Ahačič, Draga (1924–)
Vir: Arhiv SBL

Novi Slovenski biografski leksikon

V Ljubljani je obiskovala II. realno gimnazijo, kjer je 1943 maturirala. Po kapitulaciji Italije je odšla v partizane, kjer je bila bolničarka, potem članica kulturno-propagandnih skupin, od 1944 do konca vojne pa članica Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Tu je odigrala nekaj vidnejših vlog: Lenka (Matej Bor: Raztrganci, 1944), Toinette (Molière: Namišljeni bolnik, 1944) in Micka (Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, 1945). Po vojni je študirala na Akademiji za igralsko umetnost (diplomirala je 1951) in hkrati nastopala v ljubljanski Drami v številnih pomembnih vlogah: Marijana (Molière: Taruffe, 1947), Ofelija (William Shakespeare: Hamlet, 1947), Zala (Fran Žižek: Miklova Zala, 1948), Kordelija (W. Shakespeare: Kralj Lear, 1949), Iris (Mira Mihelič: Ogenj in pepel, 1949), dr. Permetova (Mira Mihelič: Operacija, 1950) in Rozina (Pierre Beaumarchais: Seviljski brivec, 1951). Po diplomi je živela z možem, ki je bil v diplomatski službi, v Parizu, kjer je bila 1951/52 slušateljica četrtega letnika igre in režije na akademiji za gledališče (Conservatoire National Superieur d'Art Dramatique). Iz Pariza se je 1953 vrnila na oder ljubljanske Drame. Pomembnejši vlogi: Natalija (Maksim Gorki: Vasa Železnova, 1954) in Irma (Jean Giradoux: Norica iz Chaillota, 1956). Nezadovoljna s konceptom osrednjega gledališča je 1958 ustanovila eksperimentalno Gledališče Ad hoc (1964 preimenovano v Dramski studio), ga vodila do 1965, zanj prevajala, pisala članke v gledališki list in režirala vseh deset uprizoritev, mdr.: Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata (1958), Jean Anouilh: Cecilija ali šola za očete (1959), Pierre de Chamblain de Marivaux: Igra o ljubezni in naključju (1960), Jean-Paul Sartre: Umazane roke (1962), Georges Michel: Igrače (1963). V večini del je tudi igrala, mdr.: Estelle (Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata), Araminta (Jean Anouilh: Cecilija ali šola za očete), Silvija (Pierre de Chamblain de Marivaux: Igra o ljubezni in naključju), Alkmena (Jean Giradoux: Amfitrion 38, 1962). Za različna gledališča in radio je prevedla vrsto dramskih besedil, mdr.: Romain Rolland: Volkovi (1956), Luigi Pirandello: Ne veš kako (1956), Armand Salacrou: Zgodba za smeh (1956), Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata (1958), Jean-Paul Sartre: Muhe (1961), Marivaux: Igrače (1963), Jean-Paul Sartre: Hudič in ljubi Bog (1965), Vaclav Havel: Vrtna veselica (1973), Jean Variot: Vzorni soprog (1978). Nekateri od teh prevodov so izšli tudi v knjižni obliki. 1963 se je zaposlila kot vodja in pedagoginja gledališkega oddelka v Pionirskem domu v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve 1977. V tem času si je prizadevala za strokovno utemeljen razvoj otroškega in mladinskega gledališča. Za otroške in mladinske gledališke uprizoritve je prevedla in priredila vrsto krajših besedil, jih opremila z navodili in pogosto poskrbela tudi za natis v zbirki Pojdimo v gledališče, ki jo je zasnovala v Pionirskem domu. Pripravila je številna predavanja za dramske krožke v Ljubljani in okolici, pa tudi referate za strokovna gledališka srečanja (Šibenik, 1971; Sarajevo, 1974; Maribor, 1975).

Ob delu za gledališče se je v polemičnih člankih odzivala na aktualna kulturna, politična in družbena vprašanja, ki jih je objavljala v dnevnem časopisju in revijah doma (mdr. v Naših razgledih, Dialogih, Prostoru in času, Prosvetnem delavcu, Vzgoji in izobraževanju, Jeziku in slovstvu, Perspektivah, Novi reviji ...) in v širšem jugoslovanskem prostoru (Scena, Prolog). Odmevna so bila zlasti njena razmišljanja na temo revolucije in osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno pri nas in drugje.

Dela

Razmišljanje o režiji in igri, Naša sodobnost, 8, 1960, 259–265, 353–361.
Moderno gledališče in njegov izraz, Problemi, 3, 1965, 444–460, 660–671.
Mladina na odru, Ljubljana, 1969.
Gledališka kriza in socialna diferenciacija, Prostor in čas, 3, 1971, 54–61.
Gledališka vzgoja, 1. del, Ljubljana, 1977.
Kulturna in gledališka vzgoja v naši družbeni situaciji. Dialogi, 13, 1977, 604–608.
Vprašanje žive knjižne govorice, Naši razgledi, 1977.
Metodika neposredne gledališke vzgoje za začetnike, Jezik in slovstvo, 27, 1981/82, 158–166.
Osnove gledališke umetnosti, Ljubljana, 1981.
Gledališče pod vprašajem, Ljubljana, 1982.
Dramsko gledališče, Ljubljana, 1985.
Razmišljanje o intelektualcu, oblasti in družbi, Nova revija, 4, 1985, 147–168, 437–447.
Med realnim socializmom in civilno družbo, Varstvo človekovih pravic, Ljubljana, 1988, 319–346.
O dramskem besedilu in režiji, Sodobnost, 11, 1988, 1049–1063, 1176–1189.
Polemike, Ljubljana, 1989.
Osvobodilna ali državljanska vojna?, Ljubljana, 1992.
Gledališče besede, Ljubljana, 1998.

Prevodi

Jean-Paul Sartre: Nepokopani mrtveci : pet dram, Ljubljana, 1960.
Marguerite Audoux: Marie-Claire, Ljubljana, 1962.
Sylvain Dhomme: Moderno gledališče v zadnjih sto letih, Ljubljana, 1969.
Jean-Paul Sartre: Muhe, Zaprta vrata, Ljubljana, 1972.
Jean-Paul Sartre: Izbrane drame, Ljubljana, 1981.

Priredbe

Veselo gledališče za prosti čas, Ljubljana, 1987.
Igrivo gledališče, Ljubljana, 1991.

Viri in literatura

Arhiv SBL, vprašalnik za SBL.
Arhiv SNG Ljubljana, Drama, gradivo kadrovske službe.
Enciklopedija Slovenije.
Repertoar slovenskih gledališč, Ljubljana, 1967–1992.
Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
Janko Moder: Slovenski leksikon novejšega prevajanja, Ljubljana, 1985.
Veno Taufer: Avantgardna in eksperimentalna gledališča, Živo gledališče, III, Ljubljana, 1975, 184–230, 253–258, 262–269.
Neva Železnik: »Tisti, ki molči, nikomur ne odgovori«, Naša žena, 1986, št. 3, 22–23 (intervju).
Slivnik, Francka: Ahačič, Draga (1924–). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000170/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine