Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Novi Gorici. Šolanje je od 1978 nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani (kompozicija in orgle), vendar je izobraževanje tam prekinil in ga od 1980 nadaljeval na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je 1984 diplomiral iz orgel. V času študija se je izpopolnjeval na orgelskih tečajih v Pragi (pri Milanu Šlehti, 1980–81) in Gradcu (pri Ottu Brucknerju, 1982–83). 1985 je v Ljubljani opravil strokovni izpit iz klavirja.

V času študija je poučeval orgle na orglarskih šolah v Celju in Mariboru (1983), zatem je bil do 1993 zaposlen kot učitelj klavirja na Glasbeni šoli Kranj, 1985–86 pa je poučeval tudi orgle na orglarski šoli v Ljubljani. Od 1993 je samostojni kulturni delavec. 2006–11 je poučeval orgle na Konservatoriju za glasbo Jurij Slatkonja v Novem mestu, od 2011 pa orgle poučuje zasebno.

Nastopil je na številnih koncertih doma in v tujini, predvsem kot organist, pa tudi kot čembalist. Med njegovimi pomembnejšimi orgelskimi koncertnimi nastopi so: ciklus koncertov z Bachovo glasbo v ljubljanski stolnici (1985), nastopi na Asiago festivalu v Italiji (1988–90), ciklus koncertov z Bachovo glasbo po raznih krajih Slovenije (2000), koncert na Mozartovem orgelskem festivalu v Veroni (2008), koncert v okviru festivala baročne glasbe v Cluju (2010), koncert v okviru orgelskega festivala Callido 1822 v Vittoriu Venetu (2011), koncert na Mednarodnem Bachovem orgelskem festivalu v Varšavi (2014) itd.

Kot poznavalec baročnih orgel od 1989 sodeluje z Restavratorskim centrom RS. 1997–2007 je bil umetniški vodja Novomeškega glasbenega festivala. 1982–92 je v Cerkvenem glasbeniku objavil vrsto prispevkov s področja slovenske orgelske zgodovine. Posveča se tudi založniški dejavnosti. Med 1987–97 je pri svoji založbi izdal vrsto zvočnih posnetkov (sodeloval je tudi kot izvajalec) in not, predvsem z glasbo skladateljev, ki so v 18. stoletju delovali na območju današnje Slovenije (npr. Antonio Tarsia in Jakob Frančišek Zupan).

1993 je za založniško dejavnost prejel Betettovo listino, 1994 pa priznanje občine Novo mesto za publiciranje skladb.

Dela

Diskografija

  • Orgle na Slovenskem, Crngrob, izvaja M. Bizjak, Ljubljana, Helidon, 1985 (gramofonska plošča).
  • Johann Sebastian Bach, Orgelwerk, Milko Bizjak, orgle, Ljubljana, Založba kaset in plošč, 1989 (zvočna kaseta).
  • Milko Bizjak, orguje, Zagreb, Jugoton, 1989.
  • Glasba dežele Kranjske, Milko Bizjak, orgle, Ljubljana, Založba kaset in plošč RTV Slovenija, 1991 (zvočna kaseta).
  • Johann Michael Steinbacher, čembalo Milko Bizjak, Glasbena dediščina Slovenije 2, Ljubljana, Edition Bizjak, 1992 (zvočni CD).
  • Johann Adam Scheibl, Milko Bizjak, čembalo, Glasbena dediščina Slovenije 13, Ljubljana, Edition Bizjak, 1996 (zvočni CD).
  • Johann Sebastian Bach, Milko Bizjak, orgle, Rogaška Slatina, A. Škrabl, 2000 (zvočni CD).
  • Nove orgle v stolni cerkvi Sv. Nikolaja v Novem mestu, Škrabl, op. 200, izvaja Milko Bizjak, Zg. Stranje, Dream Studio Krt, 2008.

Bibliografija

  • Ivan Faller in njegove orgle pri sv. Primožu nad Kamnikom, Cerkveni glasbenik, 75, 1982, 30–31.
  • Frančišek Ksaver Križman, Cerkveni glasbenik, 76, 1983, 73–77.
  • Celjske orglarske delavnice v obdobju baroka, Cerkveni glasbenik, 77, 1984, 40–47.
  • Ljubljanske orglarske delavnice v obdobju baroka, Cerkveni glasbenik, 77, 1984, 17–24.
  • Mariborska orglarska delavnica v obdobju baroka, Cerkveni glasbenik, 77, 1984, 77–82.
  • Orgle na Slovenskem, Ljubljana, 1985 (soavtor Edo Škulj).
  • Orglarske delavnice v obdobju klasicizma, Cerkveni glasbenik, 78, 1985, 17–20, 58–60.
  • Tri neznane skladbe Valentina Lechnerja, Cerkveni glasbenik, 85, 1992, 16.
  • Frančiškani in glasba v 18. stoletju, 500 let frančiškanov v Kamniku : zbornik referatov zgodovinskega simpozija 1992, Kamnik, 1993, 59–63.
  • Ptujska rokopisna glasbena zbirka, Littera scripta manet : 200 let knjižničarstva in tiskarstva na Ptuju, Ptuj, 1993, 51–57.
  • Glasbena govorica Antonia Tarsie, Antonio Tarsia : 1643–1722 : 350 let, Koper, 1993, 28–35.

Viri

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, vprašalnik za NSBL.
  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Edo Škulj: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005.
  • Franc Križnar, Tihomir Pinter: Sto slovenskih skladateljev, Ljubljana, 1997, 42–43 (s sl.).
  • Milko Bizjak, maj 2015.
Grabnar, Klemen: Bizjak, Milko (1959–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004280/#novi-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bizjak Milko, orgelski koncertist, publicist, r. 1. nov. 1959 na Jesenicah. Oče Herman, pravnik, mati Majda Bizjak, ekonomski tehnik. Osn. š. je obiskoval v Novi Gor. (1966–74). V letih 1974–78 je v Novi Gor. dovršil gimn. Odšel je v Lj. na Glasb. akad., kjer se je posvetil študiju orgel. V letih 1980–82 je obiskoval Glasb. akad. v Zgbu, vedno izpopolnjevanje v orglah. Od 1982 do 1984 je obiskoval visoko šolo za glasbo v Gradcu (Avstr.) pri prof. O. Brucknerju. Medtem je pripravljal z muzikologom prof. L. Šabanom obsežno diplomsko disertacijo Baročne orgle in orglarstvo na Slovenskem (Zgb 1983, tipkopis). Naslednje leto je zaključil visokošolski študij na zgb. akad. z diplomskim koncertom na orglah z najvišjo oceno. – Z letom 1984 je nastopil prvo redno službo kot prof. klavirja na Glasb. š. v Kranju. Vmes je dve leti poučeval tudi orgle na orglarskih šolah v Celju in Mariboru, v letu 1984–85 pa na orglarski š. v Lj. Po odsluženju vojaškega roka 1986–87 je obdržal le službo v Kranju in se posvetil koncertiranju, raziskovalnemu delu ter publiciranju. Od 1979 je izvedel preko štiri sto solističnih koncertov na orglah in čembalu po Jsli, It., Avstr., Nem., Madž. Z letom 1987 je ustanovil lastno založbo, ki mu omogoča nemoteno delovanje pri publiciranju nepoznane stare glasbe, ki jo raziskuje in odkriva v slov. in hrv. arh. Posnel je več LP, laserskih plošč in kaset, ki so izšle pri najvidnejših diskografskih hišah bivše Jsle. Izdal je 45 publikacij s področja muzikologije, pedagogike, ustvarjalnega in poustvarjalnega dela. Važnejše so: Orgle na Slovenskem (monografija, skupaj z E. Škuljem, DZS Lj. 1985). V knjigi velikega formata je v besedi in sliki predstavljenih sto orgel na Slovenskem, od najstarejših v Strmci nad Laškim iz sredine 17. stol. pa do zadnjih orgel v Cankarjevem domu v Lj. (tudi nem. in angl. izdaja). Ptujska zbirka (notna izdaja, največkrat za čembalo), zv. I.-VIII., Lj. 1985–92. Glasba za čembalo iz Slovenije in Hr vaške (notna izdaja), zv. I.-V., Lj. 1989–92.

Prim.: Seznam vseh del v arh. PSBL; arh. NEŠKT; Knjiga '85, 373.

M. Pah.

Pahor, Minka: Bizjak, Milko (1959–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004280/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine