TORRE VALSASSINA DELLA (THURN, TORRIANI), zelo ugledna in
stara plemiška rodovina, po izvoru iz Valsassine, doline ob Comskem jezeru v
Lombardiji. Med začetniki rodu je bil Martino della Torre
(u. 1147 med drugo križarsko vojno), gospod Valsassine. Njegovi vnuki Pagano II. (u. 1241), Martino III.
(u. 1263), Filippo (u. 1265) in nato njihovi potomci
so do konca 13. stol. vodili milansko signorijo, dokler jih niso porazili in
izgnali predstavniki družine Visconti. Sinovi Pagana II., in sicer Salvino, Alemanno,Napoleone, Caverna in Francesco, so bili začetniki različnih vej rodbine della Torre (Thurn)
Valsassina, ki so se zlasti po izgonu iz Milana začele širiti po It. ter po
avstr. in nem. deželah. Tako je Salvino osnoval notranjeavstr. vejo, iz katere
izvirata podveji koroških in kranjskih Thurnov, Napoleone je bil s svojim
vnukom Florimontom ustanovitelj furlanske veje, medtem ko
je bil Alemanno začetnik goriške in devinske veje Caverna je ustanovil veronsko
vejo rodbine, Francesco pa naj bi bil s svojim vnukom Lamoralom začetnik
rodbine Thurn und Taxis (della Torre e Tasso) (Czoernig 1969, 575). Izvirni grb
sestavljata rodovni ščit rodbine della Torre (Thurn) (na srebrnem polju rdeč
stolp s tremi cinami, na njem dve vzporedni okni in zaprta vrata; ščit je
okrašen s čelado, stolpom in rdeče-srebrnim listovnikom) ter ščit grofije
Valsassina (na zlatem polju desno obrnjen rdeč lev s plavo krono; ščit je
okrašen s čelado, levom in rdeče-zlatim listovnikom). Grbe kasnejših rodbinskih
vej so dopolnjevali z dodatnimi znaki.
Štirje člani rodbine so bili oglej. patriarhi. Prvi in najpomembnejši je bil
sin Pagana II. Raimondo I. (u. 1299), ki se je uspešno
bojeval z Benečani za posest Trsta, po izumrtju Spanheimov pa mu ni uspelo
pridobiti Lj. (SBL IV, 81). Prav zaradi dejstva, da je zasedel prestol oglej.
patriarha, so se njegovi sorodniki po izgonu iz Milana lahko zatekli v
Furlanijo in na Goriško. Patriarhovsko čast so dosegli še Gastone II. (u. 1318), brat Florimonta della T. (furlanska veja), Pagano IV. (u. 1332), sin Caverna della T. (veronska veja)
in Lodovico (u. 1365). Patriarh Lodovico (goriška veja) se
je zapletel v boje z Rudolfom IV. Habsburškim in izgubil oglej. fevde v slov.
deželah (SBL IV, 82).
Med notranjeavstr. Thurn (della Torre) und Valsassina-Como-Vercelli, ki so se
uveljavili v slov. deželah, velja omeniti Volpina st. (u.
1307), sina Salvina della T., ki se je po izgonu svojega rodu iz Milana zatekel
v Gor. in postal nadzornik fevdnih posesti gor. grofov. Eden njegovih potomcev
Anton I. (živel v drugi polovici 15. stol.) je po
naročilu zadnjega gor. grofa Leonharda 1482 skrbel za dozidavo in varstvo
tabora v Sv. Križu na Vipavskem. Tabor je nastal kot Obrambna postojanka pred
turškimi vpadi. Antonov istoimenski vnuk Anton II. je od
kasnejšega cesarja Ferdinanda I. Habsburškega prejel 1552 naslov dednega
maršala (Erblandmarschall) v Gor. in Gradišču ob Soči. Ta naslov so njegovi
nasledniki obdržali do 1664, ko je po pogodbi prešel na grofa Karla iz
furlanske veje rodbine. Gvidu (1471–1535), sinu Antona I.,
je po izumrtju gor. grofov cesar Maksimilijan I. Habsburški zastavil Sv. Križ
na Vipavskem in tedaj so si grofje Thurn (della Torre) tam postavili grad.
Gvidov sin Franc (1509–1586) se je proslavil kot eden
najzaslužnejših gor. glavarjev in upraviteljev Gradišča ob Soči. Poskrbel je,
da so v Gor. uredili kanalizacijo in utrdili mestno obzidje, uvedel je redarsko
službo in prepovedal beračenje (za reveže je morala skrbeti posebna
bratovščina). 1547 je prodal gospostvo v Sv. Križu baronu Ahacu T., sinu
svojega bratranca Antona II., in se preselil na Češko. (Gospostvo v Sv. Križu
na Vipavskem je 1605 odkupila goriška plemiška rodbina Attems). Grof Franc T.
se je dvakrat poročil. Jurij, njegov sin iz prvega zakona,
je 1563 postal glavar v Tolminu, nato je očeta nasledil v gor. glavarstvu (do
1587). Jurijev polbrat Henrik Matija (1567–1640) je ob
začetku tridesetletne vojne 1618 vodil upor čeških protestantskih plemičev v
Pragi. Prej omenjeni baron Ahac (1529–1597) je bil
upravitelj Kranjske. Vodil je gradnjo trdnjave Karlovac in se bojeval s Turki.
Po sorodniških vezeh je prejel Stari grad nad Kamnikom, in tam prebival do
izgradnje gradu Križ pri Kamniku. Bil je goreč luteranec in je na svojem novem
gradu dal urediti protestantsko molilnico in pokopališče. Pri njem so se
kamniški luterani redno shajali ob nedeljah in praznikih (SBL IV, 82). Ahačev
brat Jošt Jožef (1533–1589) je bil državnik in vojaški
poveljnik. Vzgajal se je na dvoru cesarja Karla V., kasneje pa se je uveljavil
kot hraber bojevnik v Vojni krajini, kjer se je pod vodstvom Ivana Ungnada in
Ivana Lenkoviča uspešno bojeval proti Turkom. 1570 je postal poveljnik Uskokov
in kot tak nastopil 1573 proti hrv.-slov. puntarjem na poziv kranj. dežel.
stanov - drug brat Jošta Jožefa, in sicer Janez Ambrož, je bil tedaj kranj.
dežel. glavar. Jošt Jožef je 5. febr. 1573 porazil del kmečke vojske pri Krškem
in tako prekrižal načrte vojaškega voditelja upornikov Ilije Gregoriča. Uskoki
so s premaganimi kmeti ravnali nečloveško kruto: veliko so jih pobili,
nekaterim drugim pa odsekali roke, porezali nosove in ušesa. Jošt Jožef je 1581
postal poveljnik nove trdnjave Karlovac in vse Vojne krajine. Zavoljo njegovih
drznih napadov na Turke so ga imenovali »turški strah«. Ta svoj vzdevek je
zlasti opravičil, ko je skupaj s hrv. banom Tomažem Erdedijem 1584 pri Slunju
potolkel bosan. pašo Ferhada, ki se je ravno vračal z roparskega pohoda po
Kranjskem. Na bojišču je obležalo več tisoč Turkov in tudi sam Ferhad paša. Pri
upravi Vojne krajine je Jošt Jožef imel težave zaradi slabe oskrbe vojske in
pomanjkljive oborožitve. Sam je bil nasilen in je iz vseh teh razlogov imel
večkrat hude spore s hrv. plemiči, katerim je jemal posesti in jih tudi
zapiral. Hrv. stanovi so se zato 1585 pritožili pri nadvoj. Karlu in ga prosili
za varstvo (SBL IV, 82). Med brati Jošta Jožefa T. je bil že omenjeni kranj.
dežel. glavar Janez Ambrož (1553–1625). Njemu je nadvoj.
Ferdinand 1616 za posojilo zastavil gospostvo Radovljica, ki je potem ostalo
njegovim potomcem (radovljiška veja). Med njimi je treba posebej omeniti grofa
Vincenca st. (1750–1795) in Vincenca ml. (1790–1859),
ki sta gospodarsko dvignila Radovljico, ter grofa Gustava
(1836–1888), poslanca v kranj. dežel. zboru in poslanca v drž. zboru na
Dunaju. Gustav T. je bil od 1881 do 1888 kranj. dežel. glavar kot predstavnik
slov. večine v dežel. zboru. Imenovali so ga za častnega člana mnogih občin na
Kranjskem (npr. Bled) in mnogih društev. Bil je mdr. tudi preds. komisije za
pogozdovanje Krasa in načelnik odb. za gradnjo dolenj. železnic. Kot pristaš
slov. narodne stranke je bil med Nem. osovražen (SBL IV, 83).
Koroška podveja T-ov je imela svoja posestva v Pliberku od začetka 17. stol.
Prejela je pravico do kopanja svinčeve rude na Koroškem, predvsem na Peci, na
Lešah in pri Črni. Tako je Franc Ludovik (1640–1706),
dedni maršal gor. grofije, dobil pravico do pridobivanja svinčeve rude na
Lešah. Njegov vnuk Franc (1718–1766) je pri Črni zgradil
železarno. Frančev brat Jurij (1748–1790) je železarno še
razširil. Koroški T-i so 1807 kupili še jeklarno na Ravnah in jo povezali z
obrati v Mežici in Črni ter začeli proizvajati vedno bolj kvalitetno jeklo.
Zadnji lastnik grof Vincenc Jurij (1866–1928) je po 1920
optiral za Jslo. Podjetje je 1927 spremenil v delniško družbo in pravi lastnik
ravenske jeklarne je tedaj postala neka družba iz Mödlinga pri Dunaju. Ta veja
T-ov je imela tudi v posesti skoraj tretjino gozdov okrog Slovenj Gradca.
Nekateri njeni člani so 1906 postavili tovarno lepenke in lesonita v Farni vasi
ter nakupili veliko zemljišč. Zadnja lastnika teh imovin sta bila pred drugo
svet. vojno dr. Otto (1893–1956) in Johann
Douglas (1864–1935), graščak na Ravnah in avstr. diplomat (SBL IV,
82).
Tudi furlanska veja rodovine Thurn (della Torre) Valsassina von Spessa und
Villalta je z marsikaterim svojim predstavnikom odigrala važno vlogo v zgod.
Furlanije in slov. dežel. Začetnik veje je bil Florimonte
(u. po 1317) s sinom Ottolinom (u. 1356). Ottolinovemu
vnuku Nicolinu (u. 1405) so gor. grofje podelili nekaj
fevdov. Njegov vnuk Luigi (u. 1511) se je v vojni med
Benečani in Habsburžani 1508 boril na beneški strani in sodeloval pri zasedbi
Gor. V Vidmu je bil Luigi della T. (Luigi Torriani) na čelu aristokratske
stranke, kateri se je upirala ljudska stranka pod vodstvom plemičev Sarvognan.
Odnosi med obema taboroma so bili zelo napeti in Antonio Sarvognan je na pust
1511 nahujskal ljudstvo proti aristokratom, ki so bili zbrani v videmski palači
furlanskih della T. Palačo so požgali, Luigi je bil ujet in nato zaboden v
Sarvognanovi prisotnosti. V neredih sta izgubila življenje še Luigijev brat
Isidoro in njegov nečak Nicolò. Kaže, da se je Beneška republika strinjala s
takim obračunom med ljudsko stranko in aristokrati, saj so bili ti osumljeni
sodelovanja s Habsburžani. Luigijev sin Michele (u. 1586)
je postal kardinal, njegov vnuk Sigismund I. (u. 1601 med
bredenjem Soče) pa se je preselil v Gor., kjer je bil kmalu sprejet med mestno
plemstvo in 1585 postal dežel. upravitelj za Goriško. Služboval je tudi na
avstr. dvoru. Nadvoj. Ferdinand ga je poslal k papežu Klementu VIII. v Rim, da
bi prosil za podporo v boju proti Turkom. Sigismund je uspešno opravil svoje
poslanstvo, saj je papež po njegovem posredovanju poslal deset tisoč mož na
Hrvaško. Sigismundov brat Ivan (u. 1623) je postal škof na
Krku in bil nato več let papežev odposlanec v Švici. Sigismundov sin Karel je bil svetovalec nadvoj. Ferdinanda. Med uskoško
vojno (1615-17) se je kot poveljnik ces. čet odlikoval po hrabrosti v bojih
proti Benečanom. Njegov sin Sigismund II. (u. 1643) je
imel zelo številno potomstvo, 14 sinov. Med njimi sta bila Germanik (u. 1670), ki je postal kanonik v Passauu, in Karel (u. 1689), udeleženec zrinjsko-frankopanske zarote. Grofa Karla
opisujejo kot pustolovca in nasilneža. Okr. 1650 se je sprl s plemičema Ivanom
Rabatto in Odorikom Petazzijem. Spori s tem slednjim so se poglobili v smrtno
sovraštvo in Karel je s svojimi pristaši umoril nasprotnika ter nato zbežal na
Beneško. Zaradi tega zločina in drugih nepravilnosti je bil obsojen na smrt,
vendar ga je kasneje cesar Leopold I. Habsburški pomilostil. 1664 je zase in
svoje naslednike prejel naslov dednega maršala gor. grofije, postal glavar v
Trstu, 1667 pa gor. dežel. glavar. Toda že 1668 je stopil v zvezo z Erazmom
Tattenbachom in Petrom Zrinjskim ter sodeloval pri zaroti proti avstr. dvoru,
ki je imela za cilj, osvoboditi Ogrsko in Hrvaško izpod Habsburžanov. Zaroto so
odkrili, njene glavne voditelje pa obsodili na smrt. Grof Karel je bil 1671
obtožen zaradi veleizdaje pa tudi prejšnjih zločinov in nasilstev. Zaprli so ga
na gradu v Gradcu, kjer je ostal v ječi do smrti. Med člani furlanske veje
della Torre (Thurn) bi kazalo omeniti še Mihaela (u.
1844), kanonika čedajskega kapitlja in zaslužnega arheologa, ki je v Čedadu
skrbel za odkrivanje tamkajšnjih ostankov rimskih zgradb in spomenikov.
Začetnik gor. in kasneje devinske veje rodbine della Torre (Thurn) Valsassina
oz. della Torre (Thurn) Hoffer Valsassina je bil Febo I.
(u. 1329), vnuk Alemanna della T. Iz Milana je prišel 1273 s stricem.,
oglej. patriarhom Raimondom I. Gor. grof Henrik je njemu in bratu Rajmundu II.
podelil grad in posestvo Flambro v Furlaniji. Njuni sinovi so se sprli s furl.
plemiči Sarvognan in ti so ob neki priložnosti napadli in razrušili Flambro.
Pri napadu so sodelovali tudi vojaki oglej. patriarha Bertranda de Saint
Genièsa, zato sta bila Rajmundov sin Ermagora (u. 1343) in
njegov bratranec Gianfurlano (u. 1345) med voditelji
zarote, kateri so se pridružili gor. grof Henrik, čedajsko mesto in precej
furl. plemičev. Široko zasnovani načrt se je uresničil 1350 z usmrtitvijo
patriarha Bertranda. Gianfurlanov sin Febo III. (u. 1405)
se je v tistih nemirnih časih udeleževal bojev v Furlaniji in na Beneškem.
Poročen je bil s Katarino, sestro in dedinjo Henrika, zadnjega solkanskega
gospoda. S to poroko je prejel v fevd solkanski grad in nekatera naselja, npr.
Pevmo in Piave. Febova vnuka Tomaž (u. 1431) in Febo IV. st. (u. 1484) sta bila kot ded zvesta podanika
gor. grofov in od njih prejemala razne službe in časti. Febo IV. st. je 1454
postal vicedom in nato 1459 glavar v Gor. Gor. grof Ivan mu je podelil tudi
pravico do pobiranja desetine v Devinu in Štivanu, še prej pa ga je imenoval za
glavarja Pordenona, Krasa in Istre. Njegov nečak Febo V.
ml. (u. 1485) je bil tudi glavar v Gor. Grof Ivan mu je podelil Vipolže
in sodno oblast nad Rihenberkom, Lovranom in drugimi naselji v Istri. Ivan II. (u. 1505), sin Feba IV. st., je ob smrti zadnjega
gor. grofa Leonharda (u. 1500) stopil v službo Habsburžanov. Tako je postal
ces. poslanik pri neapeljskem kralju in nato pri turškem sultanu. Tudi drugi
člani gor. veje della Torre (Thurn) so po izumrtju gor. grofov služili
predstavnikom avstr. vladarske hiše. Ivanov sin Nikolaj
(u. 1557) se je odlikoval kot poveljnik v ces. vojski in kot upravitelj
Gradišča ob Soči. 1521 je prejel gospostvo v Vipavi (ki pa je v naslednjem
stol. prešlo na gor. plemiško družino Lanthieri), 1528 pa sodno oblast nad
Krminom. Nikolaj ni imel nasledstva in z njim je izumrla družina Feba IV. st.
Njegov dedič je postal Franc III. (u. 1566), vnuk Feba V.
ml. Franc III. je opravljal visoke službe na dvoru cesarja Ferdinanda I.
Habsburškega. Bil je ces. poslanik v Benetkah (1558) in v Rimu (1559). Po
njegovem prizadevanju je novoizvoljeni papež Pij V. priznal Ferdinandu I. ces.
dostojanstvo, kar se je njegov prednik Pij IV. obotavljal storiti. Franc III.
je tudi aktivno spremljal potek tridentinskega koncila in branil koristi
svojega gospoda. Njegov sin Rajmund VI. (u. 1623) je bil
vreden naslednik očeta kot ces. poslanik v Benetkah in tudi v Rimu. Kot spreten
diplomat si je znal pridobiti naklonjenost rimske kurije in papeža Klementa
VIII. Poročil se je s hčerama devinskega glavarja Matije Hofferja, najprej z
Ludoviko, po njeni smrti pa s svakinjo Klaro Uršo. S to dvojno poroko je sebi
in naslednikom zagotovil užitek nad devinskim gospostvom in si obenem prilastil
ime in grb rodbine Hoffer. Devinski gospodje so se od tedaj imenovali della
Torre (Thurn) Hoffer Valsassina. Grof Rajmund VI. je bil vnet katoličan in je
zaviral vsak poskus širjenja protestantizma. Zato je dal v Devinu sezidati
cerkev Sv. Duha (1591) in postaviti samostan patrov servito v. Ti naj bi s
svojim zgledom in pridiganjem utrjevali ljudstvo v katol. veri ter vodili šolo
za plemiške sinove. V ta namen je 1601 grof Rajmund privedel v Devin servita
fra Gregoria Alasia da Sommaripa, da bi vodil novo redovno naselbino in
grajenje samostana (PSBL I, 9). V Devinu je Alasia sestavil Vocabolario
italiano e schiavo (izdan v Vidmu 1607), ki je druga slov. katol. knjiga. Avtor
je delo posvetil grofovemu sinu Rajmundu VII., drugače
imenovanemu Raimondino, s čigar pomočjo se je naučil slov. (gl. čl.). Poleg
obveznosti na dvoru je Rajmund VI. imel službe v kranj. Vojvodini, ki je takrat
pri Devinu in Štivanu segala do morja, in v gor. grofiji, vendar je vedno ostal
tesno povezan z dogajanjem v domačih krajih. Med njegovimi sinovi je treba
poleg Rajmunda VII. omeniti še Ivana Matijo in Ivana Filipa I. Ivan Matija je bil gospod Krmina, Vipolž in
Renč ter ustanovitelj samostana na Kostanjevici pri Gor. Preselil se je na
Moravsko in se po smrti prve žene Ivane Lanthieri poročil s kneginjo
Maksimilijano iz Liechtensteina. Njegov sin Karel
Maksimilijan (u. 1708) je bil tajni svetnik ces. Leopolda I.
Habsburškega. Na Moravskem je rod Ivana Matije izumrl že 1742 (Czoernig 1969,
579). Ivan Filip I. (u. 1650) je po očetu prevzel devinsko glavarstvo. Kot
sposoben vojak je v ces. vojski kot tudi v vojski španskega kralja dosegel
visok položaj. 1635 je skupno z Ivanom Ferdinandom Porcio pri Šilentabru
potolkel puntarske kmete s Pivke in gornjega Krasa. Med njegovimi številnimi
sinovi sta se kot vojaška poveljnika uveljavila Rajmund
Bonifacij VIII. (u. 1714) in Filip Jakob (u.
1704), medtem ko se je njun brat Franc Ulrik (u. 1695)
izkazal kot odličen diplomat. Franc Ulrik je najprej na vabilo knezov
Eggenbergov zgledno upravljal pokneženo grofijo Gradiščansko: olepšal je
Gradišče ob Soči, zgradil javna skladišča za pšenico in ustanovil nekaj šol ter
zastavljalnico, skrbel za vojaške utrdbe ter cestne povezave, uvedel je tudi
svilogojstvo. 1678 je postal ces. poslanik v Benetkah, potem ko se je izkazal v
podobni službi na poljskem dvoru. V Benetkah je zelo uspešno branil koristi
svojega gospoda, saj se ni nihče od ces. poslanikov v Serenissimi pred njim
tako natančno seznanil s skrivnostmi njenega ustroja in politike. Franc Ulrik
ni imel potomcev, zato je postal njegov dedič v Devinu, Zagraju in drugih
posestih Alojz Anton (u. 1723), sin Filipa Jakoba. Alojz
Anton je bil devinski glavar, ko je tolminski punt 1713 zajel poleg Posočja
tudi velik del Krasa in gospostva Devin. Uporni kmetje s Krasa, bilo jih je
okr. sedem tisoč, so obkolili devinski grad. Tedaj je poveljnik grajskih straž
v grofovi odsotnosti ukazal streljati s topovi na oblegovalce, tako da so bili
nekateri pobiti, drugi pa so se umaknili. Alojz Anton je imel več sinov, vendar
je njegov rod izumrl 1773, saj so vsi njegovi vnuki umrli v rani mladosti.
Devinsko gospostvo in ostala posestva devinske lastnine so pripadla vnukom
Rajmunda Bonifacija VIII. Med temi je bil znan Rajmund IX.
(1749–1817), ki so ga zelo cenili na dunaj. dvoru. V razburkanih časih na
prehodu 18. v 19. stol. je bil zadnji dežel. glavar združenih grafij Goriške in
Gradiščanske, po mirovnih pogodbah med Avstrijo in Napoleonom v Campoformiju
1797 pa je bil imenovan za ces. komisarja v na novo pridobljenih Istri in
Dalmaciji. Zanimiva osebnost je bil njegov stric Jožel I.
(u. 1775), ki se je kot mnogo članov svoje rodbine odlikoval kot vojak. Ko je
zapustil vojaško službo, je veliko potoval po It. Na stara leta si je dal
zgraditi palačo v Sesljanu in tu tudi poskrbel za gradnjo cerkve sv. Jožefa, v
kateri je bil pokopan. Še bolj pisano življenje je imel Rajmundov brat Jožef II. (u. 1831). Kot mornariški častnik je služboval v
Toskani, Neaplju in predrevolucijski Franciji. V vojni med Avstrijo in Turčijo
1788–91 je poveljeval avstr. brodovju na Donavi. V Neaplju se je bojeval na
strani Burbonov proti Francozom in njihovim tamkajšnjim republikanskim
pristašem. Ko so Francozi 1806 zasedli Neapeljsko kraljestvo, je pospremil
kralja Ferdinanda na Sicilijo. Ob restavraciji se je vrnil v Neapelj in prejel
odškodnino za imetje, ki ga je izgubil med tamkajšnjimi dolgotrajnimi vojnami.
Nato se je vrnil na Goriško in 1831 ustanovil hranilnico v Gor. Še isto leto je
umrl, a na njegovo željo je hranilnica prešla pod upravo gor. nadškofije. Rajmund X. (u. 1835), prvorojenec Rajmunda IX., se je
udeležil vojn proti revolucionarni Franciji, 1809 je poveljeval dvema
bataljonoma trž. brambovcev in se v bližini Trsta bojeval proti Francozom, ko
so ti že prodrli do Dunaja. 1813 se je udeležil znamenite bitke pri Lipskem.
Vojaško kariero je zaključil s činom polkovnika ces. vojske 1815, v letu
dokončnega Napoleonovega poraza. Gospostvo Devin z Zagrajem je po njegovi smrti
prešlo na brata Janeza Krstnika III. (1775–1849), ki se je
po šolanju na Dunaju izkazal v upravi novih dežel, ki jih je cesarstvo
pridobilo s propadom Beneške republike. Grof Janez Krstnik je bil zadnji moški
rodbine della Torre (Thurn) Hoffer Valsassina. Zadnji član te rodbine pa je
bila njegova hči Terezija (1815–1893), ki se je 1849
poročila s knezom Egonom Karlom iz bavarske rodbine Hohenlohe Waldenburg
Schillingsfürst. Grofinja Terezija je s svojim zgodaj preminulim soprogom,
ovdovela je 1865, začela obsežna prenovitvena dela v devinskem gradu in dala
preurediti grajski arhiv, v katerem je bilo veliko redkih in dragocenih
dokumentov, upoštevanja vrednih tudi za slov. zgod. Na podlagi teh in drugih
virov je zgodovinar Rodolfo Pichler napisal precej obsežno knjigo Il castello
di Duino. Memorie, ki je izšla v Tridentu 1882. V njej podaja avtor prerez čez
vso zgod. devinskega gospostva in podrobno opisuje rodbine graščakov, ki so se
zvrstile v Devinu. Delo zato presega ozki krajevni okvir. Za devinski grad je
skrbela tudi Terezijina hči Marija (1855–1934), ki se je
1875 poročila s knezom Aleksandrom Ivanom iz češke veje plemiške rodbine Thurn
und Taxis.
Knezi Thurn und Taxis so po izvoru iz Lombardije. Družina Tasso (Taxis) izhaja
iz Bergama in je omenjena že v 12. stol. (njej naj bi pripadal tudi pesnik
Torquato Tasso). Do povezave z družino della Torre oz. Thurn pa naj bi prišlo v
15. stol. Tako je na izvirnem grbu v desno obrnjen srebrn jazbec na plavem
polju (srčni ščit); osnovni ščit pa ima v poljih 1 in 4 nekoliko dopolnjen grb
Thurnov (stolp s prekrižanima helebardama v ozadju) in v poljih 2 in 3 grb
grofije Valsassina; nad ščitom je grofovska krona, v ozadju pa je nad dvoglavim
kronanim črnim orlom z zlatim kljunom in kremplji cesarska krona. Prvi
ugotovljeni član rodbine, ki ima združena oba naziva, Ruggero I. De la Tour et
Tassis (u. 1456). V 16. stol. je cesar Karel V. podelil članom rodbine v zakup
poštno službo v svojem cesarstvu. S tem so T. und. T. .pridobili velik vpliv in
bogastvo. Monopol nad poštno službo v Svetem rim. ces. jim je bil potrjen 1595.
1624 so prejeli naziv grofov, 1695 pa so bili povzdignjeni v kneze Sv. rim.
cesarstva. Rodbina je v 18. in 19. stol. polagoma izgubljala monopol nad pošto
v nem. in avstr. deželah, kar je privedlo do zmanjšanja njene moči in veljave.
Proti koncu 18. stol. se je od glavne veje T. und T. ločila stranska veja, ki
se je uveljavila na Češkem.
Kneginja Marija Hohenlohe T. und T. je bila izobražena in umetniško čuteča
ženska. 1909 je v Parizu spoznala nem. pesnika Rainerja Marijo Rilkeja in
sklenila z njim tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do pesnikove smrti 1926.
Rilke je bil večkrat njen gost v Devinu in na Češkem. Med bivanjem v Devinu v
zimi 1911–12 je dobil navdih za eno svojih najlepših stvaritev, in sicer
Devinske elegije. Kneginja Marija je tudi sama pesnila in pisateljevala.
Skušala se je tudi s prevajanjem Petrarce v nem. in Rilkeja v it. Gostoljubje
kneginje Marije je bilo v družinski tradiciji. Njena mati Terezija je 1869
povabila v Zagraj skladatelja Franza Liszta, gostje na devinskem gradu so bili
tudi pesnik Gabriele D'Annunzio, igralka Eleonora Duse in še kdo. Devinski grad
je na začetku tega stol. prevzel knez Aleksander T. und T.
(1881–1937), sin kneza Aleksandra Ivana in kneginje Marije. Med prvo svet.
vojno sta bila grad kot tudi vas močno poškodovana, saj je bila fronta le kak
km daleč. Po vojni je bilo grajsko poslopje temeljito obnovljeno. V novih
razmerah pod faš. je devinska veja družine Thurn und Taxis postala della Torre
e Tasso in 1933 prejela naslov »Duchi di Castel Duino«. Knez Aleksander se je
po razvezi prvega zakona z belgijsko plemkinjo Marijo Suzano de Ligne poročil
1934 z ameriško dedinjo Elio Holbroock Walker iz Detroita, ki je imela
velikopotezne načrte za preureditev vsega grajskega kompleksa in starega
središča vasi. Ta načrt je preprečil izbruh druge svet. vojne. Med obema
vojnama je knez Aleksander, ki je bil izkušen entomolog, uredil v Devinu muzej,
kjer je bilo zbranih nekaj milijonov žuželk. Po njegovi smrti je vdova podarila
to bogato zbirko mestu Milan. Po drugi svet. vojni je grad in ostalo imetje
devinskih gospodov prejel Rajmund della T. e T.
(1907-1986), sin kneza Aleksandra. Knez Rajmund je bil član malteškega
viteškega reda. Zavoljo sorodstvenih vezi s skoraj vsemi evrop. vladarskimi
hišami in širokih mednar. poznanstev je precej pripomogel k temu, da so na
začetku šestdesetih let ustanovili v Miramaru Mednarodni center za teoretsko
fiziko. Prav tako je odločilno posredoval, da je Devin postal sedež Jadranskega
zavoda združenega sveta, kjer zaključujejo svoj srednješol. študij mladi, ki
prihajajo iz vseh dežel sveta. Knez je večkrat dal na razpolago prostore
devinskega gradu za razne znanstvene in literarno-umetniške simpozije. Tako je
tudi omogočil 1979 predstavitev faksimilirane izdaje slovarja p. Alasia da
Sommaripa, ki so jo pripravili MK, Devinsko-nabrežinska občina in ZTT. Po
njegovi smrti je postal gospodar devinskega gradu sin Karel
Aleksander (r. 1952).
Prim.: SBL IV, 81–83 in navedena liter.; Schiviz, Görz,
pass.; F. Kos, Goriška Brda v srednjem veku, JAlm, I, 10–50; Isti, Solkan v
srednjem veku, JAlm, II, 137–38; EncIt XII (1931), 557–58; XXXIII (1937), 788;
A. Benedetti, Fondamenti storici e giuridici della nobiltà giuliana, Roma 1935,
pass.; M. von Thurn und Taxis Hohenlohe, Erinnerungen an Rainer Maria Rilke,
München-Berlin-Zürich 1933, pass.; Ista, Jugenderinnerungen (1855-1875), Wien
1936, pass.; Bandiera a mezz'asta sul Castello di Duino. La morte del Principe
della Torre e Tasso, Picc. 12. mar. 1937; G. Marchetti, Il Friuli. Uomini e
tempi, Udine 1959, pass.; Czoernig 69, pass., zlasti pa 574–82; F. Gall,
Österreichische Wappenkunde, Wien-Köln 1977, 352–53; A. Cremonesi, L'epoca
patriarcale (1077–1420), EncF-VG, 3, la storia e la cultura, parte prima, Udine
1978, 160–72; Zgodovina Slovencev, Lj. 1979, pass.; Lessico universale italiano
di lingua, lettere, arti, scienze e tecnica. Ist. della EncIt, VI. zv., Roma
1970, 147–48; Isto, XXIII. zv., Roma 1980, 24; Devin - dom Lepe Vide, Devin
1983, 39–69; M. Waltritsch, Slov. bančništvo in posojilništvo na Goriškem, Gor.
1983, 30–31; M. Tavčar, Nekaj prispevkov za zgodovino Sesljana, KolGMD 1985,
91–96.
ab
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine