Bidovec, Ferdo (1908–1930)

Osnovno šolo je obiskoval v Žirovnici, Ljubljani in Trstu, kjer je 1923 končal tudi dveletni trgovski tečaj. Deloval je v slovenskem mladinskem prosvetnem in športnem gibanju v Trstu (Dijaški krožek Nicolò Tommaseo). S Franom Marušičem je prirejal izlete za mlade, ki so imeli na Primorskem v času naraščajočega fašističnega nacionalističnega pritiska močno narodnoobrambno vsebino. Po fašistični ukinitvi slovenskih društev 1927 je deloval v ilegali, v organizaciji Borba, ki je bila tega leta ustanovljena v Trstu. Po odsluženem vojaškem roku 1929 je postal član vodilnega odbora Borbe, katere temeljni cilj je bil boj proti fašizmu in za priključitev Primorske Jugoslaviji. Organizirali so vrsto antifašističnih akcij, v najodmevnejši – napadu na Slovencem sovražen časopis Il popolo di Trieste je umrl njegov urednik (1930), kar je sprožilo široko preiskavo, v kateri so bili aretirani vidnejši člani organizacije Borba. Bidovec je bil zaprt v Rimu, nato so ga s soobtoženci pripeljali v Trst. Na Posebnem sodišču je bil na prvem tržaškem procesu (septembra 1930) s soobtoženimi Franom Marušičem, Zvonimirjem Milošem in Alojzem Valenčičem, obsojen na smrt z ustrelitvijo. Ustreljeni so bili na strelišču pri Bazovici.

Ob petdesetletnici priključitve Primorske Sloveniji je 1997 (za zasluge v zmagovitem boju proti nacifašizmu ter za zvestobo slovenstvu v najhujših časih potujčevanja) skupaj z drugimi slovenskimi protifašisti v Italiji posmrtno prejel zlati častni znak svobode RS. Po njem so poimenovane ulice v Kopru, Izoli, Piranu in Novi Gorici.

Bidovec Ferdo, narodni junak, bazoviška žrtev, r. 4. febr. 1908 v Trstu, ustreljen 6. sept. 1930 na strelišču v Bazovici, pokopan pri Sv. Ani v Trstu. Oče Janez, trgovec, mati Italijanka Antonia Vianello. Osn. š. obiskoval v Žirovnici na Gorenjskem (očetovem rojstnem kraju), v Lj. in v Trstu, kjer je 1923 končal osmi razr. in dvoletni trg. tečaj. Od petnajstega leta dalje sodeloval v mladinskih društvih. Bil je član dijaškega prosv. športn. društva Nicolò Tommaseo, kjer se je udejstvoval kot organizator in športnik. S Franjem Marušičem je prirejal izlete mladine, ki so bili pretveza za narodno delo. Skupaj sta delovala tudi po ukinitvi vseh društev (1927). Kasneje je bil poklican k vojakom, od koder se je vrnil jan. 1929. Označen kot politično nezanesljiv že pred odhodom v vojake, mu je to nakopalo stalno nadzorovanje s strani fašistične oblasti. V tem času je bil sprejet v glavni odbor organizacije Borbe. Sodeloval je pri požigih italijanskih otroških vrtcev, polaganju bombe v tiskarno lista II Popolo di Trieste, požiga šole v Lokvi na Krasu, bombe pod Svetilnik zmage v Trstu, itd. Ko so zaprli vrsto njegovih tovarišev, se ni umaknil, temveč je še hodil posredovat za njihovo izpustitev (Zvonimirja Miloša). Aretiran 15. apr. 1930. Po večmesečnem zaporu prišel pred posebno sodišče za zaščito države (Tribunale speciale), ki je za to priložnost zasedalo v Trstu in na skupnem procesu obsodilo celo vrsto protifašističnih delavcev. Sodišče je zasedalo od 1. do 5. sept. 1930. B. je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo skupaj s tremi tovariši. Obsodba je bila izvršena 6. sept. 1930 ob 5.40 zjutraj na bazovskem strelišču. V zaporu in ob obsodbi se je junaško vedel ter še hrabril tovariše. Hip pred ustrelitvijo je vzklikal Jugoslaviji in svobodi.

Prim.: NL 1930, 36, 3–5; 37, 3–7; Bazovica. Ur. J. Goričar, Maribor 1931 (zbornik člankov, ki jih je o procesu objavil svetovni tisk); PDk 1945, 98, 1–2 (s sl.); Srečko Šuman, PDk 1945, 99, 1; Drago Pahor, V pesti nam je stisnilo roko gorje, v: Bazovica. 6. IX. 1930 – 6. IX. 1970, Trst 1970, 5–10 (s sl.); Vekoslav Španger, Bazoviški spomenik, Trst 1965, 59, 74, 76; Iz knjige Aula IV, Trst 1970, 26–33 (s sl.); Pavla Hočevar, Pot se vije, 1969, 116–118 (s sl.); Tragična smrt bazoviških žrtev kot skupine je našla odmev v literaturi, umetnosti in glasbi, prim.: Pavel Golia, 6. IX. 1930 (Odmevi 1930), št. 4; Alojz Gradnik, Septembrskim žrtvam, Večni studenci, 1938, 56; Karel Širok, Umrl je Jezus; Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, Kapelica 1935, 48–51; Igo Gruden, Ljubka Šorli, Bazoviškim žrtvam v spomin, 1931, in dr. V umetnosti: Albert Sirk, Lojze Spacal in vrsta drugih do spomenikov in znamenj iz zadnjih časov (v Bazovici, v Semedeli pri Kopru, itd.), pa tudi v glasbi: Vstajenje Primorske, uglasb. Rado Simoniti, besedilo: dr. Lev Svetek-Zorn; Jadranski koledar, Zgb 1936, 186–7 (objava B.-čeve proze Blažkove sanje in pesmi Kmetič) s sl.; Gatterer, 513, 540.

Brj.