij je končal 1927 z diplomo pri arhitektu Clemensu Holzmeistru. Po diplomi je v Ljubljani kot samostojni arhitekt zgradil več najemnih stanovanjskih hiš in razstavljal svoje projekte v Parizu, pridružil pa se je tudi petkovcem, skupini modernistično usmerjenih mladih arhitektov ljubljanske šole za arhitekturo. Po drugi svetovni vojni je bil obsojen, ker je 1941 sodeloval z Ljubljanskim sejmom (Fiera di Lubiana), zatem je delal v ljubljanskem Projektivnem zavodu (Slovenija projekt) ter v času socialistične obnove naredil več zasnov, prenov, adaptacij in novogradenj širom po Sloveniji.

Najdlje in največ je delal v Ljubljani, sicer pa je menjaval številna družbena in družabna okolja, v katerih se je oblikoval: Krapje pri Novski, Zagreb, Dunaj, Trst, Gorica, Beograd, južna Srbija, Ljubljana, Pariz, Bled, Celje, Maribor in drugod. Ker študija arhitekture na Dunaju tako na TH kot na ABK sprva ni končal, se je po odsluženi vojaški obveznosti strokovno in v praksi izoblikoval v ateljeju arhitekta Maksa Fabianija. Kot vodja del Fabianijevega Narodnega doma v Trstu (1902–05) in Trgovskega doma v Gorici (1903–05) je dobro poznal ustroj in gradnjo večnamenskih sodobnih stavb, ki so uvajala nove materiale, tehnike gradnje ter preplet in koncentracijo urbanih vsebin. V času službovanja v združenju beneških gradbenih inženirjev v Trstu je sodeloval z arhitektom Enricom Nordiom in za konzorcij izvedel več manjših projektov. Kmalu po tem se je uveljavil kot samostojen arhitekt z natečajnimi projekti, denimo v Postojni, Pulju, Banjaluki in Sarajevu, ter prvimi deli: meščansko deško šolo v Postojni (1907–09), šolo Cirila in Metoda (1912), delavskimi hišami društva Naš dom (1913), Živnostensko banko (1914) in prenovo tiskarne Edinost (1914), vse v Trstu. Značilno za njegovo začetno ustvarjalno obdobje, ko je bil pod vplivom arhitekta Fabianija, je snovanje velikih projektov in njihova izvedba z vnosom številnih konstrukcijskih novosti v tradicionalne zasnove gradnje. To so bile večnamenske stavbe, šolska poslopja in sedeži korporacij, kot so denimo Živnostenska banka v Trstu, ali pa naročila, ki jih je po prvi svetovni vojni izvedel za upravo Južne železnice in Jadransko banko. V tem obdobju je zasnoval in izvedel več stavb: trinadstropno stanovanjsko hišo na Resljevi cesti 35 v Ljubljani, projekt za zazidavo in preureditev kolodvora v Zagrebu, carinarnico in carinska skladišča v Zagrebu. 1921 je zasnoval Ljubljanski velesejem in 1921–30 še okoli deset tamkajšnjih paviljonov, 1922 je pridobil gradbeno dovoljenje za Ljubljanski dvor, za katerega je naredil idejne načrte in načrte fasad. Za Jadransko banko je vodil gradnjo palač v Zagrebu in Beogradu, hišo v Celju in manjše poslovalnice. Po končani diplomi pri arhitektu Holzmeistru je pod vtisom predvsem modernega arhitekturnega dogajanja na Dunaju in deloma drugod po svetu sodobne arhitekturne tendence prenašal k nam. V nadaljevanju je v Ljubljani kot samostojni arhitekt zgradil več najemnih stanovanjskih hiš, kot denimo hišo Šuklje na Beethovnovi ulici in hišo Dular na Dvořakovi ulici v Ljubljani. Po 1930 je zasnoval stanovanjski blok Šahovnica, katerega soinvestitor je bil, ter modernistične vile na Vrtači in blizu nje, kar predstavlja njegov ljubljanski ustvarjalni vrh. Vile Moskovič, Pirkmajer, Pavlin in Keršič na Vrtači ter Dular in Perhavec nekoliko stran od nje so bile grajene za bogato ljubljansko meščanstvo, ki jih je spoznaval pri delu. Skupaj s prvim modernističnim blokom na Vrtači, imenovanim Šahovnica, predstavljajo ljubljanski Weissenhof (vzorčna modernistična soseska v Stuttgartu, zgrajena 1927). Po zasnovi in podobi so bližje dunajski moderni arhitekturi kot Le Corbusierovi estetiki, čeprav je znal francosko in je v tistem obdobju v Parizu tudi razstavljal. Vile z ravno in deloma pohodno streho, vogalnimi okni, fasadami čistih linij in svobodne razporeditve oken niso postavljene na stebrih, da bi delovale lahkotno, kot veleva Le Corbusier, ampak so s kamnitimi podstavki močno vkopane v tla. Vile so bile tudi predstavljene na arhitekturnih razstavah v Beogradu, Parizu in Ljubljani. V nadaljevanju kariere se je arhitekt nekoliko odmaknil od modernističnih načel, kar se vidi v njegovih delih, kot so 1933 zasnovani penzion Alpe za družino von Pongratz na Bledu, vila Sončnica za ljubljanskega župana Ivana Hribarja 1936 na Bledu, poslopja kneza Auersperga na Kočevskem (1939), mala počitniška vila na Rabu za Cirila Pavlina 1941, kot tudi v njegovem zadnjem večjem delu – v prenovi sodnijske palače v Ljubljani po drugi svetovni vojni.

Kot najstarejši član je bil zgled in v veliko moralno oporo petkovcem, mlajšim, v modernizem usmerjenim arhitektom, ki so predstavljali opozicijo arhitektu Jožetu Plečniku in njegovemu delu. Skupino so sestavljali še arhitekti France Tomažič, Stanislav Rohrman, Janko Omahen, Maks Strenar, Katarina Grasselli in Herman Hus. Tako kot je njemu pomagal Fabiani, tako je on pomagal mlajšim arhitektom, največ ženinemu nečaku, arhitektu Aleksandru Devu in Strenarju. Bil je član številnih natečajnih komisij, društev in klubov, mdr. Rotary kluba Ljubljana.

V prvi svetovni vojni, v začetku januarja 1916, ko je služil kot bataljonski adjutant in nadporočnik pri I./27. bojno-etapnem bataljonu v Srbiji, je bil odlikovan s kolajno signum laudis. Bil je član številnih združenj in (natečajnih) komisij, na arhitekturnih natečajih je prejel več nagrad, za svoja dela pa več priznanj in odlikovanj: 1907 prva nagrada na natečaju za meščansko šolo v Postojni; 1908 druga nagrada pri natečaju za stavbo Cassa di risparmio di Pola in pohvala pri natečaju za Betriebs -Kranken-kasse für das Civil-Arbeiter-Personale der k. u k. Kriegsmarine in Pola; 1908 prva nagrada pri natečaju za društveni dom hrvaškega pevskega društva Nada v Banjaluki; 1928 skupaj z Aleksandrom Devom druga nagrada na natečaju za šolo Grad v Splitu (prva nagrada ni bila podeljena) in prva nagrada na natečaju za šolo Lučac v Splitu. 1922 ga je pokrajinski namestnik Ivan Hribar odlikoval za zasluge na gospodarskem področju. Za izkazane posebne zasluge na delu pri obnovi in izgraditvi domovine je bil 1949 odlikovan z redom dela III. stopnje.

Dela

  • O sodobni arhitekturi, Trgovski tovariš, 29, 1932, št. 10, 201–208.

Razstave

  • Razstava jugoslovanske sodobne arhitekture (Beograd, 1931).
  • Mlada slovenska arhitektura (Ljubljana, 1933).
  • Razstava jugoslovanske arhitekture (Pariz, 1933).
  • Spomeniškovarstveni center, Ljubljana, 2002.

Arhitektura

  • Paviljoni C, D, E, F, G, H in I na Ljubljanskem velesejmu, 1921, Ljubljana (porušeno).
  • Ljubljanski dvor, 1924 in 1925, Ljubljana, Kolodvorska ulica 39 in Pražakova ulica 19.
  • Stanovanjska hiša Šuklje, 1929, Ljubljana, Beethovnova ulica 2.
  • Stanovanjska hiša Dular, 1931, Ljubljana, Dvořakova ulica 10.
  • Stanovanjski blok – Šahovnica, 1931, Ljubljana, Vrtača 4 in 6.
  • Vila Moskovič, 1932, Ljubljana, Tobačna ulica 8 (danes Levstikova ulica 15).
  • Vila Pavlin, 1932, Ljubljana, Levstikova ulica 29 (danes Levstikova ulica 13).
  • Vila Pirkmajer, 1932, Ljubljana, Vrtača 9 in Levstikova 20 (danes Vrtača 11).
  • Nadzidava sodnijske palače na Miklošičevem trgu, 1947, Ljubljana, Tavčarjeva 9.

Viri in literatura

  • Arhiv Republike Slovenije, Ban. upr. V, XXIV, stavbeniški izpiti, fasc. 42.
  • PSBL.
  • Fiera di Lubiana, Ljubljana, 1941.
  • Arh. Josip Costaperaria, Slovenski poročevalec, 17. 7. 1951.
  • France Ivanšek: Arh. Josip Costaperaria 1876–1951, Arhitekt, 1, 1951, št. 1, 42–43.
  • Janko Omahen: Izpoved, Ljubljana, 1976.
  • Marco Pozzetto: La scuola di Wagner 1894–1912, Trieste, 1979.
  • Bogo Zupančič: Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljanski opus – arhitektura modernega ljubljanskega meščanstva, Ljubljana, 2002 (zloženka).
  • Bogo Zupančič: Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo, Ljubljana, 2004.
Zupančič, Bogo: Costaperaria, Josip (1876–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005530/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Primorski slovenski biografski leksikon

Costaperaria Josip, arhitekt, r. 2. jun. 1876 v vasi Krapje na Savi na Hrvaškem, u. 12. jul. 1951 v Lj. Oče je bil lesni trgovec. Srednjo š. je dovršil v Zagrebu (1894), na Dunaju je študiral na tehniški visoki šoli in na akademiji lepih umetnosti, toda očetova smrt 1896 in materina 1897 sta ga priklicali domov, kjer je vodil posestvo s sestro do jeseni 1897. Vrnil se je na Dunaj in 1900 postal arhitekt. Najprej je delal na Dunaju v ateljeju prof. arh. dr. Maksa Fabianija, ta pa ga je čez nekaj časa poslal v Trst kot vodjo gradnje uarodnega doma (sezidan 1904) in kasneje še Trgovskega doma v Gor. 1905 je dobil namestitev pri gradbenem podjetju Consorzio dingegneri costruttori v Trstu, ki ga je zaposlilo pri gradnji palače Kreditnega zavoda v Trstu. Nekaj časa je pomagal tudi projektantu arh. prof. E. Nordiu. 1907 se je prvič udeležil javnega natečaja za meščansko šolo v Postojni in zmagal. Z njeno zgradbo se je postavil na lastne noge. Sledile so: Ciril-Metodova šola v Trstu, Živnostenska banka v Trstu (palača, v kateri je zdaj Banca d'America e d'Italia, ul. Roma), hiša Šutej v Zgbu, delavske hišice slov. družbe Moj dom idr. 1914 je bila Živnostenska banka končana, toda ko je preselil svoj atelje v njene nove prostore, je moral za štiri leta in pol na srbsko bojišče. Po vojni se ni mogel več vrniti v Trst; naselil se je v Lj. in stopil v službo Južne železnice kot šef oddelka za visoke gradnje. Tu je ostal do 1923 in izdelal več manjših in večjih načrtov, med njimi hišo na Resljevi cesti, Ljubljanski dvor, carinarnico in carinska skladišča v Zgbu. Istočasno mu je bil poverjen načrt za lj. velesejem, ki je bil prvič odprt 1921. Leta 1922 je sprejel mesto vodje tehn. oddelka Jadranske banke in zanjo vodil gradnjo palač v Zagrebu, Beogradu, hišo v Celju in manjše poslovalnice. 1925 je postal zasebni arh. v Lj., gradil stanovanjske hiše in vile na Vrtači, preurejal notranjosti starejših stavb, se udeleževal natečajev itd. Po zadnji vojni je sodeloval pri obnovi, rešil problem Kazine na Bledu, izdelal številne načrte za zadružne domove, stanovanjske hiše, nadzidal sodno palačo v Lj. itd. Za vse to je bil odlikovan z redom dela.

Prim.: F. Ivanšek: Arh. Josip Costaperaria, Arhitekt I, Lj. 1951, 42–43 s sl.; Enciklopedija likovnih umjetnosti I, Zgb 1959.

Jem.

Jevnikar, Martin: Costaperaria, Josip (1876–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1005530/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine