Novi Slovenski biografski leksikon

Po končani osnovni šoli v Novem mestu se je leto dni šolal na novomeški gimnaziji, potem pa se je prepisal na tacensko policijsko srednjo šolo, kjer je šolanje končal 1974. Po krajši policijski službi se je 1975 vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN, danes Fakulteta za družbene vede), kjer je študiral politologijo. 1985 je diplomiral na FSPN s temo Razmerje med kapitalom in delom v družbi prehodnega obdobja; za diplomsko nalogo je prejel Prešernovo nagrado za študente.

Kot odgovorni urednik študentskega časopisa Tribuna je deloval 1977–80, glavni urednik založbe Krt (Knjižnica revolucionarne teorije) je bil 1981–83, odgovorni urednik Časopisa za kritiko znanosti pa 1985–89. Bil je član predsedstva Republiške konference (RK) ZSMS (1981–84), sprva kot vodja centra za informiranje in propagando, potem pa kot vodja marksističnega centra. 1985 se je zaposlil na RK SZDL kot vodja kabineta podpredsednika. 1987 je vodil organizacijo problemske konference SZDL o ekologiji, energetiki in varčevanju, istega leta je prevzel tudi vodenje podjetja Ada graf, specializiranega za namizno založništvo. Marca 1988 je uredil (skupaj z Janezom Janšo) knjigo Dnevnik in spomini Staneta Kavčiča. Junija 1988, po aretacijah Janeza Janše, Ivana Borštnerja in Davida Tasiča, je soustanovil in vodil Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je deloval do pomladi 1990. 1988 je neuspešno kandidiral za člana predsedstva RS. 1989 je koordiniral Zbor za ustavo, krovno civilnodružbeno mrežo, ki je povezovala pobude za novo slovensko ustavo. 1989–90 je bil glavni urednik tednika Demokracija, tesno povezanega s predvolilno koalicijo Demos.

Po prvih parlamentarnih volitvah je maja 1990 postal minister za notranje zadeve v vladi, ki jo je vodil predsednik Lojze Peterle. Po razpadu politične stranke Slovenske demokratične zveze 1992 je s somišljeniki ustanovil Demokratsko stranko (DS) in postal njen predsednik. Po porazu DS na parlamentarnih volitvah je postal poslanec državnega zbora, po združitvi štirih strank (Liberalno demokratske stranke, Zelenih – ekološke socialne stranke, Socialistične stranke Slovenije in DS) v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS) 1994 pa je postal podpredsednik LDS.

Med 1997 in 2000 je bil vodja vladne službe za evropske zadeve in minister brez listnice, zadolžen za projekte, povezane z vstopom Slovenije v EU. Kot minister brez listnice, zadolžen za vstop v EU, je deloval tudi v obdobju 2000–01. 2001 je kot minister odstopil in sporočil, da zapušča politiko zaradi prehoda v gospodarstvo. 2002 je postal predsednik uprave družbe Istrabenz in družbo vodil do 2009. V obdobju 2002–09 je bil član več nadzornih svetov, med drugim družbe Hoteli Morje (2002), Droga Kolinska (2005) in frankfurtske LHB banke (2004).

Kot odgovorni urednik študentske Tribune je uveljavljal marksistično kritiko tedanje oblasti in svoje članke podpisoval z geslom »Naj živi proletarska revolucija!«. Radikalno leva kritika oblasti je temeljila na prepričanju, da je socialistična oblast narobe razumela filozofijo Marxa in Engelsa. Knjižna zbirka Krt, katere glavni urednik je bil, je temeljila na ambiciji, da v slovenski prostor prinese novo, neortodoksno interpretacijo marksizma, ter da dokumentira civilnodružbene boje, ki so se v Sloveniji začeli s študentskim gibanjem 1968–72.

V obdobju, ko je urejal Časopis za kritiko znanosti, je uredniška politika slonela predvsem na oživljanju razprave o slovenskem liberalizmu, zlasti v obdobju, ko je slovensko vlado vodil Stane Kavčič. Poseben projekt je bila posthumna objava Dnevnika in spominov Staneta Kavčiča, pri kateri je mentorsko vlogo odigral Niko Kavčič, nekdanji direktor Ljubljanske banke. Kot glavni urednik Demokracije je z uredniško politiko podpiral predvsem ambicije predvolilne koalicije Demos, Demosova osamosvojitvena prizadevanja, hkrati pa je Demokracija kritično pozornost namenjala starim centrom politične in ekonomske moči.

V obdobju službovanja na RK ZSMS je deloval predvsem kot ideolog transformacije organizacije od podaljšane roke ZKS, zadolžene za ustrezno socializacijo mladine, k samostojni družbenopolitični organizaciji, ki si je prizadevala za frontno naravo ZSMS. Premik od transmisije ZKS k avtonomni organizaciji je bil razlog za konflikte med ZSMS in ZKS, zlasti glede vprašanj obrambne politike in mladinskih subkultur. V obdobju delovanja na RK SZDL je ob organizaciji problemske konference o ekologiji prispeval k rasti naravovarstvenih civilnodružbenih iniciativ.

Odbor za varstvo človekovih pravic, ki ga je kot predsednik vodil 1988–90, si je sprva prizadeval za zagotavljanje pravic obtoženih in pozneje obsojenih v zadevi Janša, Borštner, Tasič, Zavrl proti vojaškemu pravosodju, po obsodilni sodbi pa je Odbor ocenil, da varstvo človekovih pravic ni kompatibilno z jugoslovanskim in slovenskih ustavnopravnim sistemom. Odbor je bil 1988–90 najmočnejša slovenska civilnodružbena iniciativa, ki se ji je pridružilo več kot sto tisoč posameznikov in več kot tisoč organizacij ter je bil eden ključnih dejavnikov spremembe političnega sistema (v zvezi s procesom je priredil več množičnih javnih zborovanj in demonstracij).

V obdobju osamosvajanja je koordiniral ključne varnostno-obrambne ukrepe, ki jih je izvajala slovenska vlada, med vojno junija in julija 1991 pa je z Janezom Janšo koordiniral obrambno delovanje slovenske Policije in Teritorialne obrambe. Na začetku 1992, po razpadu koalicije Demos, se je neuspešno potegoval za funkcijo predsednika vlade RS. Zaradi osamosvojitvenih zaslug mu je predsednik republike Milan Kučan 1992 podelil najvišje državno odlikovanje, zlati častni znak svobode, vendar je odlikovanje 1993 protestno vrnil. DS je 1993 po volilnem neuspehu ostala v opoziciji, Bavčar pa se je v vlado vrnil 1997, ko je kot minister brez listnice koordiniral ključni državni projekt, vstop Slovenije v EU ter pristopna pogajanja. S krajšim presledkom v letu 2000 (ni bil član desnosredinske vlade pod vodstvom Andreja Bajuka) je projekt vstopa Slovenije v EU koordiniral do 2001, ko je odstopil s funkcije.

Kot predsednik uprave Istrabenza je nadaljeval politiko predhodnika Janka Kosmine, ki je Istrabenz začel preoblikovati v smer finančnega holdinga. Po prodaji bencinskih servisov družbi OMW je Istrabenz nadaljeval investicije v turistične kapacitete; zlasti je bila pomembna obnova propadajočega portoroškega hotela Palace. Drug pomemben segment investicij je bil nakup dveh prehranskih podjetij, Droge in Kolinske. Istrabenz je zaradi pričakovanih pozitivnih finančnih učinkov Drogo in Kolinsko združil v enotno podjetje Droga Kolinska. Tretji segment investicij je bil usmerjen v energetiko, zlasti v nakup delnic družbe Petrol. Število zaposlenih v skupini Istrabenz se je 2002–07 s 1.200 povečalo na 5.000. Ob izbruhu finančne krize 2008 je vrednost naložb Istrabenza zelo padla, zato je družba postala insolventna. Po pritisku bank upnic je Bavčar marca 2009 odstopil s funkcije predsednika uprave Istrabenza, junija 2009 pa Istrabenz tudi zapustil.

2014 je bil pravnomočno obsojen na sedem let zaporne kazni, češ da je 2007 med finančnimi transakcijami z delnicami Istrabenza soobtoženega Boška Šrota napeljeval k zlorabi položaja, sam pa je bil obsojen še zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Po pravnomočni obsodbi je na vrhovno sodišče vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je zahtevi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Po vnovični obsodbi 2016 je napovedal pritožbo.

Dela

  • Kapital + delo v SFRJ, Ljubljana,1985 (soavtorja Bojan Korsika in Srečo Kirn).
  • Stane Kavčič: Dnevnik in spomini (1972–1987), Ljubljana, 1988 (sourednik Janez Janša).
  • Osebna bibliografija (COBISS)

Viri in literatura

  • ES.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Gregor Tomc: Pogovor z Igorjem Bavčarjem, Nova revija, 7, 1988, št. 77, 1357–1367.
  • Ingrid Bakše: Ne čakaj na maj, Ljubljana, 1989.
  • Ali H. Žerdin: Generali brez kape : čas Odbora za varstvo človekovih pravic, Ljubljana, 1997.
  • Ali H. Žerdin, Ivo Štandeker: Igor Bavčar – tisti varuh človekovih pravic, ki je postal notranji minister, Mladina, 1. 1. 2005.
  • Ilinka Todorovski, Petra Sovdat: Vsa življenja Igorja Bavčarja, Ljubljana, 2009.
  • Wikipedija (oktober 2014).
Žerdin, Ali: Bavčar, Igor (1955–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003870/#novi-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bavčar Igor, politik, založnik, urednik, publicist, r. 28. nov. 1955 v Postojni, živi v Lj. Oče Slavko, častnik, mati Iva Krivec. Oče izhaja iz Sela na Vipavskem, kjer se čuti doma tudi B., ki je bratranec znanega kultur. delavca Evgena Bavčarja (gl. čl.). Po osn. š. in enem letu gimn. je odšel na sred. kadetsko š. (za miličnike-policiste) v Tacen pri Lj. (1971–75), po 9 mesecih službe pri milici se je vpisal na FSPN U v Lj, kjer je zaključil študij kot dipl. politolog. 1983 je prejel Prešernovo nagrado za študente. Med 1981–84 je bil na Republ. konferenci ZSMS, nato je bil nekaj časa brez zaposlitve, pozneje pa je postal svetovalec podpreds. RK SZDL, nakar je 1987 odšel iz te službe in ustanovil podjetje ADA Graf d.o.o. Med 1975–79 je bil ur. študentskega časopisa Tribuna, v obdobju 1980–84 pa glavni in odgovorni ur. založbe Krt, ki jo je bil sam ustanovil in je izdala 24 knjig; največjega odmeva in priznanja so bili deležni trije zvezki zapiskov Janeza Trdine. Pri Krtu je izšla tudi njegova knjiga z naslovom Kapital in delo v SFRJ (1985), v kateri se je B. kritično spopadel z nekaterimi Kardeljevimi pogledi na ekonomsko usmeritev, soavtorja sta bila Bojan Korsika in Srečko Kirn. V tistem času je bil tudi 2 leti ur. Časopisa za kritiko znanosti in je vanj napisal več strok. člankov. Sicer pa je s članki sodeloval tudi v Economic Review (London) in v Acrofrontière (ZDA). Skupaj z J. Janšo je uredil Staneta Kavčiča knjigo Dnevnik in spomini (Lj. 1988; izšla kot št. 109–112 Časopisa za kritiko znanosti). Med 1983–87 se je izpopolnjeval na raznih seminarjih polit. ekonomije v Brightonu in Sheffieldu. – 1988 je postal najbolj znan kot ustanovitelj in voditelj Odbora za varstvo človekovih pravic, ta pa je imel levji delež pri zavzemanju za razkritje montiranega polit.-vojaškega procesa proti četverici Janša-Borštner-Tasič-Zavrl in za končno osvoboditev te skupine. B. je bil tudi preds. Odbora za ustavo, ki so ga sestavljali pisatelji in kulturniki. 16. maja 1990 je postal minister za notranje zadeve v prvi demokratično izvoljeni slov. vladi pod vodstvom Lojzeta Peterleta (v začetku še z nazivom republiški sekretar). V tem svojstvu je v dneh in tednih na začetku poletja 1991 kot član vladne koordinacije organiziral, vodil in usmerjal policijske sile, ki so sodelovale s Teritorialno obrambo v boju za ohranitev slov. neodvisnosti. Za te zasluge je jun. 1992 prejel prvo in najvišje odličje nove slov. države Častni znak Svobode (poleg B. so ga hkrati prejeli še J. Janša, D. Rupel, L. Peterle in J. Drnovšek). Kot notranji minister Sje je uradno obiskal svoje ministrske kolege v Nemčiji, Avstriji, Madžarski in It. Po razhodu, ki je razdelil Slovensko demokratično zvezo na tretjem kongresu 18. okt. 1991, je odšel z D. Ruplom in postal preds. Demokratske stranke. Ko je Peterletova vlada dobila »konstruktivno nezaupnico«, ga je Drnovšek obdržal v vladi in parlament ga je znova potrdil. B. je posodobil in preuredil slov. policijo. Ljubiteljsko se bavi z entomologijo in je vnet ribič. Mnogo se o njem piše, časopisne ankete pa ga umeščajo v vrh slov. politikov. Bil je med voditelji »slov. pomladi«.

Prim.: Osebni podatki; Kdo je kdo za Slovence, Lj. 1991; J. Janša, Premiki, Lj. 1992, pass.

Pšč.

Pavšič, Tomaž: Bavčar, Igor (1955–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003870/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine