Slovenski biografski leksikon

Windischgrätz (Windisch-Grätz), ena najuglednejših rodbin habsburške monarhije. Po družin. tradiciji naj bi segal njen začetek v 11. stol. (gl. D. Trstenjak, Weriand de Graetz, Clc 1884), dejansko pa se je priimek uveljavil v 13. stol. po kraju Slovenj Gradec, ko se prvič omeni na Štaj., kamor so W-i prišli iz Zg. Bavarske kot ministeriali Andeških, a že v 14. stol. se iz Sp. Štaj. odselili.

V 15. stol. se je rodbina razdelila v dve liniji: Sigmundovo in Ruprehtovo. Obe sta bili 1551 povzdignjeni v baronski, 1557 (Sigmund) in 1558 (Rupreht) pa v grofovski stan. Nadaljnja usoda W-ev je tesno povezana s Habsburžani, ki so jim zaupali veliko pomembnih funkcij v notranjem in zunanjepolit. življenju cesarstva. Ugled in posest družine sta naglo rastla. Posestva so pridobili v nem., avstr., čeških deželah in na Ogrskem. V sorodstvu so bili s štev. najuglednejšimi srednjeevrop. rodbinami iz vrst najvišjega plemstva (Auersperg, Breuner, Esterhazy, Herberstein, HollandBrederook, Lobkowitz, Mecklenburg, Radziwill, Salm, Schwarzenberg ipd.).

Iz Ruprehtove linije sta izšli tudi dve knežji veji. 1804 je bil povzdignjen med kneze Alfred Kandid Ferdinand (1787–862). Njegova kneževina Windischgrätz je obsegala grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem, z njim se je začel vrh ugleda in moči W-ev. Kot vojak se je naglo povzpel, 1833 bil že maršal v Pragi, od koder je jun. 1848 začel zmagoviti voj. pohod proti revoluciji 1848–9. Pri dušenju revol. vrenja je sodelovalo tudi vseh njegovih 5 sinov (Alfred Jos. Nik., Viktorin, August Jos., Ludwig Jos., Josef Alois). Zaradi tega in tudi zaradi siceršnje polit. naravnanosti so maršal Alfred in njegovi nasledniki (pripadal jim je dedni sedež v gosposki zbornici avstr. parlamenta) postali simbol konzervat. sil v monarhiji. Maršalov vnuk knez Alfred August (1851–927) je bil 1893–5 preds. avstr. vlade, t. i. koalicijskega ministrstva. Člani te veje so v 2. pol. 19. stol. kupili od Attemsov posesti ok. Rogatca in grad Strmol (gl. KLDB 601–2).

Knežjo čast je 1822 dobil tudi ml. brat Alfreda Kandida Weriand Alois (31. maja 1790–27. okt. 1867 Planina-Haasberg). Sredi 19. stol. je nakupil na Slov. precej posesti z gradovi vred, mdr.: Planina, Šteberk, Gor. Logatec, Jama (Predjama), Bogenšperk, Konjice, Oplotnica, Žiče, Podčetrtek, Bizeljsko. V ozadju so bili nedvomno gospodar. interesi, zlasti v zvezi z gradnjo železnice in možnostmi prodaje lesa. Obširne posesti in priimek, ki spominja na Slovenj Gradec (ključna pri tem pa naj bi bila volja dvora), so pripravile kranjske Slovence, da so izvolili tretjega Weriandovega sina Ernesta Ferdinanda Werianda (27. 9. 1827 – 22. 11. 1918) 1880 in 1885 za drž. poslanca v kmečki kuriji. Ernest je v času prvega mandata zgradil mdr. dvorec na Bledu (kasnejša rezidenca kralja Aleksandra Suvobor, gl. Kron 1984, 201). Bil je velik zbiralec arheol. (orožje) in numizmat. gradiva, ga pridobival z nakupovanjem (gl. Mitt. d. Anthrop. Ges. Wien 1885; Argo 1899, 54–5). Njegova nečakinja Marija (r. v Ludwigslustu na Mecklenburškem 11. dec. 1856 in u. 9. apr. 1929) je zaslovela po arheol. izkopavanjih med 1904–15 v Sji kot vojvodinja Mecklenburška (1881 por. s sorodnikom Paulom Friedr. Wilh. Mecklenburg-Schwerin). Bila je strok. izobražena ljubiteljica, veliko denarja vložila v izkopavanja (prekopala mdr. Magdalensko goro) in najdbe (tudi drugih najdišč) hranila na Bogenšperku. Zbirka neprecenljive kulturnozgod. vrednosti je prišla 1934 na dražbo v ZDA (gl. katalog Treasures of Carniola, New York 1934) in je danes predvsem v Peabody Museum v Cambridgeu (Mass., ZDA) in v Ashmolean Museum v Oxfordu (gl. C. Dobiat, Funde aus d. Sammlung Mecklenburg, Marburg 1982), le skromen del je prejel NM v dar (gl. GMDS 1934, 5–91; Proteus 1934, 103–8; Pionir 1984, št. 8, s sliko). Njen brat knez Hugo Weriand Alfred (17. nov. 1854 – 15. maja 1920) je bil 1912 izvoljen za dež. poslanca v veleposestvu kranj. dež. zbora. – Sin in naslednik Ernesta Ferd. Wer. Otto Weriand Hugo (7. okt. 1873 – 25. dec. 1952) je bil por. z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Habsburško, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I. (gl. DS 1902, 124–6, s sliko).

Ob koncu 1. svet. vojne naj bi meje W-ovih posesti vplivale celo na potek rapalske meje pri Planinskem gradu. Agrarna reforma v stari Jsli je posest obeh knežjih rodbin okrnila za skoraj 8000 ha. Po 1945 so bila preostala posestva nacionalizirana. V Trstu naj bi bil v njihovi privatni lasti še del arhiva.

Prim.: koresp. idr. (Hugo Vincenc, DAS); ADB 43; Hribar II; KLSje; Prijatelj, SKSZ V; Wurzbach; LZg 1862, št. 69 (Alfred Kandid Ferd.); 1867, št. 250 (Weriand Alois); K. Tangl, MhVSt 1863, 143–86; 1864, 171–86; 1867, 59–84; J. Gebhard, ib. 1871, 129–72; P. Radics, S 1879, št. 144; isti, Die Fürsten zu W., Dunaj 1894; MMK 1895, 102; Iz polit. koresp. J. Bleiweisa, NZ 1910, 83, 106; A. Prepeluh, Naš veliki soc. problem agrarna reforma, 1933, 75, 76; Kron 1935, 174; V. Melik, Volitve na Slov., 1965, 341, 342, 361; Biogr. Lexikon zur Gesch. Südosteuropas, München 1981; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, 1982; I. Stopar, Gradovi na Slovenskem, 1986, 157, 170, 320, 332. Granda

Granda, Stane: Windischgrätz. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi841332/#slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Primorski slovenski biografski leksikon

WINDISCHGRAETZ (Windisch-Grätz, de Graz, von Graez), zelo ugledna in ena najstarejših plemiških rodbin habsburške monarhije. Začetek rodbine sega vi 11. stol., ko se na območju Slovenj Gradca 1091 Windischgraetzi prvič spominjajo z omembo Werianda de Graz. Po mnenju zgodovinarjev (prim. D. Trstenjak, Weriand de Graetz, Clc 1884) so bili W. lastniki gradu in mesta Slovenj Gradec. Sledeč družinski kroniki (prim. Hugo W. Windischgraetz, Unsere Familiengeschichte) pa naj bi Weriand de Graz bil sicer gospodar Slovenj Gradca, ne pa prvi znani prednik Windischgraetzov. Zdi se, da so W. prišli v slovenjgraški okoliš iz zgornje Bavarske kot ministeriali Andeških grofov. Šele z nastopom uglednega mestnega sodnika v Slovenj Gradcu Hermanna II. W. leta 1299 lahko nepretrgoma sledimo družinskemu rodovniku Windischgraetzov. V 15. stol. je družina že imela bogate posesti na Štajerskem in Koroškem, njeni člani so celo postali vitezi božjega (svetega) groba, vendar je takrat prišlo do rodbinske in premoženjske delitve v dve liniji. Starejši Siegmund je bil nosilec tkim. koroške veje, mlajši Ruprecht pa štajerske veje. Obe veji sta bili 1551 povzdignjeni v baronski stan, 1557 je Siegmund kot prvi postal grof, leto kasneje, 1558, tudi Ruprecht. V dobi protestantizma v 16. stol. so bili W. vneti zagovorniki novega nauka, vendar so se v 17. stol. vrnili v katolištvo. V 18. stol. se je Siegmundova veja zaključila in družinsko tradicijo nadaljuje Ruprechtova veja. V povezavi s Habsburžani se je njihov ugled na gospodar., polit., vojaškem in kult. področju silno povečal. Za svoje pokrovitelje so opravljali mnogo pomembnih funkcij v notranjem in zunanjem polit. življenju cesarstva. Imetju na Štajerskem in Koroškem so pridružili posestva v nemških, ogrskih in čeških deželah. Vzporedno z gospodarsko rastjo so stkali mrežo sorodstvenih vezi z najuglednejšimi srednje-evrop. rodbinami iz najvišjega plemstva. – Vrh ugleda in moči so W. dosegli v 19. stol., ko so si njeni člani pridobili knežjo čast. Ta čas se je rodbina ponovno razcepila v dve veji, v Alfred-Kandidovo in Weriandovo linijo. – Starejši Alfred Kandid Ferdinand (1787–1862) je postal najbolj znan predstavnik rodbine zaradi pomembne vloge, ki jo je odigral v službi habsburške monarhije. Že 1804 ga je cesar Franc I. uvrstil v elitno vrsto vojskovodij, ki naj bi monarhijo ubranili pred Napoleonom. Knežjo čast je, skupaj z mlajšim bratom Weriandom, prejel 1822. Jedro Alfred-Kandidove kneževine sta bili grofiji Egloffs in Siggen na Švabskem. V naslednjih letih se je Alfred Kandid naglo uveljavil na vojaškem polju. Leta 1833 je bil imenovan za maršala v Pragi, kjer je jun. 1848 najprej zatrl praške nemire, nato je okt. istega leta pomagal zadušiti dunajsko vstajo, dec. 1848 in jan. 1849 je skupaj z Jelačićem krenil proti Budimpešti in začasno premagal uporne Madžare. Njegov zmagoviti pohod proti revoluciji so zaustavili še vedno bojeviti Madžari, ki so apr. 1849 porazili njegovo vojsko blizu Budimpešte in s tem povzročili zastoj v njegovi blesteči karieri: izgubil je večino visokih državnih in vojaških funkcij. Pri dušenju revolucionarnega vrenja v monarhiji je sodelovalo tudi njegovih pet sinov. Njihova polit. naravnanost je bila, sledeč očetovemu zgledu, izrazito konservativna, zapisali so se v zgod. celo kot simbol konservativnih sil habsburške monarhije. Glede na visok položaj na družbeni lestvici jim je pripadal dedni sedež v gosposki zbornici avstrij. parlamenta. Proti koncu 19. stol. je predstavnik Alfred-Kandidove linije, maršalov vnuk Alfred Avgust (1851–1927), postal v letih 1893–95 preds. avstrij. vlade, t. i. koalicijskega ministrstva. Člani te rodbine so v drugi polovici 19. stol. od grofov Attemsov kupili posesti okoli Rogatca in grad Strmol. Njeni predstavniki so še danes prisotni v avstr. javnosti in živijo pretežno na Dunaju. – Mnogo tesneje je s slov. prostorom povezana knežja rodbina mlajšega Werianda Aloisa (31. maj 1790, Strasbourg – 31. okt. 1867, Haasberg-Planina). Po očetu Josephu Niclasu je sicer podedoval gospostva v Spodnji Avstriji in nekaj posestev na Češkem, vendar si je sredi 19. stol. pridobil številna posestva na slov. Štajerskem in Kranjskem. Že 1846 (8. sept.) je za 650.000 goldinarjev kupil posestva in gradove Haasberg-Planina, Šteberg, Logatec in Jamo pri Postojni, 1853 še grad Bogenšperk, dve leti kasneje Slatno, nato še šest gradov v vzh. Sji, mdr. Konjice, Žiče, Oplotnico, Podčetrtek, Bizeljsko in Podsredo. Skupni obseg posestev na Štajerskem in Kranjskem je presegel 45.000 ha, po zemljiški odvezi je družini še vedno ostalo 18.000 ha. Svojim potomcem je tako zagotovil veliko in donosno dediščino. Njegov naslednik Hugo Alfred (1823–1904) se je po vojaški karieri, kjer je dosegel stopnjo generalmajorja, posvetil svojim posestvom, bil je mdr. navdušen raziskovalec kraškega sveta na Notranjskem (»Windischgraetzove jame« pri Rakovem Škocjanu, medtem pa je Erazmovo jamo v Predjamskem gradu odkrili že njegov oče Weriand Alois). – Med brati kneza Huga Alfreda se je posebej uveljavil Ernest Ferdinand Weriand (1827–1918), ki so ga kranjski Slov. (bržkone zaradi obširnih rodbinskih posesti na Slovenskem in priimka, ki spominja na Slovenj Gradec, predvsem pa zaradi volje dvora) leta 1880 in 1885 izvolili za drž. poslanca v kmečki kuriji. Knez je v času prvega mandata zgradil dvorec na Bledu, kasnejšo razidenco kralja Aleksandra Karadžordževića, imenovano Suvobor. Njegov sin Otto Weriand Hugo (1873–1952) se je 1902 poročil z nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Habsburško, vnukinjo cesarja Franca Jožefa I., in tako utrdil družinsko vez s Habsburžani. Sam Ernest Ferdinand je bil tudi velik zbiralec arheološkega in numizmatičnega gradiva. Na področju arheologije mu je sledila nečakinja, hči starejšega brata Huga Alfreda, Marija (1856–1929), sicer vojvodinja Mecklenburška (poročena s Paulom Friederichom Wilh. Mecklenburškim). Zaslovela je po arheoloških izkopavanjih med leti 1904–1915 v Sji, posebej velikega najdišča Magdalenske gore. Bila je strokovno izobražena ljubiteljica, ki je vložila veliko denarja v izkopavanja in urejanje izkopanin, najdbe pa je hranila na gradu Bogenšperk. Zbirka neprecenljive kulturnozgod. vrednosti je 1934 prišla na dražbo v ZDA, kjer jo še danes hranijo v muzeju Cambridge (Mass., ZDA) in v muzeju Oxford, le skromen del je v dar prejel Narodni muzej v Lj. – Sin Huga Alfreda in Marijin starejši brat Hugo Weriand Alfred (1854–1920), ki je podeloval rodbinsko posest, je po študiju prava uspešno nastopil v državni službi. Leta 1912 je bil izvoljen za dežel. poslanca v veleposestvu kranjskega dežel. zbora. Kasneje je vstopil v vojaško službo, prijateljeval z generalom S. Borojevićem in se udeležil tudi bojev na soški fronti v prvi svet. vojni, dočakal zlom habsburške monarhije in kmalu zatem umrl na gradu Haasberg. Med njegovimi nasledniki je najstarejši sin Hugo Winzenz (1887–1959) leta 1917 prevzel od očeta upravljanje družinskih posesti. Po prvi svet. vojni naj bi W. moč in sloves celo vplivala na potek rapalske meje pri Planinskem gradu Haasberg, ki bi moral pripasti kraljevini SHS, pa je vendarle dve tretjini posestev ostalo v Italiji. Glavnemu dediču Hugu Winzenzu je pri gozdnem gospodarstvu strokovno pomagal zlasti mlajši brat, inž. gozdarstva Gottlieb (Amadeo), ki so ga partizani zajeli 13. maja 1945 v Trstu, ga odpeljali v lj. zapore, ker se je za njim izgubila vsakršna sled. Medvojne in povojne revolucionarne razmere so člane W. rodbine pregnale s slov. tal. Potomci te veje se zadržujejo pretežno v It. Že v prvi Jsli je agrarna reforma posest obeh knežjih rodbin okrnila za skoraj 8.000 ha. Po drugi svet. vojni je jsl. realsocialistična oblast preostala posestva, tudi iz priključenega notranjsko-primor. dela, nacionalizirala. – S svojim prihodom na Notranjsko (njihova rezidenca postane grad Haasberg pri Planini, eden najreprezentativnejših dvorcev zrele baročne dobe pri nas) so W. postali nosilci gospodar. napredka. Najboljša osnova gospodar. je bilo izkoriščanje obširnih gozdov s prodajo lesa, ki so ga planinski knezi prevzeli od prednikov in nadaljevali. Največ lesa, namenjega pomorstvu, je šlo v Trst. Pomemben vir dohodkov je bilo tudi oglarstvo iz drevesnih odpadkov. Na svojih tleh so postavili šest žag. Poleg gozdarjev, vozarjev (furmanov) so našli zaslužek še kovači, sedlarji, kolarji, po večini iz vrst domačinov. Tudi sicer so znali prisluhniti preprostemu človeku in njegovim težavam. V slabih sto letih so W. nakazali smernice lesni industriji na Notranjskem in jo postavili na noge. Iz žagarskih obratov se je med obema vojnama razvilo dvoje pomembnih lesarskih podjetij: Falersa (današnji Lesonit v Ilirski Bistrici) in tovarna vezanih plošč (današnji Javor v Šempetru na Krasu-Pivki). Prostrani gozdovi so nudili hkrati odlične možnosti za lov. Lovne dneve so knezi izkoristili tudi za sklepanje poslov s poslovnimi partnerji najrazličnejših pomorski družb. Med vojno so partizani 28. apr. 1944 požgali grad Haasberg. Po zlu ni šel le dragocen spomenik grajske arhitekture, ampak tudi oprema, bogata knjižnica, arhiv in družinska kronika, po zaslugi dobrih ljudi so se ohranili le neprecenljivi mašni plašči in nekaj cerkvenih posod iz grajske kapele (trenutno v oskrbi župnijskega urada Planina). Po vojni je bila v Planini neodgovorno porušena in grobo oskrunjena tudi grobnica knezov W. Ko je bil grad Haasberg požgan, se je vsa družina umaknila v Trst, kjer naj bi se hranil še del arhiva.

Prim.: Windischgräetz dr. Hugo W., Unsere Familiengeschichte, Samozal. 1959; Pahor M. in Hajnal I., Po jamborni cesti v mesto na peklu, Lj. 1981; Granda S., Windischgräetz, SBL IV, 700–01, z viri in liter.; Štupar-Šumi N., Grad Planina, Lj. 1989; Steckl H., Wakounig M., Windischgräetz, Ein Fuerstenhaus im 19. un 20. Jahrhundert, Wien, etc. 1992; Žigon Tanja, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz, Logatec 1992 z liter.

Kralj

Kralj, Franc: Windischgrätz. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi841332/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. februar 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 20. snopič Dodatek M - Ž, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1994.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine