Slovenski biografski leksikon

Thurn (della Torre), plemiška rodbina, po izročilu priseljena iz Francije v Lombardijo, kjer je bil: Martin della Torre (u. 1147) gospodar Valsassine (doline ob Comskem jezeru), njegov vnuk Pagano II. (u. 1241) pa gospodar Milana; ta je imel 7 sinov, začetnikov razl. vej, ki so se še naprej delile, med seboj prepletale ter širile po takratni Nem., It. in Španiji; v 13. stol. npr. so bili T-i pred Viscontiji vladarji Milana, štirje člani rodbine T. pa oglej. patriarhi. Od teh prvi in najpomembn. Rajmund della Torre (1273–99) se je uspešno bojeval z Benečani za Trst, ni pa mogel po izumrtju Spanheimov (SBL III, 419–20) pridobiti Lj.; Rajmundov brat Salvinus (u. 1298) je začetnik notranjeavstr. veje T-ov s pridevkom Valsassina, ki se je v zač. 17. stol. razdelila v kranjsko (začetnik Ivan Ambrož, posestnik Radovljice) in koroško (začetnik Ivan Ludovik, posestnik Pliberka; oba bratranca grofa Janeza Ambroža, čigar gospostvi sta dedovala).

Izmed grofov T.-V., ki so imeli na skrbi upravo in obrambo Devina (1527 ločenega od Goriške in priključenega Kranjski), je za Slov. pomemben Raimond VI. (u. 1623), ki je hotel zavreti širjenje protestantizma na ozemlju Devinščine, sezidal v Devinu cerkev, ustanovil tam samostan servitov, naročil osnovati šolo za izobraževanje domačih mladeničev ter pripeljal l. 1601 v Devin servita fra Gregoria Alasia da Sommaripa (SBL I, 4–5), pisca (po Pacherneckerjevem katekizmu) prve slovenske katoliške knjige Vocabolario italiano e schiavo. Videm 1607. Avtor jo je posvetil Raimondovemu sinu Giov. Matiji della Torre (Raimondinu), na čigar pobudo in s čigar pomočjo se je Sommaripa naučil slovenščine.

Koroški T-i so že zgodaj začeli iskati rudo, v dobi merkantilizma so dobili vodilno mesto v rudarstvu in železarstvu; že po nakupu Pliberka 1601 so kopali svinčevo rudo na Peci. Franc Ludovik (1640–706) T.-V., dedni maršal gor. grofije, je 1706 dobil pravico kopati svinčevo rudo na Lešah, 1728–33 jo je kopal njegov sin Ivan Sigmund (1680–739) pri Črni; Sigmundov sin Franc (1718–66) tu zgradil železarno. Francov sin Jurij (1748–90, padel v vojni s Turki pri Djurdjevu) je obrat še razširil. Tudi zaradi svojega bogastva so imeli T-i na Kor. v 18. stol. pomembno vlogo: 1723–33 je bil že imenovani Ivan Sigmund dež. grof in lastnik svinč. rudnika na Hlivniku; Janez Krstnik (1706–62) T.-V.- Taxis je bil 1754–62 lavantinski škof. L. 1807 so T-i kupili obrate na Ravnah, jih priključili mežiškim in začeli izdelovati jeklo, se vedno bolj usmerjali v proizvodnjo kvalitetnega jekla za izvoz. Zadnji lastnik Vincenc Jurij (1866–928) je po 1920 optiral za Jslo, 1927 spremenil podjetje v delniško družbo, kjer je bila pravi lastnik firma Gebr. Böhler iz Mödlinga pri Dunaju. T-i so bili tudi lastniki dobre tretjine gozdov v okraju Slov. Gradec; 1906 so ustan. tovarno lepenke in lesonita v Farni vasi ter pokupili veliko kmetij; zadnja lastnika le-teh pred 2. svet. vojno sta bila dr. Otto (1893–956) in Johann Douglas (1864–935), avstrij. diplomat in graščak na Ravnah (oba pokop. v družin. Grobnici v Pliberku).

Iz goriške veje je bil oglej. patriarh Ludovik della Torre (u. 1363), ki se je neuspešno vojskoval s Habsburžanom Rudolfom IV. in mu moral prepustiti oglej. fevde v slov. deželah; mnogi člani rodbine, ki je 1541 dobila grofovsko čast, so bili v habs. službi kot drž. upravitelji, svetovalci in vojaški poveljniki ter dosegli v slov. deželah veliko veljavo in posestva. Pomembnejši so Anton I. T. (2. pol. 15. stol.), ki mu je zadnji gor. grof Lenard 1482 poveril zidavo in varstvo kriškega tabora (Sv. Križ, danes Vipavski križ) za obrambo pred turškimi vpadi. Naslednik l. 1500 izumrlih gor. grofov, cesar Maksimilijan I., je Križ zastavil Vitu T-u (1471–535), ki je dal 1535 na vzh. strani naselja sezidati grad, kjer so bivali T-i ali njihovi oskrbniki. Vitov sin Franc T. (1509–86), upravitelj Gradiške in 1542–62 dež. glavar gor., si je pridobil velike zasluge za Gor.: poklical je zdravnika Mattisla iz Tridenta in dal po njeg. načrtih kanalizirati mesto, očistiti mestn. jarke, zvišati obzidje; uvedel je redarstvo, požarni red, prepovedal beračenje, za dom. reveže je morala skrbeti pos. bratovščina. L. 1547 je kriško gospostvo prodal sorodniku Ahacu T-u (1529–97) iz notranjeavstr. veje, sam se preselil na Češko. Ahac je bil upravitelj Kranjske, kot preds. vojnega sveta vodil gradnjo trdnjave Karlovac, se večkrat boril s Turki, mdr. 1566 s svojim ujcem Nikolo Zrinjskim pri Sigetu. Po svojem stricu je dobil Stari grad n. Kamnikom, tu bival do zgraditve graščine Križ pri Kamniku; vneti luteran je nudil na svoji graščini zavetje kamniškim luteranom ter predikantu M. Kumprechtu (SBL I, 587), jim uredil pri gradu pokopališče in sezidal molilnico (oboje podrla reformacij. komisija). Ahacov brat Jošt Jožef (1533–89 v Senju) je bil vojskovodja in državnik. Vzgojen na dvoru cesarja Karla V., je postal vojak v Vojni Krajini pod poveljstvom Ivana Ungnada in Ivana Lenkoviča, se uspešno bojeval s Turki, premagal in ujel 1561 bosan. vodjo sandžaka Husrev-bega, za odkupnino si zgradil hišo na Novem trgu v Lj. L. 1570 je postal poveljnik Uskokov in namest. generala, 1573 šel na poziv kranj. dež. stanov z Uskoki nad uporne kmete (brat Janez Ambrož bil dež. glavar Kranj., ob uporu 1515 so kmetje ubili njunega sorodnika Jurija), uporno vojsko prestregel 5. febr. 1573 pri Krškem, jo razbil in s tem preprečil načrte glavn. uporn. voditelja J. Gregorića (SBL I, 258–9). Uskoki so se nad premaganci kruto znašali, prodirajoč na Hrv. je dal T. po lastnem poročilu nekaterim upornikom odsekati roke, porezati nosove in ušesa. Po smrti Vajkarda Turjaškega je 1584 postal T. poveljnik Karlovca in cele Vojne Krajine, z drznimi in uspešnimi pohodi proti Turkom si pridobil vzdevek »Turški strah«; posebno se je izkazal skupaj s hrv. banom Tomom Erdedijem 1584 pri Slunju, ko je do smrti potolkel bosan. Ferhad pašo in več tisoč Turkov na povratku z ropar. pohoda po Kranjski, osvobodil pa veliko ujetnikov. Jošt je imel težave s pomanjkljivo oborožitvijo Karlovca in vse Krajine, s slabo oskrbo vojske in z nerednim plačevanjem Uskokov ter najemnikov. Tudi zaradi tega je nasilni in brezobzirni T. prihajal večkrat v spore z dom. hrv. plemiči, jim celo jemal posesti in jih zapiral; hrv. stanovi so se na saboru 1585 pritožili nadvojv. Karlu ter prosili varstva.

Njegov nečak v 4. kolenu grof Karel (1645 do 1689), udeleženec zrinjsko-frankop. zarote, je bil tudi velik nasilnež; zaradi več zločinov je bil obsojen na smrt, kasneje od Leopolda I. pomiloščen je postal mest. kapitan v Trstu, 1667 pa gor. dež. glavar. Že 1668 je stopil v zvezo z E. Tattenbachom (gl. čl.) in P. Zrinjskim, imel najbrž nalogo, pripraviti upor v Primorju in posredovati zvezo z beneško republiko ter ji izročiti obmejne trdnjave. Po pogibelji obeh je bil T., obtožen tudi prejšnjih nasilstev, ubojev in veleizdaje, zaprt na gradu v Gradcu, kjer je po 18 letih ječe u.

Začetnik radovljiške veje T-ov je Janez Ambrož (1553–625) T.-V., dež. glavar kranjski. Nadvojv. Ferdinand mu je 1616 za posojilo zastavil gospostvo Radovljica, ki je T-om ostalo. T. je pa kupil tudi več posestev na Kor.: 1584 Žel. Kaplo, 1585 Kamen v Podjuni, 1601 Pliberk, kjer je kasneje živel in u., preživel pa svojo ženo in otroke. Bil je zelo izobražen, slov. dobro govoril. Radovlj. gospostvo je razen graščine obsegalo 441 kmetij s podložniki, skoraj vso Jelovico, ribolov v Bohinj. jezeru idr. L. 1788 je moral grof Vincenc (1750–95) T.-V. prevzeti tudi mesto Radovljico z vsem premoženjem in bremeni (gospodarstvo hudo zavoženo), a že 1795 je njegov sin Vincenc ml. (1790–859) dovolil meščanom spet voliti župana. Radovljiški T-i so bili tudi lastniki v Kropi in Kamni Gorici, zlasti slednji so imeli s prebivalci hude spore zaradi rudarjenja in oglarjenja na Jelovici. — Hiacint Viktor (1818–77) je bival na radovlj. posestvu, bil 1867–77 dež. poslanec za ustavoverno veleposestvo; njegov brat Gustav (1836–88, gl. čl.) je bil od 1881 do smrti kot zadnji Nemec dež. glavar kranjski. — Prim.: Lazarinijeva zbirka (MALj); podatki, zbrani v Študijski knjižnici Ravne; Dimitz IV, 221; Gruden 299, 729 (slika Iv. Ambroža), 759 (sl. Jošta); Wurzbach 45, 98 do 116; LMS 1872/73, 11; R. Pichler, Il castello di Duino. Memorie. Trento 1882; K. Czoernig, Die gefürstete Grafschaft Görz u. Gradisca. 1891, 128; S. Rutar, Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska. 1892/93, 125 sl.; F. Orožen, Vojvodina Kranjska. 1901, 90; P. Medvešček, Opis Sv. Križa. 1904, 24–6; R. Andrejka, Kropa in Kamna gorica. 1924, 10, 30; F. Kidrič, LZ 1924, 102–10; F. Kovačič, Zgod. lavant. škofije. 1928, 304–5 (s sliko); I. Mohorič, Industrializacija Mežiške doline. 1954, 14–7, 38–41; F. Erjavec, Koroški Slovenci. Clc 1955–60 (kazalo); Prežihov zbornik. 1957, 14, 47, 148, 151, 163, 170, 172; B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem. 1962, 224, 225 (sl. Jošta), 243, 245; A. Svetina, ZČ 1974, 230 pass.; Alasia da Sommaripa, Vocabolario … 1607, reprint 1979. — Slika: J. K. Erberg, Sammlung von Portraiten … (fotokopija NUK). S. K.

Kranjec, Silvo: Thurn. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi698945/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TORRE VALSASSINA DELLA (THURN, TORRIANI), zelo ugledna in stara plemiška rodovina, po izvoru iz Valsassine, doline ob Comskem jezeru v Lombardiji. Med začetniki rodu je bil Martino della Torre (u. 1147 med drugo križarsko vojno), gospod Valsassine. Njegovi vnuki Pagano II. (u. 1241), Martino III. (u. 1263), Filippo (u. 1265) in nato njihovi potomci so do konca 13. stol. vodili milansko signorijo, dokler jih niso porazili in izgnali predstavniki družine Visconti. Sinovi Pagana II., in sicer Salvino, Alemanno,Napoleone, Caverna in Francesco, so bili začetniki različnih vej rodbine della Torre (Thurn) Valsassina, ki so se zlasti po izgonu iz Milana začele širiti po It. ter po avstr. in nem. deželah. Tako je Salvino osnoval notranjeavstr. vejo, iz katere izvirata podveji koroških in kranjskih Thurnov, Napoleone je bil s svojim vnukom Florimontom ustanovitelj furlanske veje, medtem ko je bil Alemanno začetnik goriške in devinske veje Caverna je ustanovil veronsko vejo rodbine, Francesco pa naj bi bil s svojim vnukom Lamoralom začetnik rodbine Thurn und Taxis (della Torre e Tasso) (Czoernig 1969, 575). Izvirni grb sestavljata rodovni ščit rodbine della Torre (Thurn) (na srebrnem polju rdeč stolp s tremi cinami, na njem dve vzporedni okni in zaprta vrata; ščit je okrašen s čelado, stolpom in rdeče-srebrnim listovnikom) ter ščit grofije Valsassina (na zlatem polju desno obrnjen rdeč lev s plavo krono; ščit je okrašen s čelado, levom in rdeče-zlatim listovnikom). Grbe kasnejših rodbinskih vej so dopolnjevali z dodatnimi znaki.

Štirje člani rodbine so bili oglej. patriarhi. Prvi in najpomembnejši je bil sin Pagana II. Raimondo I. (u. 1299), ki se je uspešno bojeval z Benečani za posest Trsta, po izumrtju Spanheimov pa mu ni uspelo pridobiti Lj. (SBL IV, 81). Prav zaradi dejstva, da je zasedel prestol oglej. patriarha, so se njegovi sorodniki po izgonu iz Milana lahko zatekli v Furlanijo in na Goriško. Patriarhovsko čast so dosegli še Gastone II. (u. 1318), brat Florimonta della T. (furlanska veja), Pagano IV. (u. 1332), sin Caverna della T. (veronska veja) in Lodovico (u. 1365). Patriarh Lodovico (goriška veja) se je zapletel v boje z Rudolfom IV. Habsburškim in izgubil oglej. fevde v slov. deželah (SBL IV, 82).

Med notranjeavstr. Thurn (della Torre) und Valsassina-Como-Vercelli, ki so se uveljavili v slov. deželah, velja omeniti Volpina st. (u. 1307), sina Salvina della T., ki se je po izgonu svojega rodu iz Milana zatekel v Gor. in postal nadzornik fevdnih posesti gor. grofov. Eden njegovih potomcev Anton I. (živel v drugi polovici 15. stol.) je po naročilu zadnjega gor. grofa Leonharda 1482 skrbel za dozidavo in varstvo tabora v Sv. Križu na Vipavskem. Tabor je nastal kot Obrambna postojanka pred turškimi vpadi. Antonov istoimenski vnuk Anton II. je od kasnejšega cesarja Ferdinanda I. Habsburškega prejel 1552 naslov dednega maršala (Erblandmarschall) v Gor. in Gradišču ob Soči. Ta naslov so njegovi nasledniki obdržali do 1664, ko je po pogodbi prešel na grofa Karla iz furlanske veje rodbine. Gvidu (1471–1535), sinu Antona I., je po izumrtju gor. grofov cesar Maksimilijan I. Habsburški zastavil Sv. Križ na Vipavskem in tedaj so si grofje Thurn (della Torre) tam postavili grad. Gvidov sin Franc (1509–1586) se je proslavil kot eden najzaslužnejših gor. glavarjev in upraviteljev Gradišča ob Soči. Poskrbel je, da so v Gor. uredili kanalizacijo in utrdili mestno obzidje, uvedel je redarsko službo in prepovedal beračenje (za reveže je morala skrbeti posebna bratovščina). 1547 je prodal gospostvo v Sv. Križu baronu Ahacu T., sinu svojega bratranca Antona II., in se preselil na Češko. (Gospostvo v Sv. Križu na Vipavskem je 1605 odkupila goriška plemiška rodbina Attems). Grof Franc T. se je dvakrat poročil. Jurij, njegov sin iz prvega zakona, je 1563 postal glavar v Tolminu, nato je očeta nasledil v gor. glavarstvu (do 1587). Jurijev polbrat Henrik Matija (1567–1640) je ob začetku tridesetletne vojne 1618 vodil upor čeških protestantskih plemičev v Pragi. Prej omenjeni baron Ahac (1529–1597) je bil upravitelj Kranjske. Vodil je gradnjo trdnjave Karlovac in se bojeval s Turki. Po sorodniških vezeh je prejel Stari grad nad Kamnikom, in tam prebival do izgradnje gradu Križ pri Kamniku. Bil je goreč luteranec in je na svojem novem gradu dal urediti protestantsko molilnico in pokopališče. Pri njem so se kamniški luterani redno shajali ob nedeljah in praznikih (SBL IV, 82). Ahačev brat Jošt Jožef (1533–1589) je bil državnik in vojaški poveljnik. Vzgajal se je na dvoru cesarja Karla V., kasneje pa se je uveljavil kot hraber bojevnik v Vojni krajini, kjer se je pod vodstvom Ivana Ungnada in Ivana Lenkoviča uspešno bojeval proti Turkom. 1570 je postal poveljnik Uskokov in kot tak nastopil 1573 proti hrv.-slov. puntarjem na poziv kranj. dežel. stanov - drug brat Jošta Jožefa, in sicer Janez Ambrož, je bil tedaj kranj. dežel. glavar. Jošt Jožef je 5. febr. 1573 porazil del kmečke vojske pri Krškem in tako prekrižal načrte vojaškega voditelja upornikov Ilije Gregoriča. Uskoki so s premaganimi kmeti ravnali nečloveško kruto: veliko so jih pobili, nekaterim drugim pa odsekali roke, porezali nosove in ušesa. Jošt Jožef je 1581 postal poveljnik nove trdnjave Karlovac in vse Vojne krajine. Zavoljo njegovih drznih napadov na Turke so ga imenovali »turški strah«. Ta svoj vzdevek je zlasti opravičil, ko je skupaj s hrv. banom Tomažem Erdedijem 1584 pri Slunju potolkel bosan. pašo Ferhada, ki se je ravno vračal z roparskega pohoda po Kranjskem. Na bojišču je obležalo več tisoč Turkov in tudi sam Ferhad paša. Pri upravi Vojne krajine je Jošt Jožef imel težave zaradi slabe oskrbe vojske in pomanjkljive oborožitve. Sam je bil nasilen in je iz vseh teh razlogov imel večkrat hude spore s hrv. plemiči, katerim je jemal posesti in jih tudi zapiral. Hrv. stanovi so se zato 1585 pritožili pri nadvoj. Karlu in ga prosili za varstvo (SBL IV, 82). Med brati Jošta Jožefa T. je bil že omenjeni kranj. dežel. glavar Janez Ambrož (1553–1625). Njemu je nadvoj. Ferdinand 1616 za posojilo zastavil gospostvo Radovljica, ki je potem ostalo njegovim potomcem (radovljiška veja). Med njimi je treba posebej omeniti grofa Vincenca st. (1750–1795) in Vincenca ml. (1790–1859), ki sta gospodarsko dvignila Radovljico, ter grofa Gustava (1836–1888), poslanca v kranj. dežel. zboru in poslanca v drž. zboru na Dunaju. Gustav T. je bil od 1881 do 1888 kranj. dežel. glavar kot predstavnik slov. večine v dežel. zboru. Imenovali so ga za častnega člana mnogih občin na Kranjskem (npr. Bled) in mnogih društev. Bil je mdr. tudi preds. komisije za pogozdovanje Krasa in načelnik odb. za gradnjo dolenj. železnic. Kot pristaš slov. narodne stranke je bil med Nem. osovražen (SBL IV, 83).

Koroška podveja T-ov je imela svoja posestva v Pliberku od začetka 17. stol. Prejela je pravico do kopanja svinčeve rude na Koroškem, predvsem na Peci, na Lešah in pri Črni. Tako je Franc Ludovik (1640–1706), dedni maršal gor. grofije, dobil pravico do pridobivanja svinčeve rude na Lešah. Njegov vnuk Franc (1718–1766) je pri Črni zgradil železarno. Frančev brat Jurij (1748–1790) je železarno še razširil. Koroški T-i so 1807 kupili še jeklarno na Ravnah in jo povezali z obrati v Mežici in Črni ter začeli proizvajati vedno bolj kvalitetno jeklo. Zadnji lastnik grof Vincenc Jurij (1866–1928) je po 1920 optiral za Jslo. Podjetje je 1927 spremenil v delniško družbo in pravi lastnik ravenske jeklarne je tedaj postala neka družba iz Mödlinga pri Dunaju. Ta veja T-ov je imela tudi v posesti skoraj tretjino gozdov okrog Slovenj Gradca. Nekateri njeni člani so 1906 postavili tovarno lepenke in lesonita v Farni vasi ter nakupili veliko zemljišč. Zadnja lastnika teh imovin sta bila pred drugo svet. vojno dr. Otto (1893–1956) in Johann Douglas (1864–1935), graščak na Ravnah in avstr. diplomat (SBL IV, 82).

Tudi furlanska veja rodovine Thurn (della Torre) Valsassina von Spessa und Villalta je z marsikaterim svojim predstavnikom odigrala važno vlogo v zgod. Furlanije in slov. dežel. Začetnik veje je bil Florimonte (u. po 1317) s sinom Ottolinom (u. 1356). Ottolinovemu vnuku Nicolinu (u. 1405) so gor. grofje podelili nekaj fevdov. Njegov vnuk Luigi (u. 1511) se je v vojni med Benečani in Habsburžani 1508 boril na beneški strani in sodeloval pri zasedbi Gor. V Vidmu je bil Luigi della T. (Luigi Torriani) na čelu aristokratske stranke, kateri se je upirala ljudska stranka pod vodstvom plemičev Sarvognan. Odnosi med obema taboroma so bili zelo napeti in Antonio Sarvognan je na pust 1511 nahujskal ljudstvo proti aristokratom, ki so bili zbrani v videmski palači furlanskih della T. Palačo so požgali, Luigi je bil ujet in nato zaboden v Sarvognanovi prisotnosti. V neredih sta izgubila življenje še Luigijev brat Isidoro in njegov nečak Nicolò. Kaže, da se je Beneška republika strinjala s takim obračunom med ljudsko stranko in aristokrati, saj so bili ti osumljeni sodelovanja s Habsburžani. Luigijev sin Michele (u. 1586) je postal kardinal, njegov vnuk Sigismund I. (u. 1601 med bredenjem Soče) pa se je preselil v Gor., kjer je bil kmalu sprejet med mestno plemstvo in 1585 postal dežel. upravitelj za Goriško. Služboval je tudi na avstr. dvoru. Nadvoj. Ferdinand ga je poslal k papežu Klementu VIII. v Rim, da bi prosil za podporo v boju proti Turkom. Sigismund je uspešno opravil svoje poslanstvo, saj je papež po njegovem posredovanju poslal deset tisoč mož na Hrvaško. Sigismundov brat Ivan (u. 1623) je postal škof na Krku in bil nato več let papežev odposlanec v Švici. Sigismundov sin Karel je bil svetovalec nadvoj. Ferdinanda. Med uskoško vojno (1615-17) se je kot poveljnik ces. čet odlikoval po hrabrosti v bojih proti Benečanom. Njegov sin Sigismund II. (u. 1643) je imel zelo številno potomstvo, 14 sinov. Med njimi sta bila Germanik (u. 1670), ki je postal kanonik v Passauu, in Karel (u. 1689), udeleženec zrinjsko-frankopanske zarote. Grofa Karla opisujejo kot pustolovca in nasilneža. Okr. 1650 se je sprl s plemičema Ivanom Rabatto in Odorikom Petazzijem. Spori s tem slednjim so se poglobili v smrtno sovraštvo in Karel je s svojimi pristaši umoril nasprotnika ter nato zbežal na Beneško. Zaradi tega zločina in drugih nepravilnosti je bil obsojen na smrt, vendar ga je kasneje cesar Leopold I. Habsburški pomilostil. 1664 je zase in svoje naslednike prejel naslov dednega maršala gor. grofije, postal glavar v Trstu, 1667 pa gor. dežel. glavar. Toda že 1668 je stopil v zvezo z Erazmom Tattenbachom in Petrom Zrinjskim ter sodeloval pri zaroti proti avstr. dvoru, ki je imela za cilj, osvoboditi Ogrsko in Hrvaško izpod Habsburžanov. Zaroto so odkrili, njene glavne voditelje pa obsodili na smrt. Grof Karel je bil 1671 obtožen zaradi veleizdaje pa tudi prejšnjih zločinov in nasilstev. Zaprli so ga na gradu v Gradcu, kjer je ostal v ječi do smrti. Med člani furlanske veje della Torre (Thurn) bi kazalo omeniti še Mihaela (u. 1844), kanonika čedajskega kapitlja in zaslužnega arheologa, ki je v Čedadu skrbel za odkrivanje tamkajšnjih ostankov rimskih zgradb in spomenikov.

Začetnik gor. in kasneje devinske veje rodbine della Torre (Thurn) Valsassina oz. della Torre (Thurn) Hoffer Valsassina je bil Febo I. (u. 1329), vnuk Alemanna della T. Iz Milana je prišel 1273 s stricem., oglej. patriarhom Raimondom I. Gor. grof Henrik je njemu in bratu Rajmundu II. podelil grad in posestvo Flambro v Furlaniji. Njuni sinovi so se sprli s furl. plemiči Sarvognan in ti so ob neki priložnosti napadli in razrušili Flambro. Pri napadu so sodelovali tudi vojaki oglej. patriarha Bertranda de Saint Genièsa, zato sta bila Rajmundov sin Ermagora (u. 1343) in njegov bratranec Gianfurlano (u. 1345) med voditelji zarote, kateri so se pridružili gor. grof Henrik, čedajsko mesto in precej furl. plemičev. Široko zasnovani načrt se je uresničil 1350 z usmrtitvijo patriarha Bertranda. Gianfurlanov sin Febo III. (u. 1405) se je v tistih nemirnih časih udeleževal bojev v Furlaniji in na Beneškem. Poročen je bil s Katarino, sestro in dedinjo Henrika, zadnjega solkanskega gospoda. S to poroko je prejel v fevd solkanski grad in nekatera naselja, npr. Pevmo in Piave. Febova vnuka Tomaž (u. 1431) in Febo IV. st. (u. 1484) sta bila kot ded zvesta podanika gor. grofov in od njih prejemala razne službe in časti. Febo IV. st. je 1454 postal vicedom in nato 1459 glavar v Gor. Gor. grof Ivan mu je podelil tudi pravico do pobiranja desetine v Devinu in Štivanu, še prej pa ga je imenoval za glavarja Pordenona, Krasa in Istre. Njegov nečak Febo V. ml. (u. 1485) je bil tudi glavar v Gor. Grof Ivan mu je podelil Vipolže in sodno oblast nad Rihenberkom, Lovranom in drugimi naselji v Istri. Ivan II. (u. 1505), sin Feba IV. st., je ob smrti zadnjega gor. grofa Leonharda (u. 1500) stopil v službo Habsburžanov. Tako je postal ces. poslanik pri neapeljskem kralju in nato pri turškem sultanu. Tudi drugi člani gor. veje della Torre (Thurn) so po izumrtju gor. grofov služili predstavnikom avstr. vladarske hiše. Ivanov sin Nikolaj (u. 1557) se je odlikoval kot poveljnik v ces. vojski in kot upravitelj Gradišča ob Soči. 1521 je prejel gospostvo v Vipavi (ki pa je v naslednjem stol. prešlo na gor. plemiško družino Lanthieri), 1528 pa sodno oblast nad Krminom. Nikolaj ni imel nasledstva in z njim je izumrla družina Feba IV. st. Njegov dedič je postal Franc III. (u. 1566), vnuk Feba V. ml. Franc III. je opravljal visoke službe na dvoru cesarja Ferdinanda I. Habsburškega. Bil je ces. poslanik v Benetkah (1558) in v Rimu (1559). Po njegovem prizadevanju je novoizvoljeni papež Pij V. priznal Ferdinandu I. ces. dostojanstvo, kar se je njegov prednik Pij IV. obotavljal storiti. Franc III. je tudi aktivno spremljal potek tridentinskega koncila in branil koristi svojega gospoda. Njegov sin Rajmund VI. (u. 1623) je bil vreden naslednik očeta kot ces. poslanik v Benetkah in tudi v Rimu. Kot spreten diplomat si je znal pridobiti naklonjenost rimske kurije in papeža Klementa VIII. Poročil se je s hčerama devinskega glavarja Matije Hofferja, najprej z Ludoviko, po njeni smrti pa s svakinjo Klaro Uršo. S to dvojno poroko je sebi in naslednikom zagotovil užitek nad devinskim gospostvom in si obenem prilastil ime in grb rodbine Hoffer. Devinski gospodje so se od tedaj imenovali della Torre (Thurn) Hoffer Valsassina. Grof Rajmund VI. je bil vnet katoličan in je zaviral vsak poskus širjenja protestantizma. Zato je dal v Devinu sezidati cerkev Sv. Duha (1591) in postaviti samostan patrov servito v. Ti naj bi s svojim zgledom in pridiganjem utrjevali ljudstvo v katol. veri ter vodili šolo za plemiške sinove. V ta namen je 1601 grof Rajmund privedel v Devin servita fra Gregoria Alasia da Sommaripa, da bi vodil novo redovno naselbino in grajenje samostana (PSBL I, 9). V Devinu je Alasia sestavil Vocabolario italiano e schiavo (izdan v Vidmu 1607), ki je druga slov. katol. knjiga. Avtor je delo posvetil grofovemu sinu Rajmundu VII., drugače imenovanemu Raimondino, s čigar pomočjo se je naučil slov. (gl. čl.). Poleg obveznosti na dvoru je Rajmund VI. imel službe v kranj. Vojvodini, ki je takrat pri Devinu in Štivanu segala do morja, in v gor. grofiji, vendar je vedno ostal tesno povezan z dogajanjem v domačih krajih. Med njegovimi sinovi je treba poleg Rajmunda VII. omeniti še Ivana Matijo in Ivana Filipa I. Ivan Matija je bil gospod Krmina, Vipolž in Renč ter ustanovitelj samostana na Kostanjevici pri Gor. Preselil se je na Moravsko in se po smrti prve žene Ivane Lanthieri poročil s kneginjo Maksimilijano iz Liechtensteina. Njegov sin Karel Maksimilijan (u. 1708) je bil tajni svetnik ces. Leopolda I. Habsburškega. Na Moravskem je rod Ivana Matije izumrl že 1742 (Czoernig 1969, 579). Ivan Filip I. (u. 1650) je po očetu prevzel devinsko glavarstvo. Kot sposoben vojak je v ces. vojski kot tudi v vojski španskega kralja dosegel visok položaj. 1635 je skupno z Ivanom Ferdinandom Porcio pri Šilentabru potolkel puntarske kmete s Pivke in gornjega Krasa. Med njegovimi številnimi sinovi sta se kot vojaška poveljnika uveljavila Rajmund Bonifacij VIII. (u. 1714) in Filip Jakob (u. 1704), medtem ko se je njun brat Franc Ulrik (u. 1695) izkazal kot odličen diplomat. Franc Ulrik je najprej na vabilo knezov Eggenbergov zgledno upravljal pokneženo grofijo Gradiščansko: olepšal je Gradišče ob Soči, zgradil javna skladišča za pšenico in ustanovil nekaj šol ter zastavljalnico, skrbel za vojaške utrdbe ter cestne povezave, uvedel je tudi svilogojstvo. 1678 je postal ces. poslanik v Benetkah, potem ko se je izkazal v podobni službi na poljskem dvoru. V Benetkah je zelo uspešno branil koristi svojega gospoda, saj se ni nihče od ces. poslanikov v Serenissimi pred njim tako natančno seznanil s skrivnostmi njenega ustroja in politike. Franc Ulrik ni imel potomcev, zato je postal njegov dedič v Devinu, Zagraju in drugih posestih Alojz Anton (u. 1723), sin Filipa Jakoba. Alojz Anton je bil devinski glavar, ko je tolminski punt 1713 zajel poleg Posočja tudi velik del Krasa in gospostva Devin. Uporni kmetje s Krasa, bilo jih je okr. sedem tisoč, so obkolili devinski grad. Tedaj je poveljnik grajskih straž v grofovi odsotnosti ukazal streljati s topovi na oblegovalce, tako da so bili nekateri pobiti, drugi pa so se umaknili. Alojz Anton je imel več sinov, vendar je njegov rod izumrl 1773, saj so vsi njegovi vnuki umrli v rani mladosti. Devinsko gospostvo in ostala posestva devinske lastnine so pripadla vnukom Rajmunda Bonifacija VIII. Med temi je bil znan Rajmund IX. (1749–1817), ki so ga zelo cenili na dunaj. dvoru. V razburkanih časih na prehodu 18. v 19. stol. je bil zadnji dežel. glavar združenih grafij Goriške in Gradiščanske, po mirovnih pogodbah med Avstrijo in Napoleonom v Campoformiju 1797 pa je bil imenovan za ces. komisarja v na novo pridobljenih Istri in Dalmaciji. Zanimiva osebnost je bil njegov stric Jožel I. (u. 1775), ki se je kot mnogo članov svoje rodbine odlikoval kot vojak. Ko je zapustil vojaško službo, je veliko potoval po It. Na stara leta si je dal zgraditi palačo v Sesljanu in tu tudi poskrbel za gradnjo cerkve sv. Jožefa, v kateri je bil pokopan. Še bolj pisano življenje je imel Rajmundov brat Jožef II. (u. 1831). Kot mornariški častnik je služboval v Toskani, Neaplju in predrevolucijski Franciji. V vojni med Avstrijo in Turčijo 1788–91 je poveljeval avstr. brodovju na Donavi. V Neaplju se je bojeval na strani Burbonov proti Francozom in njihovim tamkajšnjim republikanskim pristašem. Ko so Francozi 1806 zasedli Neapeljsko kraljestvo, je pospremil kralja Ferdinanda na Sicilijo. Ob restavraciji se je vrnil v Neapelj in prejel odškodnino za imetje, ki ga je izgubil med tamkajšnjimi dolgotrajnimi vojnami. Nato se je vrnil na Goriško in 1831 ustanovil hranilnico v Gor. Še isto leto je umrl, a na njegovo željo je hranilnica prešla pod upravo gor. nadškofije. Rajmund X. (u. 1835), prvorojenec Rajmunda IX., se je udeležil vojn proti revolucionarni Franciji, 1809 je poveljeval dvema bataljonoma trž. brambovcev in se v bližini Trsta bojeval proti Francozom, ko so ti že prodrli do Dunaja. 1813 se je udeležil znamenite bitke pri Lipskem. Vojaško kariero je zaključil s činom polkovnika ces. vojske 1815, v letu dokončnega Napoleonovega poraza. Gospostvo Devin z Zagrajem je po njegovi smrti prešlo na brata Janeza Krstnika III. (1775–1849), ki se je po šolanju na Dunaju izkazal v upravi novih dežel, ki jih je cesarstvo pridobilo s propadom Beneške republike. Grof Janez Krstnik je bil zadnji moški rodbine della Torre (Thurn) Hoffer Valsassina. Zadnji član te rodbine pa je bila njegova hči Terezija (1815–1893), ki se je 1849 poročila s knezom Egonom Karlom iz bavarske rodbine Hohenlohe Waldenburg Schillingsfürst. Grofinja Terezija je s svojim zgodaj preminulim soprogom, ovdovela je 1865, začela obsežna prenovitvena dela v devinskem gradu in dala preurediti grajski arhiv, v katerem je bilo veliko redkih in dragocenih dokumentov, upoštevanja vrednih tudi za slov. zgod. Na podlagi teh in drugih virov je zgodovinar Rodolfo Pichler napisal precej obsežno knjigo Il castello di Duino. Memorie, ki je izšla v Tridentu 1882. V njej podaja avtor prerez čez vso zgod. devinskega gospostva in podrobno opisuje rodbine graščakov, ki so se zvrstile v Devinu. Delo zato presega ozki krajevni okvir. Za devinski grad je skrbela tudi Terezijina hči Marija (1855–1934), ki se je 1875 poročila s knezom Aleksandrom Ivanom iz češke veje plemiške rodbine Thurn und Taxis.

Knezi Thurn und Taxis so po izvoru iz Lombardije. Družina Tasso (Taxis) izhaja iz Bergama in je omenjena že v 12. stol. (njej naj bi pripadal tudi pesnik Torquato Tasso). Do povezave z družino della Torre oz. Thurn pa naj bi prišlo v 15. stol. Tako je na izvirnem grbu v desno obrnjen srebrn jazbec na plavem polju (srčni ščit); osnovni ščit pa ima v poljih 1 in 4 nekoliko dopolnjen grb Thurnov (stolp s prekrižanima helebardama v ozadju) in v poljih 2 in 3 grb grofije Valsassina; nad ščitom je grofovska krona, v ozadju pa je nad dvoglavim kronanim črnim orlom z zlatim kljunom in kremplji cesarska krona. Prvi ugotovljeni član rodbine, ki ima združena oba naziva, Ruggero I. De la Tour et Tassis (u. 1456). V 16. stol. je cesar Karel V. podelil članom rodbine v zakup poštno službo v svojem cesarstvu. S tem so T. und. T. .pridobili velik vpliv in bogastvo. Monopol nad poštno službo v Svetem rim. ces. jim je bil potrjen 1595. 1624 so prejeli naziv grofov, 1695 pa so bili povzdignjeni v kneze Sv. rim. cesarstva. Rodbina je v 18. in 19. stol. polagoma izgubljala monopol nad pošto v nem. in avstr. deželah, kar je privedlo do zmanjšanja njene moči in veljave. Proti koncu 18. stol. se je od glavne veje T. und T. ločila stranska veja, ki se je uveljavila na Češkem.

Kneginja Marija Hohenlohe T. und T. je bila izobražena in umetniško čuteča ženska. 1909 je v Parizu spoznala nem. pesnika Rainerja Marijo Rilkeja in sklenila z njim tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do pesnikove smrti 1926. Rilke je bil večkrat njen gost v Devinu in na Češkem. Med bivanjem v Devinu v zimi 1911–12 je dobil navdih za eno svojih najlepših stvaritev, in sicer Devinske elegije. Kneginja Marija je tudi sama pesnila in pisateljevala. Skušala se je tudi s prevajanjem Petrarce v nem. in Rilkeja v it. Gostoljubje kneginje Marije je bilo v družinski tradiciji. Njena mati Terezija je 1869 povabila v Zagraj skladatelja Franza Liszta, gostje na devinskem gradu so bili tudi pesnik Gabriele D'Annunzio, igralka Eleonora Duse in še kdo. Devinski grad je na začetku tega stol. prevzel knez Aleksander T. und T. (1881–1937), sin kneza Aleksandra Ivana in kneginje Marije. Med prvo svet. vojno sta bila grad kot tudi vas močno poškodovana, saj je bila fronta le kak km daleč. Po vojni je bilo grajsko poslopje temeljito obnovljeno. V novih razmerah pod faš. je devinska veja družine Thurn und Taxis postala della Torre e Tasso in 1933 prejela naslov »Duchi di Castel Duino«. Knez Aleksander se je po razvezi prvega zakona z belgijsko plemkinjo Marijo Suzano de Ligne poročil 1934 z ameriško dedinjo Elio Holbroock Walker iz Detroita, ki je imela velikopotezne načrte za preureditev vsega grajskega kompleksa in starega središča vasi. Ta načrt je preprečil izbruh druge svet. vojne. Med obema vojnama je knez Aleksander, ki je bil izkušen entomolog, uredil v Devinu muzej, kjer je bilo zbranih nekaj milijonov žuželk. Po njegovi smrti je vdova podarila to bogato zbirko mestu Milan. Po drugi svet. vojni je grad in ostalo imetje devinskih gospodov prejel Rajmund della T. e T. (1907-1986), sin kneza Aleksandra. Knez Rajmund je bil član malteškega viteškega reda. Zavoljo sorodstvenih vezi s skoraj vsemi evrop. vladarskimi hišami in širokih mednar. poznanstev je precej pripomogel k temu, da so na začetku šestdesetih let ustanovili v Miramaru Mednarodni center za teoretsko fiziko. Prav tako je odločilno posredoval, da je Devin postal sedež Jadranskega zavoda združenega sveta, kjer zaključujejo svoj srednješol. študij mladi, ki prihajajo iz vseh dežel sveta. Knez je večkrat dal na razpolago prostore devinskega gradu za razne znanstvene in literarno-umetniške simpozije. Tako je tudi omogočil 1979 predstavitev faksimilirane izdaje slovarja p. Alasia da Sommaripa, ki so jo pripravili MK, Devinsko-nabrežinska občina in ZTT. Po njegovi smrti je postal gospodar devinskega gradu sin Karel Aleksander (r. 1952).

Prim.: SBL IV, 81–83 in navedena liter.; Schiviz, Görz, pass.; F. Kos, Goriška Brda v srednjem veku, JAlm, I, 10–50; Isti, Solkan v srednjem veku, JAlm, II, 137–38; EncIt XII (1931), 557–58; XXXIII (1937), 788; A. Benedetti, Fondamenti storici e giuridici della nobiltà giuliana, Roma 1935, pass.; M. von Thurn und Taxis Hohenlohe, Erinnerungen an Rainer Maria Rilke, München-Berlin-Zürich 1933, pass.; Ista, Jugenderinnerungen (1855-1875), Wien 1936, pass.; Bandiera a mezz'asta sul Castello di Duino. La morte del Principe della Torre e Tasso, Picc. 12. mar. 1937; G. Marchetti, Il Friuli. Uomini e tempi, Udine 1959, pass.; Czoernig 69, pass., zlasti pa 574–82; F. Gall, Österreichische Wappenkunde, Wien-Köln 1977, 352–53; A. Cremonesi, L'epoca patriarcale (1077–1420), EncF-VG, 3, la storia e la cultura, parte prima, Udine 1978, 160–72; Zgodovina Slovencev, Lj. 1979, pass.; Lessico universale italiano di lingua, lettere, arti, scienze e tecnica. Ist. della EncIt, VI. zv., Roma 1970, 147–48; Isto, XXIII. zv., Roma 1980, 24; Devin - dom Lepe Vide, Devin 1983, 39–69; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Gor. 1983, 30–31; M. Tavčar, Nekaj prispevkov za zgodovino Sesljana, KolGMD 1985, 91–96.

ab

Brecelj, Aleš: Thurn. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi698945/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine