Novi Slovenski biografski leksikon

Osnovno šolo je obiskoval v Pulju, gimnazijo pa v Ljubljani (maturiral 1930), kamor se je družina umaknila pred fašizmom. Na Tehniški fakulteti v Ljubljani je od 1930 študiral gradbeništvo, študij je zaradi težjih socialnih razmer večkrat prekinjal in se preživljal kot tehnik. Študij gradbeništva je zaključil 1950 na Tehniški fakulteti v Zagrebu, 1956 je v Beogradu zaključil Višjo vojaško akademijo JLA.

Pred drugo svetovno vojno se je v Ljubljani pridružil naprednemu študentskemu gibanju. Aprila 1941 se je kot prostovoljec pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju, bil takoj nato zaprt, vendar mu je uspelo pobegniti iz Ljubljane. Pomagal je pri organiziranju prvih partizanskih čet, zbiral je orožje in potreben material ter raznašal propagandno gradivo. Aprila 1942 se je vključil v NOB in se včlanil v KP. Pridružil se je 1. četi Notranjskega odreda kot politkomisar, julija 1942 pa se je vključil v novoustanovljeni Dolomitski odred, kjer je postal politični komisar II. bataljona. Funkcijo političnega komisarja je prevzel tudi v III. bataljonu Šercerjeve brigade (1942–43), 1. istrski brigadi (1943), 3. bataljonu Loške brigade, 13. slovenski udarni brigadi, pozneje imenovani Bračičeva brigada (1943–44), IV. operativni coni (1944–45), 14. diviziji (1944–45) in 9. korpusu (1945 do vključitve v jugoslovansko armado). Kot politični komisar IV. operativne cone je 1944 izdal okrožnico z zahtevo po intenzivnejšem političnem delu v partizanskih enotah, pri čemer je izpostavil pravice Slovenije do Koroške, Slovenskega primorja, Benečije in Istre; za popularizacijo Rdeče armade je priporočil vsebino Titovega govora ob prihodu armade v Jugoslavijo; kot zadnjo zahtevo je navedel, naj se zavzame ostrejše stališče do vermanov, domobrancev in drugih, ki kljub pozivu niso hoteli zapustiti okupatorjevih vrst do določenega roka, tj. septembra 1944. Zahteval je izročitev ujetnikov vojnim sodiščem, do tistih, ki bi se sami predali partizanom, pa milejše ravnanje. Kot politični komisar je pripomogel h krepitvi upora v Istri, na Štajerskem in Koroškem. Sodeloval je v večjih bojih, kot so npr. v Jelenovem žlebu, na Pohorju, v Mozirskih planinah, v vseh bitkah ob pohodu XIV. divizije na Štajersko. Med vojno je bil trikrat ranjen. Kot komisar 9. korpusa je bil na čelu 30. in 31. divizije, ki sta aprila 1945 osvobodili Trst. 1945 je postal član Glavnega odbora OF Slovenije.

Po koncu druge svetovne vojne je opravljal različne funkcije v JLA: 1945 je postal tajnik Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora (PNOO) za Slovensko primorje in Istro, 1945–47 je bil imenovan za komisarja (v nekaterih virih za komandanta) Jugoslovanskega odreda za Istro in Slovensko primorje za cono A, pozneje je bil član predsedstva Slovansko-italijanske antifašistične unije (SIAU), od 1956 je bil pomočnik poveljnika Zagrebške vojne oblasti za politično-upravne zadeve in načelnik gradbene uprave pri Državnem sekretariatu za ljudsko obrambo. Bil je poslanec pri Zveznem svetu Ljudske skupščine FLRJ, in sicer je 1947 kandidiral v sežanskem okraju. Pred upokojitvijo je bil pomočnik komandanta armadne oblasti za politično-pravne zadeve. Bil je tudi član Pooblaščenstva CK ZK Jugoslavije za organizacijo ZK v JLA in vodja Pooblaščenstva CK za Zagrebško vojno oblast.

1953 je bil odlikovan z redom narodnega heroja. Bil je nosilec številnih drugih odlikovanj: reda vojne zastave, reda bratstva in enotnosti I. stopnje, reda partizanske zvezde II. stopnje, reda za hrabrost, reda zaslug za ljudstvo II. stopnje, reda ljudske armade II. stopnje, poljskega partizanskega križca, 1951 je bil predlagan za red partizanske zvezde I. stopnje. Po njem je bila imenovana osnovna šola v Hrpeljah, kjer so mu 1967 postavili doprsni spomenik. Po njem so poimenovane ulice v Hrpeljah, Kopru, Sežani in Pulju. Pokopan je na Žalah v Ljubljani.

Viri in literatura

  • ARS, AS 1546, Zbirka življenjepisov vidnejših komunistov in drugih političnih delavcev, 3 in 68.
  • Zgodovinski arhiv in muzej Univerze v Ljubljani, VII-19.
  • ES.
  • PSBL.
  • Hrvatski biografski leksikon, Zagreb, 1983.
  • Narodni heroji Jugoslavije, Beograd, 1975.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • In memoriam …, Goriški zbornik, 1968, 107.
  • Nenad Bjeloš: Odlikovani Slovenci 1944–1950, Vojnozgodovinski zbornik, 2002, št. 8, 98.
  • Milan Guček: Šercerjeva brigada, Ljubljana, 1973.
  • Ladislav Kiauta: Bračičeva brigada, Ljubljana, 1982.
  • Milan Guček: Strmi lazi : Šercerjeva brigada, 1, Ljubljana, 21984.
  • Milan Guček: Pekoči sneg : Šercerjeva brigada, 2, Ljubljana, 1984.
  • Franci Strle: Pregled razvoja in poveljniške sestave notranjskih odredov, Cerknica, 1986.
  • Mirko Fajdiga: Bračičeva brigada : na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem, 1–2, Maribor, 1994.
  • Zdravko Klanjšček: Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943–1945, Ljubljana, 1999.
  • Marjan Žnidarič: Četrta operativna cona : pregled zgodovine nacistične okupacije in osvobodilnega boja na slovenskem Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, Ljubljana, 2014.
  • Pred velikim praznikom ljudstva v Slovenskem Primorju, Slovenski poročevalec, 27. 11. 1947.
  • General-potpukovnik inž. Dragomir Benčić, Vjesnik, 24. 6. 1967.
  • Vanda Škodnik: Inž. Dragomir Benčič – Brkin, Delo, 24. 6. 1967.
  • Istrapedia (november 2014).
  • OŠ Dragomirja Benčiča - Brkina Hrpelje, Dragomir Benčić - Brkin (avgust 2015).
  • Wikipedija (srbska) (avgust 2015).
Svoljšak, P., Rakovec, A.: Benčič, Dragomir (1911–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001910/#novi-slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Benčič Dragomir, inženir, generalpolkovnik JLA, r. v Pulju 30. okt. 1911, u. 22. jun. 1967 v Zagrebu. V Pulju se je le rodil, od rane mladosti pa je živel v Lj. Tu je študiral v težkih razmerah; študij je moral večkrat prekiniti in se preživljati kot tehnik. Z NOG sodeloval od 1941, v NOV od 1942. Imel je več dolžnosti: polit. komisar bataljona v Dolomitskem odredu, I. istrske, nato 13. slovenske brigade, 14. divizije, 4. oper. cone in končno IX. korpusa. Po vojni v GO OF Slovenije, komandant jugoslovanskega odreda za Istro in Slovensko Primorje, po končani vojaški akademiji JLA načelnik gradbene uprave drž. sekretariata za narodno obrambo, pomočnik komandanta armade za politično-pravne zadeve idr. Odlikovanja: red narodnega heroja, red vojne zastave, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem itd. Ilegalno ime Brkin.

Prim.: T[one], M[arinček], VE I, 1958, 594; 19702, 552; (Branko Marušič), Goriški zbornik II, 1968, 107; Vanda Škodnik, Inž. D. B-B., Delo IX/1967, 169, 2 (s sl. in parte).

Ur.

Uredništvo: Benčič, Dragomir (1911–1967). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001910/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine