Novi Slovenski biografski leksikon

BOŽIČ, Silvo (Silvij Božič, Silvester Božič), igralec (r. 3. 10. 1947, Ljubljana). Oče Slavko Božič, uradnik, mati Ivana Božič, r. Pišlar. Sin Andrej Božič, filozof, literarni komparativist.

Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Idriji. Po maturi je od 1966 študiral slavistiko in primerjalno književnost na ljubljanski univerzi. Po diplomi iz slavistike je 1971 absolviral še primerjalno književnost. 1966–72 je vzporedno študiral dramsko igro na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT), kjer je 1973 diplomiral z vlogo Luckyja v akademijski diplomski uprizoritvi Čakajoč na Godota Samuela Becketta (1972) in za vlogo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Obenem je igral tudi že v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), kjer je bil zaposlen 1972–79. Zatem je bil nekaj let samostojni umetnik (1979–85), nato pa je redno zaposlitev dobil v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL), kjer se je 2010 upokojil.

Božičevo igralsko ustvarjanje v slovenskih dramskih gledališčih je bilo povezano tudi z občasnimi literarnimi in kritiškimi objavami (v reviji, gledaliških listih, monografiji o MGL 1987), v času študija pa je bil član uredniškega odbora revije Kaplje od njenega nastanka 1966 do ukinitve 1972.

V eksperimentalnem gledališču Glej je sodeloval v svojem začetnem obdobju ustvarjanja, in sicer pri predstavah Kaspar Hauser (1971), Limite (1973) inRožnati trikotnik (1983). V gledališču Koreodrama je odigral vlogi Umrli naddavkar v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi (1995) in Fotograf v predstavi Jeana Geneta Balkon (1996).

Ob tem je občasno sodeloval tudi z Lutkovnim gledališčem Ljubljana in Lutkovnim gledališčem Jože Pengov. Kot samostojni dramski umetnik se je vključeval v nastajanje scenskoumetniške podobe pri ustvarjanju gledaliških predstav v eksperimentalnih in alternativnih scenskih umetnostih, tudi kot animator in interpret posameznega lutkovnega lika ali osebe iz literarne predloge, ter se posvečal filmski igri in občasno esejističnemu pisanju za gledališke liste.

Pomembnejše animatorske, interpretativne in igralske veščine je izoblikoval v lutkovnih uprizoritvah pri predstavah Mali Princ (več igralsko-animatorskih vlog, 1979) ter kot Sveti Duh in Sveta trojica v predstavi Martin Krpan (1984), v Lutkovnem gledališču Jože Pengov pa je nastopal v lutkovnih uprizoritvah Komedija o izgubljenem sinu (1993) in Cesarjeva nova oblačila (1995), uprizorili so še Božičevo besedilo za lutke Papirnate igre (1999) v avtorjevi režiji. V obdobju, ko je bil svobodni umetnik, je mdr. gostoval v Primorskem dramskem gledališču (PDG) in Prešernovem gledališču Kranj (PG Kranj). V PDG (od 2004 SNG Nova Gorica) je 1980 v igri Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma odigral pretresljivo vlogo Klikota (1980), v sodelovanju z Jožetom Babičem pa je ustvaril vlogo Dominika v uprizoritvi Naj poje čuk (1971). S PDG je sodeloval še v nekaterih uprizoritvah, npr. kot Tomaž v Primorskih zdrahah Carla Goldonija (s priredbo Mirka Rupla v primorskem narečju, režija Mario Uršič, 1971, predstava je bila na prostem v Desklah). Po obdobju Božičevega delovanja v SMG, eksperimentalnem in lutkovnem gledališču je v MGL odigral vlogo Vuka v monodrami Pismo Vuka Stefanovića Karađića knezu Milošu Obrenoviću (1987); kasneje ni več dobival naslovnih ali glavnih vlog, marveč le srednje in manjše, ki jih je izoblikoval z veliko sugestivno močjo in umetniško dovršenostjo. V uprizoritvah dramskih besedil Antona Pavloviča Čehova je bil Božič zaseden v različnih vlogah večkrat (npr. Fedotik, Tri sestre, režija Vinko Möderndorfer, MGL, 1987).

V slovenskih dramskih, alternativnih in eksperimentalnih gledališčih je odigral več kot 200 vlog, v svojih uprizoritvah so ga zasedli režiserji s samosvojim gledališkim rokopisom, estetiko in scensko umetniškim prebojem: Jože Babič, Mile Korun, Dušan Jovanović, Zvone Šedlbauer, Eduard Miller. Posamezne gledališke kritike Vasje Predana, Andreja Inkreta, Lojzeta Smaska, Aleša Bergerja pa Božiča opredeljujejo kot igralca, ki zna počlovečiti in osmisliti dramske like v odrskih podobah dramske literature, pri ugledališčenju dramske poezije, ki jo razume kot gledališče poezije, pa verze pretvoriti v žive odrske govorne bravure.

Na radiu je ustvaril številne radiofonsko glasovno prepoznavne vloge, na televiziji in pri filmu ter v študijskih filmih AGRFT pa je pomembno prispeval k izoblikovanju sodobne filmske igre.

Božičeva esejistika je nastala kot spontan kritičen izraz družbe sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja; razglašala je idejo pluralizma na vseh področjih človekovega življenja ter tako širila prostor svobode mišljenja in ustvarjanja. Ta izkušnja in idrijsko okolje z nekaterimi izstopajočimi intelektualci sta ga kot slavista, komparativista in igralca izoblikovala v profilirano umetniško angažirano osebnost. S poznavanjem slovenske in svetovne književnosti je že v svojih igralskih začetkih analitično izoblikoval nenavadne, svojske in v sodobnem igralskem izrazu izdelane dramske karakterje in like. Drugačen od svojih kolegov je bil tudi zaradi drobne postave in izrazitega obraznega mimičnega izraza.

Za igralske stvaritve je prejel več gledaliških in filmskih nagrad, mdr. Borštnikovo diplomo za vlogo Dominika (Naj poje čuk, 1971), študentsko Prešernovo nagrado za vlogo Luckyja (Čakajoč na Godota, 1972), nagrado občinstva na Borštnikovem srečanju za vlogo Androklesa (Androkles in lev, 1973), za vlogo Dečka (Čudoviti prah) je na puljskem filmskem festivalu 1975 prejel diplomo za najboljšega debitanta in nagrado igralec leta na celjskem filmskem festivalu.

Dela

Gledališke vloge

  • eden od Kasparjev (Kaspar Hauser, režija Iztok Tory, EG Glej, 1971).
  • Dominik (Tone Partljič: Naj poje čuk, režija Jože Babič, SNG Nova Gorica, 1971).
  • Tomaž (Carlo Goldoni: Primorske zdrahe, režija Mario Uršič, SNG Nova Gorica, 1971).
  • Lucky (Samuel Beckett: Čakajoč na Godota, režija France Jamnik, AGRFT, 1972).
  • eden od nastopajočih (Limite, režija Zvone Šedlbauer, EG Glej, 1973).
  • Androkles (Aurand Harris: Androkles in lev, režija Mile Korun, SMG, 1973).
  • Tomaž (Astrid Lindgren, Dušan Jovanović: Pika Nogavička, režija Dušan Jovanović, SMG, 1974).
  • Fred (Rožnati trikotnik, Martin Sherman, režija Vinko Möderndorfer, EG Glej, 1983).
  • Exupery, Letalec, Pijanec, Geograf (Antoine de Saint Exupéry: Mali Princ, režija Edi Majaron, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1979).
  • Klikot (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi, režija Miran Herzog, SNG Nova Gorica, 1980).
  • Sveti Duh, Sveta trojica (Martin Krpan, priredba in režija Miran Herzog, Lutkovno gledališče Ljubljana, 1984).
  • Kralj v igri (William Shakespeare: Hamlet, režija Mile Korun, MGL, 1984).
  • Duhovnik (Franz Kafka: Proces, režija Zvone Šedlbauer, MGL 1985).
  • Vuk (Pismo Vuka Stefanovića Karađića knezu Milošu Obrenoviću, režija Žarko Petan, MGL, 1987).
  • Fedotik (Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre, režija Vinko Möderndorfer, MGL, 1987).
  • Philly Cullen (John Millington Synge: Junak z zahoda, režija Eduard Miller, 1989, MGL).
  • Jaka (Anton Tomaž Linhart: Matiček se ženi, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 1989).
  • Aleks (Klaus Mann: Mefisto, režija Žarko Petan, MGL, 1990).
  • Cesar (Hans Christian Andersen, Milan Jesih: Cesarjeva nova oblačila, režija Helena Šobar Zajc, Lutkovno gledališče Jože Pengov, 1995).
  • Umrli naddavkar (Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi, režija Damir Zlatar Fray, Križevniška cerkev v Ljubljani, Koreodrama, 1995).
  • Fotograf (Jean Genet: Balkon, režija Damir Zlatar Fray, Križanke, Viteška dvorana, Koreodrama, 1996).
  • Vloga (Papirnate igre, scenarij in režija Silvo Božič, Lutkovno gledališče Jože Pengov, 1999).
  • Franc Metelko (Milan Dekleva, Mojca Krajnc, Alja Predan: 1821, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2000).
  • Bellerose (Edmond Rostand: Cyrano de Bergerac, režija Dušan Jovanović, MGL 2001).
  • Damjan, čevljar, Bekš (Ivan Cankar, Mile Korun: Lepa Vida - Hrepenenje - Hamlet iz Cukrarne, režija Mile Korun, MGL, 2001).
  • Schmulek (Ira Ratej: Je to človek, režija Boris Kobal, MGL, 2005).
  • Peter Jurko (Boris A. Novak: Lipicanci gredo v Strassbourg, režija Zvone Šedlbauer, MGL, 2006).
  • Ferapont (Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre, režija Boris Kobal, MGL, 2008).
  • La Merluche (Molière: Skopuh, režija Boris Kobal, MGL, 2010).

Filmske vloge

  • Vloga (Ko pride lev, scenarij Franček Rudolf, režija Boštjan Hladnik, Kinematografi Zagreb, Viba film, 1971).
  • Grbasti Janč (Let mrtve ptice, scenarij Branko Šömen, režija Živojin Pavlović, Viba film, 1973).
  • Deček (Čudoviti prah, scenarij in režija Milan Ljubič, Viba film, 1975).
  • Franta (Ljubezen, scenarij in režija Rajko Ranfl, Viba film, 1984).
  • Družban (Veselo gostivanje, scenarij Branko Šömen in France Štiglic, režija France Štiglic, Viba film, 1984).
  • Barabašev prijatelj (Mokuš, scenarij Feri Lainšček, režija Andrej Mlakar, Pegaz film, TV Slovenija, 2000).
  • Vaški posebnež (Desperado Tonic, omnibus; scenarij in režija Boris Petković /I/, E-motion film, 2004).
  • Lojz (Predmestje, scenarij in režija Vinko Möderndorfer, Forum Ljubljana, 2004).
  • Veterinar (E-Pigs, scenarij Dimitrij Vojnov, režiser Petar Pašić, PERFO Production, 2009).
  • Manro (Kje si stari?, scenarij in režija Tosja Flaker Berce, UL AGRFT, RTV Slovenija, 2011).
  • Stane (Inferno, scenarij in režija Vinko Möderndorfer, Forum Ljubljana, Delirium films, 2014).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Podatkovna zbirka Centra za teatrologijo in filmologijo Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
  • SBL.
  • ES.
  • Luc Menaše: Svetovni biografski leksikon, Ljubljana, 1994.
  • Drago Bajt: Slovenski kdo je kdo, Ljubljana, 1999.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Repertoar slovenskih gledališč 1967–1972 (1973), 1972–1977 (1978), 1977–1982 (1983), 1982–1987, 1986–1996.
  • Aleš Berger: Ogledi in pogledi, Ljubljana, 1984.
  • France Vurnik: Odmevi iz parterja : slovenska dramatika, Ljubljana, 1984.
  • Silvo Božič: O naši gledališki kritiki, MGL : Mestno gledališče ljubljansko : 1951–1986, Ljubljana, 1987, 122–125.
  • 50 let MGL, Ljubljana, 2001.
  • V Dravljah je kraljestvo lutk, Ljubljana, 2008.
  • Glej, 40 let, Ljubljana, 2011.
  • Filmografija slovenskih celovečernih filmov 1931–2010, Ljubljana, 2011.
  • SiGledal - portal slovenskega gledališča, Silvij Božič (november 2017).
  • Borštnikovo srečanje, Borštnikovo srečanje 1971 (november 2017).
  • Slovenski filmski center, Silvo Božič (november 2017).
Kreft, M., Uredništvo: Božič, Silvo (1947–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002880/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Primorski slovenski biografski leksikon

Božič Silvij (Silvester), igralec, r. 3. okt. 1947 v Lj. Oče Slavko, uslužbenec, mati Ivana Pišlar. Do šestega leta živel z družino v Godoviču, od 1953 v Idriji. Tu obiskoval osn. š. in gimn. (maturiral 1966), študiral na filozof. fakult. v Lj., je absolvent svetovne književnosti. Istočasno študiral na AGRFTV dramsko igro in tu diplomiral 1973. Od 1972 pri Mladinskem gledališču v Lj. Igrati začel 1971 (Tomaž v Goldonijevih Primorskih zdrahah) v PDG, tu odigral še Dominika v Partljičevi drami Naj poje čuk (prejel diplomo Borštnikovega srečanja 1971). V okviru AGRFTV igral Luckyja v Beckettovem Čakajoč na Godota. Pri Mladinskem gledališču odigral Androkla v delu Auranda Harrisa Androkles in lev. Nastopal je tudi v filmu: bil Deček v Kalebovem Čudovitem prahu (režiser Milan Ljubić). Prejel je nagrade, priznanja in diplome. Tako: nagrado publike za vlogo Androkla (Borštnikovo srečanje 1974), debutantsko diplomo na filmskem festivalu v Pulju za vlogo Dečka v Čudovitem prahu, prav tako za isto vlogo še nagrado revije Stop (filmski igralec leta). Od 1967 do 1972 je bil član uredn. odbora revije Kaplje; v njih tudi sodeloval s prispevki. Pisal tudi v GLPDG (1971–72, št. 14).

Prim.: S. B., GL PDG 1971–72, št. 14 in 16; Stop 1974, št. 29, 8–9 s sl.; št. 48 na nasl. str. in 8–9; Borštnikovo srečanje 75, Maribor 1975, 132 in 136; Itd 1974 (23. VIII.); osebni podatki.

Brj.

Brecelj, Marijan: Božič, Silvo (1947–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002880/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2020). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine