Novi Slovenski biografski leksikon

Po očetovi smrti 1917 je živel z materjo v Rodinah. Osnovno šolo je obiskoval na Talčjem Vrhu in v Črnomlju, realno gimnazijo 1927–34 v Novem mestu. Študiral je slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani (diplomiral 1940) in 1938 tudi italijanščino na katoliški univerzi (Università Cattolica del Sacro Cuore) v Milanu. Od 1934 je bil član študentskega kluba Straža (duhovni vodja Lambert Ehrlich). 1940–41 je služil vojaški rok v Beogradu, od 1941 je v Rodinah kmetoval in z italijanščino pomagal prebivalcem v Črnomlju. Zaradi partizanskih likvidacij (uboji v Beli krajini, atentat na Ehrlicha) se je 1942 preselil v Ljubljano in po uboju Iva Peršuha namesto njega urejal Našo moč (glasilo Vzajemne zavarovalnice). 1942–43 je poučeval na uršulinski in 1943–45 na II. državni gimnaziji v Ljubljani. 1945 je zapustil Slovenijo, se prek Ljubelja umaknil na Koroško v Avstrijo, iz Beljaka je bil prepeljan v Videm, nato v begunsko taborišče Monigo (pri Trevisu), od tod se je prebil v Trst, kjer je odtlej živel z družino, ki je kmalu prišla za njim. Že od 1945 je poučeval na slovenski realni gimnaziji (Liceju Franceta Prešerna) v Trstu. V Milanu je 1962 na katoliški univerzi nostrificiral diplomo z disertacijo o pozabljenem pesniku Antonu Medvedu (Un dimenticato poeta sloveno : Anton Medved, Vita e pensiero, 1962), v Trstu pa je 1963 opravil profesorski izpit. Vsa leta je bil suplent. 1977 je odšel v pokoj. Do 1991 je bil brez italijanskega državljanstva, Slovenijo je po 1945 prvič obiskal 1991. Član Društva slovenskih pisateljev je bil od 1989, njegova dela pa so bila prepovedana vse do osamosvojitve Slovenije (1991).

Pesmi je pred 1945 objavljal v listih Mentor (1930/31: Trgatev, psevdonim Olaf Severni – prva objava), Žar (1931/32: Bolne duše, psevdonim Volkun Belopoljski), Mladika (1932: Jesenski sonet; 1936: Domotožje), Dom in svet (1934: Nočna pesem) idr. V prvi zbirki Češminov grm (1944, prvotni naslov Pot k svetlobi) so lirske pesmi z belokranjskimi motivi in temo domotožja, npr. Moje Rodine (napisana 1938 v Milanu, 1970 je izšla tudi v antologiji Živi Orfej) in Češminov grm (nastala v Ljubljani 1944), o krutosti vojne, npr. Pregnanci, Staroletna (1943) in Trte ter ljubezenske Mesečina, Zvezdam, Molk in druge. V teh pesmih nadaljuje novoromantični impresionizem Otona Župančiča in Josipa Murna, v nekaterih erotičnih pa se, zlasti s težnjo lirskega subjekta po preseganju dvojnosti človekove narave, telesa in duha, zgleduje pri simbolistu Antonu Vodniku. Po 1945 je njegova poezija skoraj pol stoletja izhajala samo v tujini, npr. Gorske večernice I–VII (Mlada setev, Trst - Celovec, 1947), O plimi s čolnom med lagune (Tabor, Buenos Aires, 1951), Mrtvi materi I–VII (Vrednote, Buenos Aires, 1951), Sadovi bolečin (Meddobje, Buenos Aires, 1954), Divja potonka in cikel Višarski motivi (Most, Trst, 1965 in 1976). V njegovi drugi zbirki Pot iz doline (1954) je prisotna novoromantična tema hrepenenja po idili iz Rodin (Skozi zatisnjene veke), vendar s perspektive tržaškega okolja (Sonce na morju, Pri Svetem Justu). Prav tako lirski subjekt še z nostalgijo dojema naravo, tokrat tržaški kras, le da je temo nekdanjega domotožja nadomestila bivanjska tesnoba. Vrh je Beličič dosegel s tretjo zbirko Gmajna (1967), kot običajno z motiviko narave in z njo povezanega domotožja (Gmajna, Kobilar, Oktober, Zreli ruj), a ne več izključno domačijskega, temveč skupnega ali globalnega (kar z izvorom besede gmajna ali skupna last nakazuje tudi naslov zbirke), z vsemi občutji najgloblje eksistencialne krize in negotovosti (Povožena ptica, Pepel). V zunanji obliki so ohranjene štirivrstičnice s svobodnim, a rimanim verzom, predvsem zaradi novoromantične težnje po spevnosti. Metaforika s sinestezijami (barvnimi in zvočnimi opisi ter opisi vonjav) napeljuje k povezanosti z Rodinami – domom in Bogom – še bolj tudi zato, ker pesniški jezik vsebuje številne belokranjske izraze. Skupaj z Jolko Milič je v italijanščino prevedel svoje pesmi Taščica, Gmajna in Bor (II pettirosso, Landa in II pino; Le Livre Slovène, 1973), sama Miličeva pa je prevedla še pesmi Skozi zatisnjene veke in Na Stari gori (Attraverso le palpebre chiuse in A Castelmonte, Most (Trst), 1983). Znanih je vsaj trinajst skladb (rokopisnih ali razmnoženih) na besedila Beličičevih pesmi, mdr. Mirka Fileja Pomladna (1947), Pavleta Merkuja Na Stari gori (1954), Alojzija Geržiniča Pomladnim zvezdam (1957), Aleksandra Vodopivca Svetovečerna (po 1969), Marijana Lipovška Češminov grm, Jutro v gorah, Povožena ptica, Dogorevanje in Nevesta (po 1972), Ubalda Vrabca Bila je noč (po 1973), Bor, cikel Božični sijaj in Pozdrav škofu Lorenzu Bellomiju (po 1980).

Črtice in novele, izrazito avtobiografske, je objavljal v različnih publikacijah, npr. v Žaru (Moje poti, 1932/33), Mladiki (Oče, 1934), Domu in svetu (Solnčnice; avtobiografska novela iz šolskih in študijskih let, 1935), Slovencu (1939, Tišina); po 1945 izven Slovenije pa v listih Mlada setev (Materina beseda, 1946), Glas zaveznikov (Zelenica pod Krnom, 1947), Mladika (Rdeči balonček, 1957) idr. V noveli Velikonočno jutro (Meddobje, 1972) je opisal, kako profesorja na slovenski gimnaziji v Trstu ravnatelj pokliče na zagovor in ga prepričuje, naj dijakov ne seznanja s celotnim dogajanjem v Sloveniji med revolucijo in tik po njej. Profesor dolgo molči, si v spominu obnovi svoje predavanje o poboju vrnjenih domobrancev po vojni 1945 ter brez besed močno potrt odide v zbornico. Na velikonočno nedeljo pa ga zgodaj zjutraj, ko zasliši kosovo žgolenje in potem še himno zvonov, veselo prešine: »To je moja marseljeza!« Vse povesti so pretežno avtobiografske: Molitev na gori (1943, prvotno Zvezde krožijo brez konca) je ljubezenska zgodba, ki se dogaja med obema vojnama, s temo o nujni duhovni in telesni skladnosti med katoliškima zaročencema; Nekje je luč (1975) v prvem delu (Tomečka) vsebuje opis materinega življenja, v drugem (Drevesnica) pa predvsem obsojanje povezanosti osvobodilnega gibanja s komunizmom. Pretežno avtobiografska so pripovedna dela Leto borove grizlice (1981) o stiski glavnega junaka ob upokojitvi; Človek na pragu (1985) o izobražencu Štefanu Lužniku, ki živi v Italiji ob slovenski meji, prestopiti pa je ne more in noče zaradi komunistične oblasti v Sloveniji; Leto odmrznitve (1992), v katerem glavni junak, slovenski politični begunec Bine Žunič, ki 1990 v Trstu z navdušenjem spremlja porajanje demokratične oblasti v Sloveniji, po skoraj pol stoletja obišče vas, v kateri je odraščal, vendar se v njej počuti kot tujec. Tudi v zgodnjih pripovednih delih, podobno kot v prvih pesniških, prevladujejo novoromantične, predvsem erotične in religiozne prvine, ki so vsebinsko bolj ali manj izoblikovane po zgledu Ivana Cankarja. Pozneje junaki njegovih pripovednih del, največkrat skoraj istovetni z avtorjem, in dokumentarnih del kljub poudarjanju predanosti katolištvu vse bolj prihajajo do spoznanja, da skoraj za nikogar, ne le za begunca ali tujca, ni varnega kraja, kamor bi se lahko zatekel, s čimer avtor vse pogosteje, spet podobno kot v poeziji, uveljavlja teme bivanjske krize.

Eseje, literarne kritike in kulturnopublicistične članke je objavljal v listih Mladika (1934), Straža v viharju (1938/39), Dom in svet (1940), Slovenski dom (1944, št. 43; tudi o kulturnem molku med drugo svetovno vojno), Stvarnost (Trst, 1951), Meddobje (1955), Mladika (1964), Slovenec (1995, št. 86, o novejših slovenskih literarnih dnevniških zapisih) idr. Objavil je nekaj spremnih besed, npr. v knjigah Rafka Dolharja Pot v planine (1965) in Ljube Smotlak Sprehodi po Trstu (1991); sestavil je tudi nekaj učbenikov. Med prevodi so najpomembnejši iz italijanščine, zlasti Priče trpljenja Gospodovega Giovannija Papinija (1940), Svete himne Alessandra Manzonija (1973), La domenica dell'ulivo (Oljčna nedelja, Mladika, 1979) in Ultimo canto (Zadnja pesem, Mladika) njegovega vzornika Giovannija Pascolija idr. Nekaj slovenskih pesmi je prevedel v italijanščino, mdr. Antona Medveda La professione del poeta (Pevčev poklic, Vita e pensiero, Milano, 1962).

Radio Trst A je od 1945 predvajal Beličičeva predavanja iz kulturne zgodovine ter njegova literarna dela in prevode dramskih del.

Prejel je nagrado vstajenje (Trst 1963; za zbirko črtic Nova pesem). 2000 so mu na rojstni hiši v Črnomlju odkrili spominsko ploščo.

Dela

  • Osebna bibliografija (COBISS)

Poezija

  • Češminov grm, Ljubljana, 1944.
  • Pot iz doline, Trst, 1954.
  • Gmajna, Trst, 1967.
  • Bližine in daljave, Trst, 1973, 1993 (izbrano delo).
  • Pesem je spomin, Trst, 1988 (izbrano delo).
  • Izbrane pesmi, Trst, 1991 (izbrano delo).

Povesti

  • Molitev na gori, Ljubljana, 1943 (samozaložba).
  • Nekje je luč, Trst, 1975.
  • Leto borove grizlice, Celovec, 1981.
  • Človek na pragu, Celovec, 1985.
  • Leto odmrznitve, Gorica, 1992 (na koncu je dodal sestavek o svojem rodu).

Črtice

  • Kačurjev rod, Gorica, 1952.
  • Dokler je dan, Buenos Aires, 1958.
  • Nova pesem, Buenos Aires, 1961.
  • Med mejniki, Gorica, 1971.
  • Žolto-rdeči voziček, Trst, 2001.

Eseji

  • Prelistavanje poldavnine, Gorica, 1980.
  • Vinka Beličiča pogled nazaj, Trst, 1983 (pogovore zapisal in uredil Marij Maver; Beličič sestavil bibliografijo svojih del).
  • Cerkničan treh domovin, Trst, 1987 (o Mirku Javorniku).
  • Prelistavanje polstoletja, Trst, 2000 (dokumentirana avtobiografija).

Proza

  • Na vetrovni postojanki, Celje, 1997 (izbrano delo).

Učbeniki

  • Zgodovina slovenskega slovstva, Gorica, 1946 (soavtor).
  • Slovenska čitanka, II, Trst, 1947.
  • Slovenska lirska pesem, Trst, 1950 (Beličič urednik, avtor uvoda in spremne besede).
  • Obča zgodovina, I, Trst, 1976.

Prevodi

  • Giovanni Papini: Priče trpljenja Gospodovega, Ljubljana, 1940, 1998.
  • Paul Claudel: Zamena, 1952 (iz francoščine).
  • François Mauriac: Asmodej, 1952 (iz francoščine).
  • Hugo von Hofmannstahl: Salzburški veliki oder sveta, 1953 (iz nemščine).
  • Alessandro Manzoni: Adelchi, 1964 (za slovenski Radio Trst).

Uredništvo

  • Straža v viharju, 1934, št. 19/20.
  • Stvarnost in svoboda : zbornik : I.–II., Trst, 1952–1953 (sourednik).

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Knjižnica Mirana Jarca, Novo mesto, domoznanski oddelek.
  • Knjižnica Črnomelj, domoznanski oddelek.
  • Izvestja državne realne gimnazije v Novem mestu.
  • Izvestja srednjih šol v Trstu.
  • PSBL.
  • ES.
  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Janko Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, Ljubljana, 1985.
  • Slovenska književnost, Ljubljana, 1996.
  • Poskusna gesla za novi Slovenski biografski leksikon, Ljubljana, 2000.
  • Avgust Žavbi: V. Beličič, Molitev na gori, Dom in svet, 1944, št. 1, 134–136.
  • Pogovor z Vinkom Beličičem. Slovenec, 26. 7. 1944 (intervju zapisal Tine Debeljak).
  • Jože Peterlin: Beličičeva pesniška zbirka, Knjižni razglednik založbe Ljudske knjigarne, 1944, oktober, 17–18.
  • Obrazi in obzorja : avtor o svoji »Novi pesmi«, Glas Slovenske kulturne akcije (Buenos Aires), 1961, št. 24.
  • Antonija Kolerič, Marjan Pertot: Bibliografija slovenskega tiska v Italiji, I (1945–54); II (1955–64), Trst, 1969–1970.
  • Martin Jevnikar: Sodobna slovenska zamejska literatura. Mladika (Trst), 1968, 18–19.
  • Zgodovina slovenskega slovstva : Slovstvo v letih vojne 1941–1945, VII, Ljubljana, 1971.
  • Jože Pogačnik: Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo, Trst, 1972.
  • Marko Kravos: Bližine in daljave. Primorski dnevnik (Trst), 29. 4. 1973.
  • Pogovor z V. Beličičem ob izidu njegove prepesnitve Manzonijevih »Svetih himen«, Mladika (Trst), 1973, št. 10, 176–177 (intervju zapisal Alojz Rebula).
  • Tine Debeljak: Življenjski in bibliografski podatki o pesnikih, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Buenos Aires, 1980, 258.
  • Slovensko šolstvo na Goriškem in Tržaškem : 1945–85, Trst, 1986.
  • Pod Južnim križem : antologija emigrantske proze 1945–1991, Celje, 1992.
  • Tone Pavček: Osemdeset let Vinka Beličiča, Primorski dnevnik (Trst), 24. 8. 1993.
  • France Pibernik: Za Polinejka in za očiščenje, pomlajenje in upanje v obratu. Delo, 19. 8. 1993.
  • Srce, veliko za dve domovini. Rast, 1993, št. 312–320 (zapisala Marta Filli; ponatis v zborniku Dom in svet, Celovec, 1995, 52–63).
  • Boris Paternu: Šest tržaških pesnikov, Kar naprej trajati : šest tržaških pesnikov, Trst-Devin,, 1994, 13–18.
  • Marko Tavčar: Vinko Beličič : in memoriam. Novi glas (Gorica in Trst), 1999, št. 37.
  • Alojz Rebula: Vinko Beličič 1913–1999. Delo, 7. 10. 1999.
  • Jože Zadravec: Vinko Beličič – pesnik in pripovednik, Družina, 1999, št. 40 (podpis jz = Jože Zadravec).
  • Majda Artač Sturman: Stoletnica rojstva Vinka Beličiča : pesnik dveh pokrajin in ene poezije, Novi glas (Gorica), 2013, št. 31.
  • Videokaseta: Vinko Beličič, pogovor z Ivanko Hergold (Opčine, 24. 4. 1991), režiral Samo Milavec, Trst 1992 (podatki iz Knjižnice Črnomelj).
Buttolo, Franca: Beličič, Vinko (1913–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001860/#novi-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2017.

Primorski slovenski biografski leksikon

Beličič Vinko (Vincenc), pesnik, pisatelj, prevajalec, profesor. R. 19. avg. 1913 v Črnomlju; oče Andrej, ključavničar in posestnik, mati Katarina Petrič, kmečka hči z Otovca. Osn. š. obiskoval na Talčjem vrhu in v Črnomlju (1919–1927), gimn. v Novem mestu (matura 1934); na univerzi v Lj. študiral slavistiko; diplomiral je v febr. 1940. Od marca do junija 1938 študiral italijanski jezik in književnost na katoliški univerzi Srca Jezusovega v Milanu. Ljubljansko diplomo je nostrificiral 14. nov. 1962 na katoliški univerzi v Milanu; napisal je disertacijo »Anton Medved. Saggio letterario« (literarni esej). Usposobljenostni izpit iz slovenščine je opravil v Trstu v marcu 1963. Služboval je od 1942 do 1945 na uršulinski dekliški gimnaziji v Lj. Od 1945 dalje je profesor slovenščine na znanstvenem liceju »France Prešeren« v Trstu. V gimnazijskih, visokošolskih in medvojnih letih (do 1945) je sodeloval s pesmimi in črticami v Mentorju, Žaru (Žar je bil dijaški leposlovni list na drž. klasični gimn. v Lj. Izdajal ga je dr. Ferdo Kozak od 1929–30 do 1932–33. Vanj so pisali med drugimi tudi Jože Žabkar, Tine Logar, K. Truhlar), Mladiki, Domu in svetu, Slovencu, Straži v viharju (del I. letnika je tudi uredil), Obisku, Slovenčevem koledarju, Slovenskem domu, Zborniku Zimske pomoči in še kje. Po letu 1945 sodeluje pri slovenskih zamejskih in zdomskih publikacijah, zadnja leta tudi pri Mohorjevem koledarju v Celju. Izdal je naslednje samostojne knjige: a. leposlovne: Molitev na gori. Povest. (Lj. 1943); Češminov grm. Zbirka pesmi. (Lj. 1944); Kačurjev rod. Črtice. (Gor. 1952); Pot iz doline. Zbirka pesmi. (Trst 1954); Dokler je dan, Črtice. (Buenos Aires/Trst 1958); Nova pesem. Črtice. (Buenois Aires 1961); Gmajna. Zbirka pesmi. (Trst 1967); Med mejniki. Črtice. (Gor. 1971); Bližine in daljave. Antologija lirike. (Trst 1973). Nekje je luč. (Trst 1975). b. strokovne: Zgodovina slovenskega slovstva za višje razrede srednjih šol. (Gorica 1946 – od začetka do str. 83); Slovenska lirska pesem. (Trst 1950); Slovenska čitanka za višje srednje šole. II. del. (Trst 1947). Pripravil je Občo zgodovino za višje srednje šole, in sicer I. knjigo, ki ima naslednja poglavja: prazgodovina, antični Vzhod, Grčija. (Trst 1972). Tipkopis je na šolskem skrbništvu v Trstu, kjer čaka na natis kot učna knjiga, c. prevodi: Giovanni Papini: Priče trpljenja Gospodovega. Sedem evangeljskih legend. (Lj. 1940); Alessandro Manzoni: Svete himne. (Trst 1973). Prevod Manzonijevega Adelchija ima v rokopisu. O nekaterih teh so poročali časopisi v Sji ter v zamejstvu (Gorica, Trst, Celovec) in zdomstvu (Buenos Aires, Chicago, Sydney). B. je napisal predgovor h knjigam: Neva Rudolf, Južni križ. (Trst 1958), Rafko Dolhar, Pot v planine. (Trst 1965), Josip Kravos, Kuštrava glava. (Gorica 1972). Podrobna bibliografija vseh njegovih objavljenih stvari od srede leta 1945 do 31. decembra 1971 (str. 14) je v tipkopisu v Študijski knjižnici v Trstu, v NUK v Lj. in v študijski knjižnici »Mirana Jarca« v Novem mestu. B. je od 1945 dalje priložnostni zunanji sodelavec Radia Trst A. Za radio je prevedel v tem času nad šestdeset dramskih del, od 1963 do 1972 je v petih ciklih (128 predavanjih) prikazal zgodovino slovenskega slovstva od začetka do 1945. Prevajal je tudi pesmi in prispeval lastno leposlovje ter sestavke iz domače in tuje literarne zgodovine. Psevdonimi: Himelnioki, Bogdan, BPFV, Vinko, Olaf Severni, Volkun Belopoljski (od 1929 do 1934 v Mentorju in Žaru), Andrej Judnič (v I. I. Mlade setve, Trst 1946).

Prim.: Ažman Enij: Vinko Beličič – 50-letnik. Lit. vaje 1962/63 217; Prof. dr. Vinko Beličič – petdesetletnik. Slovenska država (Toronto) 1. dec. 1963; Jevnikar Martin: Mladika 1968, 18–19; 1972, 17–18; J. Pogačnik: Slovensko zamejsko in zdomsko slovstvo. Trst 1972, 52 (s sl.); Viktor Smolej: Zgodovina slovenskega slovstva. VII. Slovstvo v letih vojne 1941–1945. Lj. 1971 (izd. Slovenska matica), 347–348. – Slika: Zbornik Zimske pomoči. Lj. 1944, 185; Mladika. Trst 1957, 166; 1973, 170; 1974, 97–8.

K-n

Kacin, Anton: Beličič, Vinko (1913–1999). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001860/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine