Thurn, von

Thurn (della Torre), plemiška rodbina, po izročilu priseljena iz Francije v Lombardijo, kjer je bil: Martin della Torre (u. 1147) gospodar Valsassine (doline ob Comskem jezeru), njegov vnuk Pagano II. (u. 1241) pa gospodar Milana; ta je imel 7 sinov, začetnikov razl. vej, ki so se še naprej delile, med seboj prepletale ter širile po takratni Nem., It. in Španiji; v 13. stol. npr. so bili T-i pred Viscontiji vladarji Milana, štirje člani rodbine T. pa oglej. patriarhi. Od teh prvi in najpomembn. Rajmund della Torre (1273–99) se je uspešno bojeval z Benečani za Trst, ni pa mogel po izumrtju Spanheimov (SBL III, 419–20) pridobiti Lj.; Rajmundov brat Salvinus (u. 1298) je začetnik notranjeavstr. veje T-ov s pridevkom Valsassina, ki se je v zač. 17. stol. razdelila v kranjsko (začetnik Ivan Ambrož, posestnik Radovljice) in koroško (začetnik Ivan Ludovik, posestnik Pliberka; oba bratranca grofa Janeza Ambroža, čigar gospostvi sta dedovala).

Izmed grofov T.-V., ki so imeli na skrbi upravo in obrambo Devina (1527 ločenega od Goriške in priključenega Kranjski), je za Slov. pomemben Raimond VI. (u. 1623), ki je hotel zavreti širjenje protestantizma na ozemlju Devinščine, sezidal v Devinu cerkev, ustanovil tam samostan servitov, naročil osnovati šolo za izobraževanje domačih mladeničev ter pripeljal l. 1601 v Devin servita fra Gregoria Alasia da Sommaripa (SBL I, 4–5), pisca (po Pacherneckerjevem katekizmu) prve slovenske katoliške knjige Vocabolario italiano e schiavo. Videm 1607. Avtor jo je posvetil Raimondovemu sinu Giov. Matiji della Torre (Raimondinu), na čigar pobudo in s čigar pomočjo se je Sommaripa naučil slovenščine.

Koroški T-i so že zgodaj začeli iskati rudo, v dobi merkantilizma so dobili vodilno mesto v rudarstvu in železarstvu; že po nakupu Pliberka 1601 so kopali svinčevo rudo na Peci. Franc Ludovik (1640–706) T.-V., dedni maršal gor. grofije, je 1706 dobil pravico kopati svinčevo rudo na Lešah, 1728–33 jo je kopal njegov sin Ivan Sigmund (1680–739) pri Črni; Sigmundov sin Franc (1718–66) tu zgradil železarno. Francov sin Jurij (1748–90, padel v vojni s Turki pri Djurdjevu) je obrat še razširil. Tudi zaradi svojega bogastva so imeli T-i na Kor. v 18. stol. pomembno vlogo: 1723–33 je bil že imenovani Ivan Sigmund dež. grof in lastnik svinč. rudnika na Hlivniku; Janez Krstnik (1706–62) T.-V.- Taxis je bil 1754–62 lavantinski škof. L. 1807 so T-i kupili obrate na Ravnah, jih priključili mežiškim in začeli izdelovati jeklo, se vedno bolj usmerjali v proizvodnjo kvalitetnega jekla za izvoz. Zadnji lastnik Vincenc Jurij (1866–928) je po 1920 optiral za Jslo, 1927 spremenil podjetje v delniško družbo, kjer je bila pravi lastnik firma Gebr. Böhler iz Mödlinga pri Dunaju. T-i so bili tudi lastniki dobre tretjine gozdov v okraju Slov. Gradec; 1906 so ustan. tovarno lepenke in lesonita v Farni vasi ter pokupili veliko kmetij; zadnja lastnika le-teh pred 2. svet. vojno sta bila dr. Otto (1893–956) in Johann Douglas (1864–935), avstrij. diplomat in graščak na Ravnah (oba pokop. v družin. Grobnici v Pliberku).

Iz goriške veje je bil oglej. patriarh Ludovik della Torre (u. 1363), ki se je neuspešno vojskoval s Habsburžanom Rudolfom IV. in mu moral prepustiti oglej. fevde v slov. deželah; mnogi člani rodbine, ki je 1541 dobila grofovsko čast, so bili v habs. službi kot drž. upravitelji, svetovalci in vojaški poveljniki ter dosegli v slov. deželah veliko veljavo in posestva. Pomembnejši so Anton I. T. (2. pol. 15. stol.), ki mu je zadnji gor. grof Lenard 1482 poveril zidavo in varstvo kriškega tabora (Sv. Križ, danes Vipavski križ) za obrambo pred turškimi vpadi. Naslednik l. 1500 izumrlih gor. grofov, cesar Maksimilijan I., je Križ zastavil Vitu T-u (1471–535), ki je dal 1535 na vzh. strani naselja sezidati grad, kjer so bivali T-i ali njihovi oskrbniki. Vitov sin Franc T. (1509–86), upravitelj Gradiške in 1542–62 dež. glavar gor., si je pridobil velike zasluge za Gor.: poklical je zdravnika Mattisla iz Tridenta in dal po njeg. načrtih kanalizirati mesto, očistiti mestn. jarke, zvišati obzidje; uvedel je redarstvo, požarni red, prepovedal beračenje, za dom. reveže je morala skrbeti pos. bratovščina. L. 1547 je kriško gospostvo prodal sorodniku Ahacu T-u (1529–97) iz notranjeavstr. veje, sam se preselil na Češko. Ahac je bil upravitelj Kranjske, kot preds. vojnega sveta vodil gradnjo trdnjave Karlovac, se večkrat boril s Turki, mdr. 1566 s svojim ujcem Nikolo Zrinjskim pri Sigetu. Po svojem stricu je dobil Stari grad n. Kamnikom, tu bival do zgraditve graščine Križ pri Kamniku; vneti luteran je nudil na svoji graščini zavetje kamniškim luteranom ter predikantu M. Kumprechtu (SBL I, 587), jim uredil pri gradu pokopališče in sezidal molilnico (oboje podrla reformacij. komisija). Ahacov brat Jošt Jožef (1533–89 v Senju) je bil vojskovodja in državnik. Vzgojen na dvoru cesarja Karla V., je postal vojak v Vojni Krajini pod poveljstvom Ivana Ungnada in Ivana Lenkoviča, se uspešno bojeval s Turki, premagal in ujel 1561 bosan. vodjo sandžaka Husrev-bega, za odkupnino si zgradil hišo na Novem trgu v Lj. L. 1570 je postal poveljnik Uskokov in namest. generala, 1573 šel na poziv kranj. dež. stanov z Uskoki nad uporne kmete (brat Janez Ambrož bil dež. glavar Kranj., ob uporu 1515 so kmetje ubili njunega sorodnika Jurija), uporno vojsko prestregel 5. febr. 1573 pri Krškem, jo razbil in s tem preprečil načrte glavn. uporn. voditelja J. Gregorića (SBL I, 258–9). Uskoki so se nad premaganci kruto znašali, prodirajoč na Hrv. je dal T. po lastnem poročilu nekaterim upornikom odsekati roke, porezati nosove in ušesa. Po smrti Vajkarda Turjaškega je 1584 postal T. poveljnik Karlovca in cele Vojne Krajine, z drznimi in uspešnimi pohodi proti Turkom si pridobil vzdevek »Turški strah«; posebno se je izkazal skupaj s hrv. banom Tomom Erdedijem 1584 pri Slunju, ko je do smrti potolkel bosan. Ferhad pašo in več tisoč Turkov na povratku z ropar. pohoda po Kranjski, osvobodil pa veliko ujetnikov. Jošt je imel težave s pomanjkljivo oborožitvijo Karlovca in vse Krajine, s slabo oskrbo vojske in z nerednim plačevanjem Uskokov ter najemnikov. Tudi zaradi tega je nasilni in brezobzirni T. prihajal večkrat v spore z dom. hrv. plemiči, jim celo jemal posesti in jih zapiral; hrv. stanovi so se na saboru 1585 pritožili nadvojv. Karlu ter prosili varstva.

Njegov nečak v 4. kolenu grof Karel (1645 do 1689), udeleženec zrinjsko-frankop. zarote, je bil tudi velik nasilnež; zaradi več zločinov je bil obsojen na smrt, kasneje od Leopolda I. pomiloščen je postal mest. kapitan v Trstu, 1667 pa gor. dež. glavar. Že 1668 je stopil v zvezo z E. Tattenbachom (gl. čl.) in P. Zrinjskim, imel najbrž nalogo, pripraviti upor v Primorju in posredovati zvezo z beneško republiko ter ji izročiti obmejne trdnjave. Po pogibelji obeh je bil T., obtožen tudi prejšnjih nasilstev, ubojev in veleizdaje, zaprt na gradu v Gradcu, kjer je po 18 letih ječe u.

Začetnik radovljiške veje T-ov je Janez Ambrož (1553–625) T.-V., dež. glavar kranjski. Nadvojv. Ferdinand mu je 1616 za posojilo zastavil gospostvo Radovljica, ki je T-om ostalo. T. je pa kupil tudi več posestev na Kor.: 1584 Žel. Kaplo, 1585 Kamen v Podjuni, 1601 Pliberk, kjer je kasneje živel in u., preživel pa svojo ženo in otroke. Bil je zelo izobražen, slov. dobro govoril. Radovlj. gospostvo je razen graščine obsegalo 441 kmetij s podložniki, skoraj vso Jelovico, ribolov v Bohinj. jezeru idr. L. 1788 je moral grof Vincenc (1750–95) T.-V. prevzeti tudi mesto Radovljico z vsem premoženjem in bremeni (gospodarstvo hudo zavoženo), a že 1795 je njegov sin Vincenc ml. (1790–859) dovolil meščanom spet voliti župana. Radovljiški T-i so bili tudi lastniki v Kropi in Kamni Gorici, zlasti slednji so imeli s prebivalci hude spore zaradi rudarjenja in oglarjenja na Jelovici. — Hiacint Viktor (1818–77) je bival na radovlj. posestvu, bil 1867–77 dež. poslanec za ustavoverno veleposestvo; njegov brat Gustav (1836–88, gl. čl.) je bil od 1881 do smrti kot zadnji Nemec dež. glavar kranjski. — Prim.: Lazarinijeva zbirka (MALj); podatki, zbrani v Študijski knjižnici Ravne; Dimitz IV, 221; Gruden 299, 729 (slika Iv. Ambroža), 759 (sl. Jošta); Wurzbach 45, 98 do 116; LMS 1872/73, 11; R. Pichler, Il castello di Duino. Memorie. Trento 1882; K. Czoernig, Die gefürstete Grafschaft Görz u. Gradisca. 1891, 128; S. Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. 1892/93, 125 sl.; F. Orožen, Vojvodina Kranjska. 1901, 90; P. Medvešček, Opis Sv. Križa. 1904, 24–6; R. Andrejka, Kropa in Kamna gorica. 1924, 10, 30; F. Kidrič, LZ 1924, 102–10; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije. 1928, 304–5 (s sliko); I. Mohorič, Industrializacija Mežiške doline. 1954, 14–7, 38–41; F. Erjavec, Koroški Slovenci. Clc 1955–60 (kazalo); Prežihov zbornik. 1957, 14, 47, 148, 151, 163, 170, 172; B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem. 1962, 224, 225 (sl. Jošta), 243, 245; A. Svetina, ZČ 1974, 230 pass.; Alasia da Sommaripa, Vocabolario … 1607, reprint 1979. — Slika: J. K. Erberg, Sammlung von Portraiten … (fotokopija NUK). S. K.