Bačar, Rafael (1902–1975)

Klasično gimnazijo je obiskoval v Ljubljani in maturiral 1921. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zoologijo in botaniko (mineralogijo in geologijo kot stranska predmeta, fiziko in kemijo kot pomožna predmeta). Diplomiral je 1926. Od 1927 je poučeval na gimnaziji v Novem mestu, od 1933 je učil na gimnazijah v Ljubljani in deloval kot hidrobiolog na Higienskem zavodu v Ljubljani. Od 1941 je bil aktivist NOB, 1942 je bil zaprt v fašističnih zaporih, 1945 pa v nacističnem taborišču. Od oktobra 1945 do marca 1946 je poučeval na nižji slovenski gimnaziji v Trstu, nato je bil do konca 1947 referent za šolstvo v coni A, obenem pa pobudnik in ravnatelj Narodne in študijske knjižnice v Trstu. 1948 je služboval na I. in V. gimnaziji v Ljubljani, 1949 je bil vodja oddelka za hidrobiologijo na Kmetijskem zavodu Slovenije. Od decembra 1949 je bil docent, od februarja 1960 pa izredni profesor za botaniko, biologijo in genetiko na Kmetijsko-gozdarski fakulteti Univerze v Skopju, kjer je osnoval botanični vrt. Doktoriral je z disertacijo Arundo donax L., njena vzgoja, zgradba in ekologija ter bil promoviran 1960 na Prirodoslovno-matematični fakulteti v Sarajevu. 1963–69 je predaval botaniko na Pedagoški akademiji v Mariboru.

Raziskoval je hidrobiološke značilnosti Ljubljanskega barja, slovenskih jezer, rek Soče in Drave ter rastlinske združbe, predvsem travniške v Makedoniji. Pisal je strokovne in poljudnoznanstvene članke ter razprave s področij biologije, hidrobiologije, botanike, fitocenologije, ribištva in ornitologije. V Frana Erjavca zbrano delo je napisal poglavje o ribah ter skupaj z Božidarjem Ponebškom prispeval prirodoslovni del komentarja Naše močvirne in povodne ptice. Priredil je tretjo knjigo Življenje živali Alfreda Edmunda Brehma (1940). Za študente Univerze v Skopju je napisal skripta Osnove genetike (1957) in Botanika za šumari I. in II. (1960, 1962).

Bačar Rafael Franc Jožef, biolog in ornitolog, r. 2. jan. 1902 v Divači Andreju, ključavničarju na železnici, in Henriki Jelenčič. Študiral v Lj., na univerzi študiral botaniko in zoologijo. Srednješolski profesor od 1927 do 1933. Med vojno zaprt in po taboriščih. Po vojni najprej ravnatelj NŠKT v Trstu. Kasneje (1949) postal docent, nato izredni profesor na skopski univerzi. Doktoriral je na osnovi teze Arundo donax L, njena vzgoja, zgradba in ekologija (1960). Od 1963 redni profesor PA v Mrbu. Pisal je članke, prikaze, kritike in razprave s področja biologije, hidrobiologije, fitosociologije, ribištva in ornitologije (prim. Proteus 1937, LZ 1940, itd.) V ZD Frana Erjavca (ur. Anton Slodnjak) je v IV. knj. (1940) prispeval skupaj z B. Ponebškom prirodoslovni del komentarja Naše močvirne in povodne ptice ter poglavje o ribah. Priredil je Brehmovo Življenje živali III., Ptiči (1940), napisal skripta Botanika za šumari I., II. (1960, 1963) in Osnove genetike (1957).

Prim.: krstne matice; Kojeko 2; 225 let novomeške gimnazije, Novo mesto 1971, 325.

Brj.