Novi Slovenski biografski leksikon

Bizjakova družina se je s Primorske zaradi fašizma preselila sprva na Brezovico, zatem v Dobravo pri Črnučah. Osnovno šolo je 1918–20 obiskoval v Dolenji Otlici, 1920–22 na Brezovici pri Ljubljani, 1922–25 pa v Črnučah. V Trzinu se je izučil za ključavničarja. Po služenju vojaškega roka, med katerim je dosegel čin narednika, je bil nekaj časa brezposeln. 1934 je priključil stranki komunistov. 1936–41 je bil zaposlen v Avtomontaži za Bežigradom.

Skupaj z bratom Stanetom, ki je bil tudi zaposlen v Avtomontaži, je deloval med tamkajšnjimi delavci. Ustanovil je partijsko organizacijo in bil njen sekretar, kot sindikalna voditelja pa sta z bratom organizirala stavko. Svojim tovarišem, ki jih je preganjala policija, je pomagal pri zaposlitvi v Avtomontaži. 1932–35 je bil član Delavsko prosvetnega društva (DPD) Svoboda Črnuče, ki ga je oblast 1935 razpustila. 1938–40 je bil član društva Vzajemnost s sedežem v Stožicah in nato na Ježici, ki je bila naslednica DPD Svoboda. 1938 je bil aretiran zaradi komunističnega delovanja. Septembra 1940 je sodeloval v protidraginjski demonstraciji pred ježiškim županstvom, zaradi česar so ga januarja 1941 skupaj z bratom in drugimi komunisti z Ježice in Črnuč poslali v kazensko taborišče v Ivanjico, njuno družino pa izselili v Učak pri Trojanah. Po vrnitvi sta bila z bratom vpoklicana v vojsko, v kateri sta ostala do jugoslovanske kapitulacije. Po nemški okupaciji je postal eden od organizatorjev priprav na vstajo v Črnučah, kot znanega komunista ga je iskal Gestapo. Organiziral je zbiranje orožja in sabotažne akcije proti Nemcem. Junija 1941 je skupaj z drugimi črnuškimi komunisti odšel v partizane, kjer so še istega meseca ustanovili Rašiško partizansko četo. Avgusta 1941 je postal komandir Mengeško-moravške čete v tedaj preoblikovanem Kamniškem partizanskem bataljonu. Sodeloval je v več spopadih z Nemci. Oktobra 1941 je na poti v Ljubljano, kamor ga je klicalo vodstvo Glavnega štaba NOV in Partizanskih odredov Slovenije, padel v italijanskem napadu na četo na Šujici. Italijani so ga pokopali na Žalah v Ljubljani, po osvoboditvi so njegove posmrtne ostanke prenesli v skupno grobnico padlih borcev in žrtev fašističnega nasilja v Črnuče.

1953 je bil razglašen za narodnega heroja, bil je prejemnik partizanske spomenice 1941. V Parku narodnih herojev v Črnučah so mu 1990 postavili spomenik.

Viri in literatura

  • ARS, AS 1546, 4, Zbirka življenjepisov vidnejših komunistov in drugih javnih osebnosti.
  • Zgodovinski arhiv Ljubljana, LJU 416, Osnovna šola narodnega heroja Maksa Pečarja Črnuče.
  • Župnijski urad Otlica, Krstna knjiga župnije Angelov varuhov na Otlici za leto 1911.
  • ES.
  • Narodni heroji Jugoslavije, Beograd, 1975.
  • Wikipedija, april 2014.
  • Vukova stranica, april 2014.
Rakovec, Andreja: Bizjak, Janez (1911–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004250/#novi-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bizjak Janez, narodni heroj, r. 31. dec. 1911 na Otlici, u. 29. okt. 1941 pri kraju Šujica blizu Lj. Oče Janez, mati Jožefa Polanc. B-ova družina se je preselila v Jsl., živela je v Črnučah pri Lj. B. se je izučil ključavničarske obrti in bil več let zaposlen v podjetju Avtomontaža. Od 1932 je delal v Delavsko prosv. društvu Svoboda v Črnučah, jan. 1934 je postal član KPJ. 1938 je bil zaprt, jan. 1941 pa je bil interniran v Ivanjici (Srbija). 23. jun. 1941 je odšel v partiz. ilegalo, 24. jul. je postal borec Rašiške čete, 15. avg. pa Kamniškega bataljona. Takrat je postal komandir Mengeško-moravške čete v sestavu Kamniškega bataljona. Do okt. 1941 se je boril v nem. okupacijski coni, nato pa je prešel v Ljubljansko pokrajino. Padel je ob nenadnem it. napadu na četo, ki jo je vodil. Za narodnega heroja je bil razglašen 27. nov. 1953.

Prim.: Narodni heroji Jugoslavije. Bgd 1975, I, 72; ES 1, 280; Kamniški zbornik 7/1961, 294; R. Traven, Rašica, Lj. 1982, pass.

B. Mar.

Marušič, Branko: Bizjak, Janez (1911–1941). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1004250/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine