Novi Slovenski biografski leksikon

Po maturi na mestnem dekliškem liceju v Ljubljani je 1921–22 študirala glasbo pri Charlesu Reeju in ples pri Gertrudi Bodenwiser na Dunaju. 1923 je bila sprejeta v četrti letnik konservatorija pri Juliju Betettu. Po absolutoriju 1927 je bila angažirana v ljubljanski operi in do sezone 1931–32 nastopala v glavnih koloraturnih vlogah tedanjega opernega repertoarja: Olimpija (Jacques Offenbach: Hoffmanove pripovedke), Filina (Charles Louis Ambroise Thomas: Mignon), kraljica noči (Wolfgang Amadeus Mozart: Čarobna piščal), Konstanca (Wolfgang Amadeus Mozart: Beg iz seraja), lady Harriet (Friedrich Flotow: Marta), Ninon (Anton Foerster: Gorenjski slavček) in nato še kot gostja do sezone 1933–31 v vlogah Rozine (Gioacchino Rossini: Seviljski brivec) in prvega čarobnega dekleta (Richard Wagner: Parsifal). Solopevski študij je nadaljevala na državnem konservatoriju pri Mateju Hubadu in absolvirala študij solopetja ter dvoletno dramsko šolo. 1930 je študirala petje in govorno tehniko tudi pri Heinrichu Egenolfu v Berlinu, 1935–38 pa pri Marii Rado Danielli na Dunaju. Med okupacijo je bila članica glavnega odbora Rdečega križa v Ljubljani. Jeseni 1944 je bila aretirana in je šest tednov prebila v ljubljanskih zaporih. 1947 je postala honorarna predavateljica za govorno tehniko in dikcijo na Akademiji za igralsko umetnost, 1948 redna predavateljica, 1959 višja strokovna sodelavka in 1961 višja predavateljica. Od 1949 je vodila tečaje govorne tehnike za napovedovalce in igralce na Radiu Ljubljana, v Mestnem gledališču ljubljanskem in Prešernovem gledališču v Kranju. Na Višji pedagoški šoli je predavala praktično fonetiko, od 1953 do 1968, ko je prenehala s pedagoškim delom, pa tudi govorno tehniko in dikcijo na Akademiji za glasbo. Tečaje je vodila tudi po Jugoslaviji. O problemih govorne tehnike je napisala nekaj člankov in razprav, v katerih je analizirala zvočno podobo govora in njene fiziološke temelje. Rado Daniellijeva jo je označila za odlično pedagoginjo govorne tehnike in je v njej videla nadaljevalko svojega dela.

Dela

  • Pregled dela govorne tehnike, Mestno gledališče ljubljansko, 1951, št. 3 in 4, 51–55, 80–84.
  • O študiju govorne tehnike, Mestno gledališče ljubljansko, 2, 1951–52, št. 2 in 3, 30–34, 46–50.
  • Pot do vzornega odrskega govora, Gledališki list Akademije za igralsko umetnost, 1956, št. 11, 35–40.
  • O štirih govornih tipih, Gledališki list Akademije za igralsko umetnost, 1958, št. 14, 21–24.

Viri in literatura

  • Slovenski gledališki leksikon, Ljubljana, 1972.
  • Leksikon jugoslavenske muzike, Zagreb, 1984.
  • Poskusna gesla za novi SBL, Ljubljana, 2000.
  • Osebnosti, Ljubljana, 2008.
  • Mirko Mahnič: Vera Adlešič-Popovič, Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja, 20, 1984, št. 42, 194–208.
Bedjanič, Peter: Adlešič, Vera (1905–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000130/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine