Novi Slovenski biografski leksikon

S starši, cerkvenimi pevci, je že zgodaj zahajal na kor domače farne cerkve v Kamniku, kjer je kot štirinajstletnik začel z orglanjem. Maturiral je na kamniški gimnaziji (1953), nato pa se je vpisal na študij klavirja pri Zori Zarnik (diplomiral 1959) in orgel pri Pavlu Rančigaju (diploma 1960). 1964 je diplomiral iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Študij orgel je nadaljeval na Dunaju; kot dobitnik štipendije Prešernovega sklada se je izpopolnjeval pri Antonu Heillerju in Hansu Haselböcku na dunajski Akademiji za glasbo in gledališko umetnost (1963).

Že v času študija je deloval kot baletni korepetitor v ljubljanski Operi (1960–64), 1964–71 je na novogoriški gimnaziji predaval Umetniško vzgojo (umetnostna in glasbena zgodovina) in bil v šolskem letu 1971/72 ravnatelj glasbene šole v Šempetru pri Novi Gorici. 1965 je začel honorarno predavati orgle na ljubljanski Akademiji za glasbo (namesto obolelega Pavla Rančigaja), nato pa se je tam redno zaposlil – od 1972 kot docent, od 1977 kot izredni in od 1982 kot redni profesor. Poleg orgel je predaval tudi klavirsko in orgelsko literaturo. Kot osrednja avtoriteta na področju orgelske didaktike na Slovenskem je oblikoval ali sooblikoval učne načrte za predmet Orgle na vseh stopnjah glasbenega izobraževanja. Kot vodilni slovenski orgelski pedagog je vzgojil praktično vse mlajše slovenske orglavce.

Bil je prvi, ki je po drugi svetovni vojni prirejal orgelske koncerte. Koncertiral je vsaj od 1963 (koncert v ljubljanski stolnici), od tega časa dalje je bil z orgelskimi koncerti redno prisoten v slovenskem glasbenem življenju. Redno je koncertiral doma in v tujini (Avstrija, Anglija, Azerbajdžan, Belorusija, Bosna in Hercegovina, Češka, Estonija, Francija, Gruzija, Hrvaška, Italija, Latvija, Litva, Madžarska, Nemčija, Nizozemska, Romunija, Rusija, Slovaška, Srbija, Švica, Španija). Velik poudarek v svojem glasbenem poustvarjanju je dal delom Johanna Sebastiana Bacha, ki jih je predstavil v celoviti obliki v ciklusu petnajstih koncertov v sezoni 1974/75. Poleg orgelskih del je na čembalu izvedel tudi celoten Bachov Dobro uglašeni klavir (Das wohltemperierte Klavier). K ciklusu izvedb Bachovih del se je vrnil 1985 ob 300. obletnici Bachovega rojstva s koncerti v številnih primorskih cerkvah tostran in onstran državne meje. Ob 100. obletnici smrti Césarja Francka (1990) je predstavil celovit skladateljev orgelski opus na dveh ljubljanskih koncertih ter na koncertih v Zagrebu in Trstu. Pripravil je poseben koncert ob 400. obletnici rojstva Girolama Frescobaldija (1983). Poleg tega je predstavil glavnino orgelskih del Felixa Mendelssohna-Bartholdyja ter izbrane opuse Maxa Regerja. Več koncertov je posvetil skladbam Olivierja Messiaena. Posebno izrazito se je posvečal delom starejše orgelske literature (Arnolt Schlick, Girolamo Cavazzoni, Claudio Merulo, Girolamo Alessandro Frescobaldi, Johann Jakob Froberger, Dietrich Buxtehude, Johann Pachelbel, Nicolaus Bruhns, François Couperin, Louis Marchand, Louis-Nicolas Clérambault, Georg Friedrich Händel, Domenico Zipoli, Johann Ludwig Krebs, César Franck, Max Reger, Charles-Marie Widor, Léon Boëllmann), izvajal pa je tudi številna sodobnejša dela (Paul Hindemith, Francis Poulenc, Jean Langlais, Jehan Alain, Anton Heiller). Na svoje koncerte doma in v tujini je redno uvrščal slovenska dela, mnoga med njimi je krstno izvedel (Stanko Premrl, Slavko Osterc, Matija Tomc, Lucijan Marija Škerjanc, Vilko Ukmar, Ubald Vrabec, Pavel Šivic, Primož Ramovš, Uroš Krek, Samo Vremšak, Marijan Gabrijelčič, Jani Golob, Peter Kopač). V obdobju 1976–83 je pripravil tudi okoli dvajset čembalskih koncertov.

Kot solist je nastopal z različnimi orkestri in komornimi sestavi, tako z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, Zagrebško filharmonijo, Zagrebškimi solisti, s Slovenskim kvintetom trobil itd. Sodeloval je z mnogimi dirigenti (Lovro Matačič, Anton Nanut, Samo Hubad, Marko Munih, Uroš Lajovic, Anton Kolar idr.), s številnimi vidnimi instrumentalisti (Rok Klopčič, Fedja Rupel, Anton Grčar, Tomaž Lorenz, Miloš Mlejnik, Stanko Arnold, Valter Dešpalj), pevci (Friderik Lupša, Marcel Ostaševski, Ladko Korošec, Vilma Bukovec, Mitja Gregorač, Sonja Hočevar, Samo Vremšak, Zlata in Dragiša Ognjanović, Rajko in Stane Koritnik, Slovenski oktet in številni zbori) in baletniki (Tatjana Remškar, Lidija Sotler, Metod Jeras).

Snemal je za ljubljanski in tržaški radio (RAI je snemala vse skladbe, ki jih je igral v cerkvi sv. Anastazija v Trstu) ter za glasbeni založbi Helidon in Teldec. V okviru Helidonove zbirke Slovenski solisti je 1975 izšla gramofonska plošča z njegovimi posnetki del skladateljev Johanna Sebastiana Bacha, Césarja Francka, Vilka Ukmarja in Pavla Šivica. 1989 so bili posnetki izdani na zgoščenki, pri čemer so prejšnjim delom dodane še skladbe Blaža Arniča, Uroša Kreka in Sama Vremšaka. Izdal je še zgoščenko Ob orglah, posneto na orglah v cerkvi Kristusa Odrešenika v Novi Gorici z deli skladateljev 16. do 20. stoletja. Kot orglavec je sodeloval tudi na številnih drugih nosilcih zvoka, tako denimo na zgoščenkah z deli Štefana Maurija, Sama Vremšaka in na več zgoščenkah s posnetki božične glasbe, kot spremljevalec Slovenskega okteta.

Njegovo poglobljeno poznavanje orgelskih instrumentov je bilo dragoceno tudi ob postavitvah novih instrumentov. Tako je sodeloval pri izdelavi dispozicij za številne orgle, med drugim za Walckerjeve orgle v mariborski stolnici in Schukejeve orgle v Gallusovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma.

Visok ugled v strokovnih krogih potrjujejo tudi vabila v žirije mednarodnih tekmovanj orglavcev. Od 1989 je bil sodelavec Evropskega tekmovanja mladih orglavcev, član žirije bienalnega tekmovanja v Lucinicu (Ločnik) v Italiji (1985–89), tekmovanja Jugend Musiziert v Avstriji (1991) ter tekmovanja slovenskih mladih orglavcev (1991, 1994).

Uveljavil se je tudi kot avtor. V strokovnih člankih, esejih in publicističnih zapisih je pisal o slogovnih vprašanjih, orgelski glasbi, orglarstvu, orgelskem restavratorstvu, pa tudi o likovni umetnosti in umetnostni zgodovini. Njegovi sestavki so od 1962 izhajali v gledaliških listih, Delu, Dnevniku, Primorskem dnevniku, Novem listu, Primorskih novicah, Naših razgledih, Cerkvenem glasbeniku in Intermezzu. Pripravljal je tudi oddaje za tretji program Radia Ljubljana. Posebej pomembna sta cikla treh oddaj Sakralna tradicija v slovenski glasbi ter osmih oddaj z naslovom Slovenska orgelska glasba. Tehten izbor njegovih misli prinaša knjiga Ob orglah (1996).

Za integralno izvedbo opusa Johanna Sebastiana Bacha je 1977 prejel nagrado Prešernovega sklada. 1982 je prejel nagrado Franceta Bevka, ki jo podeljuje občina Nova Gorica. 1999 je bil posnet dokumentarni film Vesne Humar in Iva Sakside z naslovom Izziv neskončnosti posvečen Hubertu Bergantu.

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Diskografija

  • Hubert Bergant, orgle, Slovenski solisti, Maribor, Ljubljana, 1975 (izvajani skladatelji: Johann Sebastian Bach, César Franck, Vilko Ukmar, Pavel Šivic).
  • Hubert Bergant, orgle, Slovenski solisti, Maribor, Ljubljana, 1989 (izvajani skladatelji: Johann Sebastian Bach, César Franck, Vilko Ukmar, Pavel Šivic, Blaž Arnič, Uroš Krek, Samo Vremšak).
  • Hubert Bergant, Ob orglah, Nova Gorica, 1997.

Viri in literatura

  • Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Hubert Bergant, 1945–2002.
  • ES.
  • PSBL.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Edo Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana, 2005, 31–32.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Slovenika, Ljubljana, 2011.
  • Marko Vuk: Hubert Bergant, nagrajenec Prešernovega sklada, Primorska rečanja, 1977, št. 1–2, 6.
  • Edo Škulj: Slovenske skladbe na sporedih Huberta Berganta, Cerkveni glasbenik, 70, 1977, 117.
  • Metka Lovrič: Hubert Bergant, organist in glasbeni pedagog, Primorska rečanja, 1992, št. 134–135, 427.
  • Tatjana Gregorič: Organist in ne orglar, 30 let umetniškega dela Huberta Berganta, Glasbena mladina, 74, 1993–94, št. 2, 9.
  • Pavel Budin: Orglarjeva razmišljanja, Primorska srečanja, 1996, št. 185–186, 716.
  • Franc Svetelj: Življenje ob orglah : pogovor s prof. Hubertom Bergantom, Kamniški občan, 25. 7. 1996.
  • Samo Vremšak: Hubert Bergant : 1934–1999, Delo, 27. 1. 1999.
  • Saša Frelih-Mišo: Hubert Bergant (1934–1999), Cerkveni glasbenik, 92, 1999, 29–31.
  • Vesna Humar, Ivo Saksida: Izziv neskončnosti : dokumentarec, posvečen prof. Hubertu Bergantu, Dornberk, 1999 (videokaseta).
  • Samo Vremšak: Hubertu Bergantu in memoriam (1934–1999), Kamniški zbornik, 15, 2000, 227.
  • Ivanka Uršič: Arhivska zapuščina profesorja Huberta Berganta, Arhivi, 32, 2009, št. 2, 379–386.
Barbo, Matjaž: Bergant, Hubert (1934–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/#novi-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Bergant Hubert, orgelski mojster, r. 13. sept. 1934 (op. ur.: 13. nov. 1934) v Kamniku. Oče Hubert, trg., mati Mara Roš. Gimn. obiskoval v Kamniku (matur. 1953), akademijo za glasbo v Lj. (diplom. iz klavirja 1959, iz orgel 1960 ter iz umet. zgod. 1964). Postdiplomski študij iz orgel končal 1963. Kasneje diplomiral na dunajski akad. za glasbo in upodabljajočo umetnost pri prof. A. Heillerju in Hansu Haselboecku. Bil ravnatelj glasbene š. v Šempetru pri Gorici, predaval predmet umetniška vzgoja (zgodovina glasbe-umetnostna zgodov.) na gimn. v N. Gor. (1964–71). Je docent na glasbeni akad. v Lj. Z redno koncertno dejavnostjo je začel okt. 1967 (Miren pri Gor., Gor., Lj.), kasneje je nastopal redno vsako leto v Lj., v več mestih v Italiji (Trst, Gor., Videm, Fogliano, Aosta, Gradež, Conegliano, Borca di Cadore, Rimini, Torino, Sulmona) in drugod po Evropi (Dunaj, Innsbruck, Coventry, Stams, Gradec); posebne omembe vredna je njegova turneja po Sovjetski zvezi (Tallin, Riga, Leningrad, Odesa, vse 1972). V Sloveniji je imel koncerte sam ali z drugimi (Lovro Matačić itd.) v Mrbu, na Bledu, v Piranu, Novem mestu, Novi Gorici (bazilika na Sv. gori), v Mirnu (na Gradu), dalje v Dubrovniku pri glagolski maši v okviru Dubrovniških poletnih iger, v Grožnjanu, Zagrebu. Večje turneje je opravil tudi 1975 (Verona, Trento, Tallin, Riga, Baku, Moskva, Leningrad, Lvov, Pecs, Vilno, Melck, Coventry, Dunaj, Pariz). Snemal je za RTV Lj., Novi Sad in Trst. V Gor. je večkrat nastopali pri Sv. Ignaciju in v stolnici. V svojem repertoarju je poustvarjal dela starejših mojstrov Marchanda, Couperina, Cierambaulta, Frescobaldija, Merula, Gabriellija, Cavazonija, Zipolija, Schlicka, Frobergerja, Buxtehudeja, Pachelbela, Krebsa, Bruhnsa, Czernihorskega, dalje dela Bacha, Händla, mojstrov romantike Mendelssohna, Francka, Regerja, Widorja, Boelmanna, ter modernih Langlaisa, Alaina, Heilerja, Himdemitha in drugih. Od Slovencev je poustvarjal dela Stanka Premrla, Matije Tomca, Slavka Osterca, L. M. Škerjanca, Ubalda Vrabca, Primoža Ramovša, Vremška in drugih. Pisal je o sodobnih glasbenikih (Srečanja VI/1972, 37/38, 55–7).

Prim.: Vrsta časopisnih poročil ob vsakem koncertu; tako italijanski tedniki in dnevniki: Gazz., Picc., Messaggero Veneto, turinska La Stampa, lj. Delo, PrimN, PDk, NL, KatG, Vocel. Posebej velja omeniti: Reiner Puschnig, Farbiges Orgelspiel, Neue Zeit (Graz) 2. dec. 1972; –pp, Ein guter Part, Kleine Zeitung (Graz), 2. dec. 1972; g. p., Initarno a Bach. Successo dell'organista jugoslavo H. B., La Stampa (Torino), 16. febr. 1973; j[ože] k[oren], Orgelski koncert orkestra GM s solistom H. B., PDk 11. mar. 1973; Leon Englman, Virtuoz orgelskih barv, Delo (Lj.) 14. mar. 1973; KatG 1975, 37, 2; MuzE2, Zgb 1971, 179 (Janez Sivec); koncertni sporedi, osebni podatki).

Brj.

Brecelj, Marijan: Bergant, Hubert (1934–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1002090/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine